Foto: Drago Videmšek
Branko Potočan – Fourklor: Generacije. Vitkar zavod in Plesni teater Ljubljana. Premiera: 14. december 2025, Plesni teater Ljubljana (datum ogleda ponovitve: 16. december 2025).
Foto: Drago Videmšek
Fizično gledališče se je v devetdesetih letih kot odgovor na hermetične plesne modernizme razvilo v plodovit in priljubljen uprizoritveni žanr, moč katerega je bila prav v fizičnosti, ki je neposredneje od sočasnega plesa komunicirala plejado situacij in tematik. Dandanes pa je fizično gledališče v Sloveniji že skorajda poniknilo. Četudi je pogost spremljevalec mednarodnih festivalov, priljubljen postopek v uličnem, cirkuškem in klovnovskem gledališču ter mladinskih produkcijah, se danes umika v prid bodisi bolj fizičnim (beri: plesnim) bodisi bolj gledališkim (beri: dramskim, postdramskim) pristopom. Poleg Tadeja Piška (kolektiv Zavoda Godot) so njegovi zadnji bastioni Sebastjan Starič, Dušan Teropšič in Branko Potočan. Slednji je s prvima leta 1994 ustanovil skupino Fourklor (v okviru zavoda Vitkar), ki, sledeč estetiki belgijske skupine Ultima Vez, katere član je Potočan bil, gradi primarno na poigravanju z ravnotežjem, težo telesa in manipulacijo predmetov s telesom. Poetika skupine Fourklor pa se močno naslanja tudi na drugi zaščitni znak zavoda Vitkar – sodobni cirkus. Kot je nekoč zapisal Potočan, mu vir inspiracije predstavlja cirkus kot metafora za življenje.
Dolgoživost in kontinuiranost dela skupine Fourklor – ene najstarejših plesnih skupin, še delujočih pri nas – pa sta vse prej kot samoumevni, njuna omemba pa je vse prej kot sama sebi namen. Odraža namreč žilavost in vrednote kolektivnosti, ki so popeljale skupino, ustanovljeno v devetdesetih, v dvajseta leta novega tisočletja. Ena od strategij njenega preživetja pa je bilo tudi menjavanje članic_ov skozi leta, kar odraža tudi posebno afiniteto do medgeneracijskih izmenjav. Januarja lani se je skupina, še vedno pod vodstvom ustanovitelja Branka Potočana, predstavila s prvim delom dvoletnega projekta Generacije – Prvi korak, decembra lani pa smo ujeli tudi drugi del Generacije (produkcija: Vitkar zavod; producentka: Mojca Ulaga; koprodukcija: Plesni teater Ljubljana). Poleg Potočana in Jane Menger, ki sta s skupino že od samega začetka, so uprizoritev ustvarile še Anamaria Bagarić, Tajda Podobnik, Tini Rozman in Veronika Valdés.
Naslovna tema Generacij ter protiindividualističnost, ki jo implicira, pa v uprizoritvi ne izzvenita kot tematiki, na katerih je uprizoritev nastala, temveč sta kot uprizoritvena snov tako logično povezani z uprizoritvenim pristopom, da je končna zmes docela smotrna. Uprizoritev se začne z Bagarićinim in Valdésinim petjem Ramba Amadeusa: »Čobane / Vrati se! / Ovce tvoje / Ne mogu bez tebe« (glasba in manipulator tona: Januš Aleš Luznar), medtem ko se preostanek zasedbe v polmraku (oblikovalec svetlobe: Gregor Kuhar) kobaca po dvorani Plesnega teatra Ljubljana kot ovce. Pomisleke, ki v občinstvu vzniknejo glede ovc (pogoste metafore v ljudski psihologiji množic), ki iščejo pastirja, pa takoj naslednji prizor negira. Pastir namreč ne pride, celotna zasedba pa začne z različnimi okončinami kukati izza preproge, napete s stropa (pod domiselno, vizualno učinkovito in uprizoritveno praktično scenografijo se podpisuje Špela Ulaga). Prizor se podvoji v naslednjem, le da se perspektiva obrne za 180 stopinj in občinstvo dobi vpogled v delovanje kukanja izza preproge. Da z leve strani lahko pokuka ena roka, z desne druge, izza vrha pa se pokažeta glava ali dve, je potrebna suspenzija performerk_ja s človeške verige, ki jo plesalke_ec tvorijo za preprogo. V prenesenem pomenu: ni enega pastirja, ki uravnava skupino ovc, so le hierarhično enakovredne članice skupine, ki do proizvedenih slik pridejo z medsebojnim usklajevanjem in sodelovanjem.
V času, ko privrženci avtoritarizmu sličnih ideologij tako vzklikajo po povratku velikega Vodje, se kolektivni pristopi, posebej ti, zvezani s tematiko kolektivnosti, zdijo še kako pertinentni.
V tej poanti je nemara še bolj ilustrativen prizor balerine, vloge, ki jo zavzame Anamaria Bagarić, medtem ko preostanek zasedbe, opremljen s kosi tkanine na palicah, v sinhroniziranem gibanju z Bagarić odigra njen tutu. Za vsak premik/obrat/korak osrednje figure so pomembni usklajeni premiki vseh ostalih, celotna slika pa doseže tako učinkovit rezultat le zaradi usklajenosti vseh. Takoj v naslednjem prizoru solistka prejšnjega zavzame vlogo zbora in navidezna hierarhija se ves čas meša. Kot so zapisali v spremnem besedilu uprizoritve: »Fokus je na posameznikovih (p)osebnostih, ki preko umetniških praks odpirajo možnosti za intenzivno izražanje lastnega performativnega jaza.«
Dosledna nehierarhičnost in kolektivnost (četudi je pod koreografijo in režijo podpisan Potočan) se kažeta skozi vso uprizoritev, od že naštetih izvirnih elementov pa do očitnih referenc, kot je dihotomija dviganja/nošenja – ki je bilo v klasičnem baletu strogo spolno pogojeno. Četudi je večina zasedbe Generacij ženska, je tudi edini plesalec tisti, ki je nekajkrat nošen. Da odrske slike tako brezšivno prehajajo ena v drugo, v oziru na mnogoterost vlog, ki jih posamezna telesa zavzemajo, pa gre pohvaliti utečenost in uigranost ekipe, ki v podobni zasedbi deluje že dalj časa.
Dosledno menjavanje odrskih kontekstov pa, zahvaljujoč prezenci performerk_, deluje tudi igrivo. Mogoče bi jim bilo očitati zgolj, da zaradi močne vizualne asociativnosti nekaterih slik in šibkejše konkretnosti asociativnosti drugih celota na trenutke deluje nekoliko dezorientirana. Ko občinstvo še prihaja v dvorano, ekipa z nekaj telesi na tleh, nekaj na nogah in enim na iztegnjenih okončinah drugih ustvari podobo sobnega kolesa. Takoj pa sledi prizor ovac, iščočih pastirja, kar ustvarja asociativne tangente, nepovezane s samo snovjo uprizoritve. Zato so morda uspešnejši abstraktnejši prizori, kot so okončine, kukajoče izza preproge, ki občinstva ne vodijo enkrat v en miselni kontekst, takoj naslednji trenutek pa v drugega.
V času, ko privrženci avtoritarizmu sličnih ideologij tako vzklikajo po povratku velikega Vodje, se kolektivni pristopi, posebej ti, zvezani s tematiko kolektivnosti, zdijo še kako pertinentni. Telo pa je tisti medij, ki jih nemara še najuspešneje približa občinstvu.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/presegati-potrebo-po-pastirju-r