Foto: Katja Kremenić
Ob ogledu predstave: Poskusi mozaika: Koraki k čutni arheologiji (Mattie Cason).
Foto: Katja Kremenić
Plesno predstavo, ki jo je 8. marca lani med premiero avtor pospremil z besedami, da gre za »solo telesa, giba in glasu, ki so ga navdihnila mozaična tla Oglejske bazilike«, smo lahko ponovno spremljali na odru Španskih borcev 17. januarja letos. Cason, ki je od leta 2021 član plesne skupine En-knap, od leta 2024 pa njen umetniški vodja, se je občinstvu Španskih borcev približal že s prvim delom trilogije o Aleksandru Velikem (Etiopijke), v katerem je posredno predstavil tudi svoj politični manifest Afroazijske združene Evrope, ki združuje različne kulture, verstva in miteme v mozaik sodobne metafizične celine, ki nudi priložnost za ozaveščanje novodobnih migracijskih vozlišč in stičišč skozi preplet klasičnih in sodobnih plesnih tehnik, zvočnih kompozicij in multimedijskih pristopov. Pričujoča solo predstava je tako rezultat telesno-senzorne izkušnje, ki jo je kot vizualni antropolog doživel ob ogledu bazilike v Ogleju, kjer se nahaja največji mozaik zahodnorimskega zgodnjega krščanstva, pa tudi študije estetskih vplivov aleksandrijskega gnosticizma in judokrščanstva skozi dela raziskovalca Renata Iacumina in ilustratorja Jean-Clauda Golvina. Zanimivo je, da je v predstavo vpletel tudi motiv poskakujočega kurenta s Ptuja, ki se pojavi na začetku in sredini predstave s svojimi prepoznavnimi kravjimi zvonci, na koncu predstave pa obkroži oder brez njih. Poganski vidik kurenta iz mesta, ki je imelo pomembno geostrateško vlogo v zgodovini mitraizma in zgodnjega krščanstva, predstavlja tisti košček v mozaiku, ki povezuje vzhodno Evropo z zahodno pa tudi protestantski sever s katoliškim jugom.
Ni naključje, da se tekom predstave Cason obregne tako ob boginjo Izido in egipčanske hieroglife kot ob hebrejsko kabalo in judovstvo, »sprehodi« se tudi po grških Tebah in rimskih najdiščih ter v periodičnih segmentih prikazuje tradicionalne plese omenjenih kultur, saj tako zavestno kot nezavedno išče načine za povezovanje narodov in kultur, ki imajo skupni izvor v čaščenju sončnega božanstva (egipčanski bog Raa, ki je v stari Grčiji postal Ma(ma) Rea, se je v krščanstvu formuliral v Ma-rijo). Tudi kurent, ki se v predstavi pojavi kar trikrat, se spogleduje s pomladnim soncem in obdobje zimske sivine postavlja ob stran. Ob stran pa v nekem trenutku postavi svoj kostum tudi igralec, ki se skriva pod masko kurenta – soočenje z njim je soočenje z afriško celino in z vprašanjem naše migrantske prabiti, ki jo Evropejci zadnja leta tako trpežno potiskamo globoko v kolektivno nezavedno. Razgaljeni kurent namreč nastavi zrcalo ne samo evropski kolonizaciji, ki je skozi zgodovino potekala na drugih celinah, temveč tudi migrantskim tokovom, ki so v smeri jug–sever potekali že pred več tisočletji, saj naj bi prvi prebivalci evrazijskega kontinenta prišli naravnost iz Afrike. Koliko je torej ptujski kurent res »avtohton« in koliko predstavlja sintezo spomladanskih obredov plodnosti na Bližnjem vzhodu (»kureti« so plesali v čast frigijske boginje Kibeli v Mali Aziji), severni Afriki in južni Evropi, je vprašanje, ki si ga lahko upravičeno postavimo ob ogledu te predstave, ki nam iz trenutka v trenutek postreže z novimi vprašanji in dilemami, ki jih Cason poskuša »sprocesirati« med drugim prav skozi kaotično koreografijo, ki je že sama po sebi mozaik najrazličnejših plesnih stilov: od tradicionalnega grškega kola, vrtenja derviša pa do animalističnih ekspresij in naučljivih vzorcev t. i. »klasičnih« plesov.
Ne nazadnje nimamo ravno vsak dan možnosti videti predstave, ki se v enaki meri poigrava s sintezo mitoloških kodeksov, ritualnih gest, plesno-arheoloških vzorcev in političnih fantazem, ki ponujajo drzne, čeprav na prvi pogled shizofrene in utopične rešitve ...
