Foto: Ivian Kan Mujezinović
Burkaški misterij. Režija: Tijana Zinajić. Slovensko mladinsko gledališče. Datum premiere in ogleda 26. 2. 2026.
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Drama Burkaški misterij italijanskega igralca, dramatika in komedijanta Daria Foja in igralke ter dramatičarke France Rame je že po svoji besedilni strukturi nenavadna. Kot je za misterij značilno, gre za dramaturgijo postaj, kjer besedilo sledi prizorom iz Kristusovega življenja, pri čemer pa sta avtorja vsakega od njih pospremila z zgodovinsko kontekstualnim komentarjem, primerjala prizore z aktualnimi razrednimi problemi v Italiji, v besedilu pa lahko najdemo na primer tudi predlog, da naj bi igralci govorili v dialektu in da naj bi več likov odigrala_ ena_ sama_ igralka_. Drama na komičen in parodičen način popiše različne dogodke, ki se navezujejo na Kristusove čudeže (Lazarjevo vstajenje, svatba v Kani), na Kristusovo rojstvo in smrt oziroma križanje, vmes se pojavijo tudi zgodba o Herodotovem pokolu novorojenčkov v Betlehemu, papež Bonifacij VIII. in zgodba o revnem kmetu, ki mu Jezus da dar govora in retorične spretnosti.
Režiserka Tijana Zinajić je kljub navodilu avtorjev like razporedila med več igralk in igralcev, pri čemer je vsak lik izjemno tipiziran. Princip karakterizacije likov tako spominja na commedio dell'arte, igralci jih utelesijo s poudarjenimi gestikulacijami, dialektom, značilnostjo govora in podobnim. Tako na primer Dario Varga s prekmurskim dialektom in ukrivljenim hrbtom pooseblja predstavnika revnega kmeta oziroma delavca, Ivan Godnič na invalidskem vozičku pooseblja papeža Bonifacija VIII., Primož Bezjak z gestami otroka in visokim glasom pa Jezusa Kristusa. Atributi likov so poudarjeni, celo pretirani, kar že na samem začetku predstavo dela komično, temu pa sledi tudi kostumografija – Godnič je oblečen v papeža, Romana Šalehar je oblečena v Marijo, Primož Bezjak se iz belih plenic pozneje prelevi v obleko, ki asociira na hipija. Vse igralke_ karakterizacije izpeljejo konsistentno in s prepričljivo resnostjo, kar v občinstvu sproža valove smeha. Dramaturgijo postaj uokvirja pripovedovanje zgodb, ki se prelivajo v igrane prizore, scenografijo pa ustvarjajo zavese s slikami, ki odrski prostor postopoma odpirajo v globino.
Predstava s samonanašalnimi elementi in potujitvenimi refleksijami na odru ves čas opozarja, da gledamo predstavo v predstavi. Na začetku se namreč igralski ansambel predstavi kot potujoča igralska družina Selitvenega Slovenskega mladinskega gledališča, Janja Majzelj v vlogi pripovedovalca, komentatorja in napovedovalca prizore med seboj povezuje, Katarina Stegnar pa predstavlja komentatorko politične korektnosti. S tem posega v seksistične, ksenofobne, ableistične in staristične prizore ter da občinstvu vedeti, da se ustvarjalci predstave zavedajo problematičnosti izjav na odru. Fikcijski liki iz dramskega besedila se tako v nekaterih delih prelevijo v like igralcev, ki komentirajo ustvarjalni proces ali pa razkrivajo hierarhične odnose znotraj predstave, kar ponekod deluje delno shematično. Sicer pa ta princip znotraj konteksta komedije močno spomni na Pojedino pri Trimalhionu, ki jo je pred skoraj petimi leti na odru SMG režirala Bojana Lazić, čeprav je bilo tam nagovarjanje hierarhičnih razmerij v gledališču bolj v ospredju. Zunanji komentar fikcijskega dogajanja na odru lahko vidimo tudi na podlagi scenografije. Na prvi zavesi, ki upodablja pokrajino iz 19. stoletja, lahko vidimo plastičnega smrkca, na drugi zavesi, ki upodablja Betlehem, pa vidimo zid, ki so ga Izraelci zgradili na Zahodnem bregu in ga mnogi imenujejo tudi apartheidski zid.
