Jakob Ruda / foto Mare Mutić
Na odru Prešernovega gledališča Kranj bo v četrtek, 18. novembra, premiera Cankarjeve drame Jakob Ruda v priredbi in režiji Sebastijana Horvata.
Jakob Ruda / foto Mare Mutić
Čeprav se drama na odrih ni pojavljala tako pogosto kot njegova druga dela, pa je v razmerah recesije in propadanja kapitalističnih mogotcev kot nalašč za današnji čas
»Predstavo sem na začetku želel posvetiti Igorju Bavčarju. Začel sem izrezovati članke o propadu Istrabenza in se pričel poglabljati v finančne malverzacije, notranje odkupe in reprograme kreditov slovenskih tajkunov. Zdaj jo posvečam Hildi Tovšak. Pred slabim letom sem na vprašanje, kaj bom delal v prihodnji sezoni, znanemu slovenskemu filozofu odgovoril, da se pripravljam na igro o kapitalistu, ki ga v nekem trenutku zadene vest in zavest o svojem zlo-storilstvu, kar ga odpelje v samomor, in da jo posvečam gospodu Bavčarju v obliki etičnega navodila, kaj storiti za odkup svoje duše. Njegov odgovor je bil smeh in komentar, da bi morali tovrstni tajkuni v SSKJ-ju poiskati pomen besede vest.
Kako bi gledali kapitalista, ki obvlada svoj posel? Ki ni Ruda, ki je zajebal? Ki je sposoben in hkrati simpatičen, lep in ima smisel za humor? Cankar zastopa stališče, ki je radikalno: če si bogat (in vsak, ki ima poleg stanovanja in hiše še eno stanovanje in vikend in jahto in še in še, je bogat), moraš imeti v svojem značaju nekaj ogabnega, nekaj nečloveškega, gnusnega. Nihče, ki si nabere bogastvo, ne more biti čist. Ni pozitivnega bogataša, ni bogataša s čistimi rokami. Jakob Ruda se seveda dogaja v nekem drugem času, v kranjski provinci Avstro-Ogrske, toda začuda govori o svetu in razmerjih v njem, kot da bi bilo danes. Hecno je, da smo od tistih časov oddaljeni celo stoletje, občutek pa imamo, da smo tukaj in zdaj, doma, tako zelo doma, da nas spreletava srh. Ali je mogoče, da nismo prišli nikamor, da se le vrtimo v cikličnih krogih?«
Ivan Cankar (1876–1918) je dramo Jakob Ruda napisal konec 19. stoletja, pri svojih triindvajsetih letih. Danes, po več kot sto letih, predstavlja njegova natančna detekcija kapitalističnega časa in neusmiljena kritika družbe v tej drami presenetljivo aktualen in poglobljen vpogled v posledice kapitalističnega stroja in v intimne stiske, ki jih sproža ne glede na čas. Drama o lastniku tovarne (interpretira ga Peter Musevski), ki finančno propade in se poskuša iz denarne stiske izkopati na etično sporen način - da bi rešil svoje premoženje, žrtvuje srečo in svobodo svoje hčerke, kar povzroči v njem moralne dileme in zmeraj bolj pekoč glas vesti - je bila kmalu tudi krstno uprizorjena, vendar pa ne publika ne kritiki drame še zdaleč niso doumeli v njeni tragični, niti v družbeno angažirani noti kot tudi ne v njeni pretanjeni psihološki razplastenosti likov, ki jih kot tragične »junake našega časa« z osuplostjo prepoznamo danes.
Cankar je drami izpostavil predvsem družbeno uveljavljeno pojmovanje vsakdanjosti lopovstva, ki je preživelo celo stoletje v nespremenjeni obliki, in je v bistvu ključno izhodišče za današnje razumevanje Jakoba Rude, v katerem z grozo in strahom prepoznavamo njegovo družbeno aktualnost in tragičnost. V svetu, v katerem neoliberalistični in neokapitalistični pragmatiki »lopovstvo« označujejo kot del pravnega reda in naravnega stanja v družbi, je vest le še nekakšen smešen kuriozum iz krščanskega molitvenika. Zato je več kot nujno in neizogibno (v teh etično zamegljenih okoliščinah, v katerih velja lopovstvo že več kot stoletje za nekaj povsem normalnega) prikazati, da je Ruda, ko se v njem oglasi vest in ko prizna pred vesoljnim občestvom svojo krivdo, znorel.
Drama bo na odru Prešernovega gledališča Kranj zaživela v inovativni priredbi in režiji Sebastijana Horvata, režiserja, ki se je v zadnjih nekaj letih proslavil prav z režijami Cankarjevih dram, vse od Romantičnih duš, Lepe Vide in drame Za narodov blagor, ter s pronicljivo režijo in sodobnim pogledom Cankarja znova približal današnjemu svetu in občinstvu. Z njim so uprizoritev sooblikovali dramaturginja Marinka Poštrak, scenograf Miha Knific, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj in korepetitor Drago Ivanuša (glasbo so posneli glasbeniki Jelena Ždrale, Nino de Gleria in Blaž Celarc), lektorica Maja Cerar ter igralci Peter Musevski, Darje Reichman, Primož Pirnat, Vesna Slapar, Pavel Rakovec, Matjaž Višnar ter gostje Ana Dolinar Horvat, Borut Veselko, Brane Grubar, Aljoša Ternovšek, Ciril Roblek, Robert Kavčič in Jošt Cvikl.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/jakob-ruda