Predstava Poskusi mozaika se po kurentovem plesu začne s prihodom Casona na oder, ko zavzame telesne poze, značilne za posamezne sfere kabalističnega drevesa življenja, in jih tudi na glas poimenuje (Modrost, Znanje, Disciplina, Razumevanje, Kraljestvo itd.), medtem ko se v ozadju vzporedno predvaja originalni zapis skupaj z angleškim prevodom. Cason se lahko pohvali s poznavanjem številnih jezikov, ki jih tudi na odru pridoma uporabi (jidiš, arabščina, perzijščina, klasična in moderna grščina, italijanščina itd.), kar smo lahko opazili že v njegovih prejšnjih predstavah. Njegova posebnost pa je v tem, da zven besede, ki jo izgovori, občuti na lastnem telesu, tako da lahko pred sabo na odru vidimo materializacijo zapisane črke in njenega pomena skozi serijo gibov, ki jih uteleša. Strateško premikanje po tleh, na katerih so projekcije črno-belih mozaikov iz Oglejske bazilike, je zaznamovano z nevidnimi stezami, ki potekajo med desetimi sferami kabalističnega drevesa, ki predstavlja metafizično zaznavo naše realnosti, in uravnovešajo telesni in duhovni pol, moški in ženski princip, zavest in nezavedno, »belo« in »temno« celino. Med najrazličnejšimi vzorci, ki jih lahko vidimo znotraj mozaikov, prevladuje t. i. Salomonov vozel, ki je sestavljen iz dveh zaprtih zank, ki se simetrično prepletata na štirih mestih in tvorita podobo križa, ki ga najdemo pri številnih kulturah – pojavlja se tako v starih rimskih mozaikih kot v sinagogah in na judovskih pokopališčih na različnih koncih Azije, Afrike in Evrope, v glavnem kot simbol brezčasnosti in neskončnosti. Tudi za Casona se zdi, da je njegovo telo, skromno oblečeno v bel pulover in črne hlače, svojevrstna platforma za borbo tako z najrazličnejšimi kulturološkimi in antropološkimi vplivi kot z lucidnimi sanjami, ki prihajajo iz njegovega kolektivnega nezavednega. V določenih trenutkih dobimo vtis, da si njegovo telo podajajo impulzivne in shizofrene sile, ki ga želijo raztrgati na tisoč kosov, on sam pa nastopa v vlogi začasnega posrednika oz. šamana, ki si prizadeva uskladiti njihovo delovanje v neko smiselno celoto. Šele ko v zaključku razgaljeni kurent izreče pomenljive besede: »Kdor ne pleše, ne razume ničesar!« postane gledalcu jasno, da gre za dva različna diskurza (telesnega in semiotično-retoričnega, dionizičnega in apoliničnega), ki ju je poskušal povezati že Nietzsche, preden je doživel nevrološki zlom in ni mogel izustiti niti ene same besede več (pred tem pa je vseeno izrekel famozni stavek: »Če bi lahko verjel v boga, bi bil to bog, ki pleše.«) Tudi disko ples med Casonom in kurentom (Osayi Osawaru), ki smo mu priča v zadnjem prizoru, preden se pred nami odpre kolaž barvnih fotografij iz egipčanskih templjev, nam daje vedeti, da se sinergija med dvema človekoma, ki poosebljata dva različna kontinenta (medtem ko harmonikar Paolo Forte v ozadju predstavlja »tretjega«), vzpostavlja najprej na telesnem nivoju, ki skozi medsebojno kopiranje plesnih vzorcev preraste v kontinuiran perpetuum mobile, ki sam sebe poganja skozi božansko ekstazo do trenutka simbolnega vstopa v tempelj.
Če gledamo predstavo Poskusi mozaika skozi trenutno geopolitično situacijo, v kateri si Evropo kot nekakšno nogometno žogo nonšalantno podajajo tri svetovne velesile (ZDA, Rusija, Kitajska), nam Casonov politično-koreografski manifest v ravno pravšnjem času prinaša naproti idejo Afroazijske združene Evrope, nekakšne skupnosti nadobudnih revolucionarnih sil, ki se zavedajo skupnega izvora pa tudi skupnega konca z ustvarjanjem mozaika (ritualov) najrazličnejših narodov in kultur, njihovih mitoloških, socioloških, filoloških, zgodovinskih, arheoloških in plesnih posebnosti. Le še Aleksandra Velikega bi morali obuditi iz zgodovinskega pepela, da bi nas kot odločni voditelj in odlični strateg usmerjal pri vsakdanjih geopolitičnih odločitvah. Da je Cason zadel v jedro sodobne problematike, ki muči marsikoga med nami, a jo je težko natančno artikulirati, povejo stoječe ovacije gledalcev, med katerimi je marsikdo prisrčno stisnil roko avtorju in njegovima asistentoma. Ne nazadnje nimamo ravno vsak dan možnosti videti predstave, ki se v enaki meri poigrava s sintezo mitoloških kodeksov, ritualnih gest, plesno-arheoloških vzorcev in političnih fantazem, ki ponujajo drzne, čeprav na prvi pogled shizofrene in utopične rešitve ...
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/kako-brati-mozaik-mattie-casona-r