Pena nemirnih voda

Stefano Sacher, Mauro Rossi: Besneče morje. Kulturni center Lojze Bratuž in SNG Nova Gorica. Datum ogleda premiere 5. 2. 2026.

Foto: Arhiv SSG Trst / Kulturni center Lojze Bratuž Gorica

Carlo Michelstaedter (1887–1910) je bil goriški filozof, intelektualec in umetnik. Pri študiju je posebno pozornost namenjal antičnim mislecem, zaznamovala pa ga je tudi filozofija Arthurja Schopenhauerja. Običajno, konvencionalno življenje je označil za odsotnost pravega življenja, resignacijo in prilagajanje svetu pa za pravo smrt. »Kdor res hrepeni po življenju, se ne zadovolji s praznim ugodjem, ki bi ga iz strahu pred bolečino pred njo obvarovalo. /…/ Kdor zares hrepeni po življenju, si privzame podobo bolečine in vso njeno težo /…/«^[1] Triindvajsetleten je življenje končal s streloma v glavo.

Mladenič je dopolnil svojo filozofsko razpravo Prepričanje in retorika ter naglo zapustil bivanje, ki bi od njega lahko skušalo zahtevati kompromise – svoje bližnje in kasnejše sledilce pa je pustil v negotovosti o resničnem razlogu za svoje radikalno dejanje. Michelstaedterjeva osebnost in misel ostajata živa v goriškem spominu in v Kulturnem centru Lojze Bratuž je v režiji Jasmin Kovic zaživelo novo glasbeno-odrsko delo Besneče morje, ki ju na gledališki način obuja. Libretist Mauro Rossi in skladatelj Stefano Sacher sta ustvarila delo, ki je označeno za lirični muzikal (v njem naj bi se stapljala muzikal in opera), vendar v celoti deluje predvsem kot operno delo, saj tako v rabi glasbenih oblik (uvertura, arije, dueti) kot pri načinu petja uporablja ustaljene operne principe.

Pripoved v približno osemdesetih minutah in dvajsetih scenah prelista zadnjih pet let Carlovega življenja. Domača Gorica, Firence, kjer je študiral, in istrska obala, kjer je iskal oddih, se hitro izmenjavajo v teku let. Odhod na študij, nova obzorja, zaljubljenost, družinski odnosi, dejanja strasti in nemir se naposled iztečejo v filozofov poslednji strel. Libreto kot enega osrednjih vzgibov za nenadni konec mladega življenja izpostavlja romantično zvezo z Nadio Baraden, ki si je nekaj let pred tem prav tako sodila sama, namiguje pa tudi na razvoj sifilitične bolezni pri njem. Pripoved se s svojo strukturo kratkih skiciranih prizorov, ki jih sicer večkrat napolnijo vzvišene besede, ne poglobi v posebnosti Michelstaedterjeve osebnosti ali v psihologijo odnosov, temveč ostane na površini in služi predvsem kot nujno ogrodje za pevsko izpoved o neizpolnjenem hrepenenju.

Kratkost prizorov in hitre menjave prizorišč pa režija obrne v svoj prid z domišljeno rabo v izhodišču nevtralne tridelne stopniščne scenografije (režiserka Jasmin Kovic je tudi scenografka predstave), ki s preprostimi premiki stopniščnih delov ter svetlobnimi poudarki tvori različne prostore. Scenografijo dopolnjuje tudi video (avtorica videa Sybil Calligaris), ki z liričnimi posnetki oblakov, valovanja morja, reke in zavese v vetru ter vrteče mestne vedute v črno-belem koloritu odrskemu dogajanju ne vdihuje le atmosfer krajev, temveč tudi časa. Video ni neprestano prisoten in v pravi meri zaokroža uprizoritveno likovno podobo. Historično razpoznavni črno-beli kostumi (kostumografka Snežica Černic) so skladni s celoto in z izbranimi kosi oblačil na svoj način pripovedujejo o družbeni realnosti začetka 20. stoletja.

Besneče morje gledalca ponese med svoje valove razburkane čustvenosti, ki se najočitneje izraža skoz glasbeno plat. 

Deseterico pevcev, nosilcev zgodbe, iz orkestrske jame podpira deseterica instrumentalistov (GO! Borderless Orchestra) pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka. Celotna zgodba je odpeta v italijanskem jeziku, s spremljajočimi nadnapisi (prevajalki Veronika Brecelj in Katja Vončina). Te bi bilo sicer dobro bolje urediti, saj so verzi in njihov pomen zaradi pomanjkanja ločil ali nelogične delitve večkrat težko sledljivi. Mladi solisti so tako v pevskih partih kot tudi igralskih intencah suvereni, čeprav je v splošnem igra mestoma pretirana, podčrtana. V glavni vlogi Carla nastopa tenorist Gregor Ravnik, ki odseva protagonistovo samozavest in odljudnost, strast in mržnjo. Sopranistka Alessandra Tessaro upodobi rusko femme fatal Nadio kot odrezavo in odločno, a vendar tudi igrivo in polno obupanega hrepenenja. Mezzosopranistka Chiara Alloi kot v Carla zaljubljena prijateljica Argia v prizore prinaša skrb in toplino, nežno upanje na možno srečo. Za posrečeno se izkaže odločitev, da v vlogi Carlove sestre Paule in prostitutke Emme nastopi sopranistka Leonarda Kavedzic, saj njena dvojnost sugerira zabrisanost odnosov, izgubljanje pristnih povezav. Baritonist Kevin Baliviera kot prijatelj Enrico v epilogu s časovne distance melanholično posveti na Michelstaedterjevo zgodaj ugaslo življenje.

Sicer melodramatični tok pripovedi na številnih mestih prečita lahkotnost in humor, ki se izraža tako na glasbeni kot uprizoritveni ravni. Režijske in kompozicijske domislice, ki se zasvetijo v igrivem škropljenju ob reki, ob odhodu vlaka, pri zdravnikovi ariji (ki jo odpoje baritonist Manuel Sedmak), v prizorih s trojico umetnikov/študentov (Carlo Ian Poclen, Manuel Sedmak, Matthias Ferluga) ter v trenutkih brezskrbnosti med Nadio in Carlom, kažejo na veselje do življenja in zasledovanje ideala »biti polno prisoten v sedanjosti«. Carlovi notranji boji dramatično dosežejo vrhunec med spuščenimi lestenci, ko mu misli begajo in se pomenljivo sovpadajoči spomini ter nasprotujoča si občutja zlivajo v isti tok – prizor pred njegovim samomorom je pravi pripovedni, glasbeni in uprizoritveni vrh.

Besneče morje gledalca ponese med svoje valove razburkane čustvenosti, ki se najočitneje izraža skoz glasbeno plat. Melodramatičnost libreta, ki je zmes vsakdanjih situacij in vzvišenih besed, nam Carla, kakršen se razodeva v svoji filozofski misli, ne približa zares – pravzaprav se zdi, da je z njim in njegovim prepričanjem povsem v nasprotju – zdi se, da gre za to, kar je Michelstaedter označeval za retoriko. Poraja se torej dvom o izbiri »njegove« zgodbe za pripoved o nekem mladeniču, ki ga usoda (ali pa gre za nesrečna naključja?) popelje v prerano smrt. Naj je resničnemu Carlu blizu ali pa ne: zgodba skupaj s svojo glasbeno dvojnico dramaturško vendarle stoji – vizualna in uprizoritvena plat pa pred nami prepričljivo oživita peno nemirnih voda.

Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/pena-nemirnih-voda-r