Foto: Jaka Varmuž
Ken Ludwig: Kje je primadona?. Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj. Premiera 23. 1. 2026, ogled ponovitve 27. 1. 2026.
Foto: Jaka Varmuž
Razkošje hotelskega apartmaja bi s spodobno ravnodušnostjo pološčeno pričakalo svoja gosta – operno divo in njenega moža – če v njem ne bi kar trepetalo od vročice, ki preplavlja občudovalce pevkinega glasa in stasa. Vznemirjeno pričakovanje je v trenutku njunega prihoda že na vrelišču in brbotanje še ves čas primadoninega kratkega gostovanja v Clevelandu ne bo pojemalo.
V koprodukciji Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj je zaživela komedija zmešnjav Kena Ludwiga Kje je primadona? (prevod Tina Mahkota). Besedilo mednarodno priljubljenega in priznanega ameriškega komediografa tokrat v ospredje postavlja protagonistke – sopranistke; gre namreč za radikalno adaptacijo ene njegovih prejšnjih dram, v kateri so v ospredju tenoristi (Ti nori tenorji). Režijo prve slovenske uprizoritve te vodvilsko nadahnjene in operno zašpiljene komedije podpisuje Katja Pegan (asistentka režije Renata Vidič).
Natančno izpisana igra o nezaslišanem dogajanju v opernem zakulisju je zgrajena predvsem na principih karakterne in situacijske komike. Živahno živi liki, ki se do skrajnosti podrejajo osrednjim potezam svojega karakterja, ter spretni zasuki, zamenjave in vsesplošne zmešnjave so bogat komedijski uprizoritveni material. Tovrstno besedilo zahteva veliko pozornosti pri vzpostavitvi uprizoritvenega ritma in tempa, saj prav sosledja in sočasnost dogodkov oz. zadrege, ki iz teh izhajajo, vzdržujejo komično napetost in ustvarjajo nujo po razpletu (kar običajno pomeni celo vrsto novih zapletov pred končnim vélikim razpletom). Koprskemu pričakovanju, zasledovanju in iskanju primadone to odlično uspe, saj s preciznostjo v doziranju kontrapunktnih situacij ter z vzdrževanjem visokega uprizoritvenega tempa gledalstvo posrka v oživljeni svet.
Eleganca scenografije (scenograf Marco Juratovec, oblikovanje svetlobe Jaka Varmuž) in ekstravaganca kostumografije (kostumograf Alan Hranitelj) podčrtujeta ljubezen do glamurja opernega mikrokozmosa. Čeprav se zgodba godi v ameriškem Clevelandu leta 1934 in v likovnem izrazu predstave lahko prepoznavamo poteze mode tistega časa, bi se zgodba v malone enaki podobi lahko odvijala tudi danes. Zadržani vzorci in nepreštevne bleščice, impozantno perje in klasični moški smokingi, svilena posteljnina in fine najlonke, lestenci in bidermajerski kosi pohištva, spektakularni operni kostumi in še bolj spektakularne oprave za v opero: zimzelene modne zapovedi zgovorno pričajo o določenem okusu, povezanem z opero in njenimi ljubitelji.
Prostodušno spremljanje ljubezenskih, erotičnih in opernih zagat ponuja številne priložnosti za smeh ob vnaprejšnji odpovedi moraliziranju, pravičniški resnobnosti in zahtevam po globljih sporočilih.