Burkaški misterij kljub svoji naravnanosti k zabavi in neobremenjenemu gledališkemu dogodku omogoča problematiziranje nekaterih vidikov sodobne kapitalistične družbe, v obliki parabole z zadnjo zgodbo o revnem kmetu, ki se odloči boriti se za svoje pravice, pa v predstavo vnese tudi edukativni podton.
Potujitveni učinek z zunanjim komentarjem na sodobnost se pojavlja tudi v glasbi. Na brechtovski način prizore nadgrajujejo in nadaljujejo songi, zvočno jih spremlja pianist Miha Rajterič. Melodija songov velikokrat temelji na popularnih komadih, besedilo pa je prilagojeno dogodkom na odru. Predstava nas tako s komičnimi situacijami in igranimi prizori vabi, da se v dogodke na odru potopimo, nato pa nas s posegi Katarine Stegnar, glasbenih vložkov in Janje Majzelj v dogajanje opominja na dejstvo, da smo v gledališču. Na ta način predstava občinstvo opozarja na to, čemu se pravzaprav smejimo, in tako problematizira tudi moralno dimenzijo našega smeha. Zakaj nas prizor Bonifacija VIII. na invalidskem vozičku spravlja v smeh in zakaj nas v smeh spravlja interakcija med slepcem in gibalno oviranim človekom? V nekaterih delih predstave ga tako spremlja še grenak priokus.
Tema Jezusovega rojstva, prikaz njegovih čudežev ter njegovega življenja in posledično obravnavanje odnosa med revnimi in bogatimi ter dobrim in zlim so v Burkaškem misteriju preoblikovani v žanr travestije; na šaljiv in komičen način preoblikuje resnost Biblije oziroma srednjeveških misterijev in tako opozori na absurdnost zgodb, na katerih temelji krščanska religija, predvsem katoliška vera. Zato ni čudno, da je Vatikan Burkaški misterij označil za bogokletnega. Jezus je namreč prikazan kot naiven otrok, njegovi čudeži izhajajo zgolj iz njegovega osebnega zadovoljstva in zabave, njegov karakter se sklada z likom maminega sinka. Mama Jezusa kliče Chris, v enem izmed prizorov pa ga otroci kličejo celo Palestina, s čimer se predstava bolj eksplicitno nanaša na dimenzijo ideologije judovske vere, ki na podlagi Biblije judovskemu ljudstvu obljublja deželo, v kateri je, zgodovinsko gledano, živelo arabsko prebivalstvo oziroma Palestinci, in tako nad tem območjem opravičuje zgodovino kolonializma, imperializma, vojno in genocid. Absurdnost zgodbe o Kristusovem rojstvu in smrti v predstavi razklene okostje mehanizma, ki poganja vojaško industrijo smrti ter globalne in razredne razlike, brez katerih kapitalizem ne bi mogel delovati.
S pripovedovanjem zgodbe o revnem kmetu, ki je našel zemljo, ki je čudežno obrodila ogromno pridelka, predstava postane še bolj neposredno politična, saj se kmetu prikaže Jezus in ga spodbudi, da se upre gospodarjem in bogatim, kar lahko stori prav z darom prepričljivega govora in retorike. Ta prizor odigra Janja Majzelj, ki spretno preide iz vloge napovedovalca v vlogo kmeta, ta zgodba pa izraža tudi jasno politično stališče, ki zahteva enakost in odpravo revščine, ki se perpetuira tudi na račun Cerkve.
Sicer pa z glasbenimi dodatki in komentarji, v katerih Katarina Stegnar problematizira politično nekorektnost, Burkaški misterij postane travestija tudi za sodobna liberalna prepričanja, ki velikokrat ostajajo prisotna zgolj v govoru in se ne realizirajo v dejanjih. Burkaški misterij kljub svoji naravnanosti k zabavi in neobremenjenemu gledališkemu dogodku omogoča problematiziranje nekaterih vidikov sodobne kapitalistične družbe, v obliki parabole z zadnjo zgodbo o revnem kmetu, ki se odloči boriti se za svoje pravice, pa v predstavo vnese tudi edukativni podton.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/burke-o-kristusovem-zivljenju-r