Igra buhti od iskrih hotenj in neobrzdanih želja. V ospredju so skrbi in strasti treh sopranistk: iskane primadone Elene Firenzi, operne intendantke Gospe Wylie ter njene pomočnice Jo. Čeprav naj bi Jo bila »le« pomočnica, je pravzaprav osrednja figura, ki doživi največji razvoj. V upodobitvi Pie Skvarča je Jo dekle mnogih obrazov – zadržana in razigrana, negotova in prepričana, prestrašena in predrzna. Pogumnejše in samozavestnejše note njenega karakterja pa (poleg zahtev samih situacij) iz nje izvabljata Elena in Gospa Wylie, njen pevski talent pa jo potom prilike iz grdega račka spremeni v belega laboda. Gospa Wylie v interpretaciji Lare Jankovič je glamurozna ženska, ki živi za svojo operno hišo in bo uporabila vse razpoložljive (in magari tudi nerazpoložljive) sile, da bo dosegla svoje – da bo njen uspeh popoln. Primadono Eleno Firenzi, ki je navajena ukazovati, a jo življenje zna še vedno presenetiti, utelesi Sara Gorše, ki ji vdahne privlačno zmes divjosti in naveličanosti, nedostopne briljance in razprtega poželenja. Tudi Mojca Partljič kot predsednica opernega društva Julija, ki sicer ni posebej bistra, zato pa zelo družabna in vztrajna, je odličen komični doprinos k (tudi dobesedno) bleščeči ženski zasedbi. Moški s svojimi zahtevami in hrepenenji v igro vnašajo dobro mero zmede in zapletov. Rok Ličen v vlogi Jerryja je samovšečen romantičen tip, ki se brezglavo žene za svojo iluzijo idealne Elene, Blaž Popovski kot primadonin mož pa je upravičeno – ter nadvse dramatično – ljubosumen in zahteven italijanski soprog. Burleskno dogajanje stopnjujeta še Mak Tepšić v vlogi serijsko samozavestnega in povzpetniškega nizozemskega tenorista ter Igor Štamulak kot nadležni hotelski sluga, ki si neomajno prizadeva, da bi prišel v bližino velike operne umetnice.
Nekatere komične karakterne značilnosti so utemeljene na nacionalnih stereotipih: vročekrvno vzkipljiv Italijan, Italijanka kot zmes kraljice in lahkoživke, vzvišeno polikan Nizozemec, frivolen bogataški Američan. Pregovorna tipičnost teh lastnosti je poudarjena tudi na jezikovni ravni (lektor Martin Vrtačnik), govor Elene in njenega moža ima očiten pridih italijanščine (prav tako govor Jo, ko vstopi v Elenine čevlje), naglas nizozemskega Lea sicer zveni precej nemško, vsekakor pa karakterju doda pečat iznajdljivega outsiderja, ki s svojo bliskovito neposrednostjo kjerkoli hitro postane insajder.
Operne peripetije kajpada ne morejo povsem mimo petja in glasbe. Tako Sara Gorše kot Pia Skvarča s suverenim pevskim nastopom overita izgrajeni igralski vlogi sopranistk, v avditoriju pa požanjeta zasluženo občudovanje ob zapetem opernem duetu (korepetitorka Ana Erčulj). V predstavi se pojavi tudi nekaj odlomkov iz prepoznavnih opernih del, sicer pa je v predstavi prisotna tudi scenska glasba (avtor glasbe Mirko Vuksanović). Predvsem med scenskimi prehodi glasba posrečeno učinkuje ter spodbuja uprizoritveni tempo; znotraj prizorov pa kdaj deluje tudi odvečno (npr. zvočni motiv, ki spominja na »čarovnijo«) ali celo moteče.
Kje je primadona? je predstava, polna lahkotnih napetosti. Dobro odmerjeni zapleti, ki se kopičijo in množijo ter vključijo in prepletejo vse, ki se zaradi kakršnegakoli razloga znajdejo v primadoninem hotelskem apartmaju, učinkujejo vedro in brezskrbno. Prostodušno spremljanje ljubezenskih, erotičnih in opernih zagat ponuja številne priložnosti za smeh ob vnaprejšnji odpovedi moraliziranju, pravičniški resnobnosti in zahtevam po globljih sporočilih. Trdna struktura besedila, dobro umerjeno režijsko vodstvo, vizualni blišč in lesket igralskih kreacij nam tako ponujajo užitek v neskončni lahkosti komedijskega.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/lesket-komedijskih-blescic-r