Foto: Peter Uhan
Gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, je v zadnjih letih ustvarila niz raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog. Vrbnjak je osvetlila življenje igralke in spregovorila o odgovornosti do lastnega telesa, igralcu kot lastnem igralskem instrumentu in izzivih sodobnega gledališča.
Foto: Peter Uhan
Kot piše v utemeljitvi nagrade, Tina Vrbnjak ni "reproduktivka, temveč resnična soustvarjalka in soavtorica predstav, umetnica, ki z brezhibno dikcijo, muzikalnim fraziranjem, izostreno igralsko ekspresijo in natančnim obvladovanjem telesa organsko premoščate dramske in performativne registre ter odgovorno soustvarja pomen uprizoritev v SNG Drama Ljubljana".
Odgovornost do lastnega telesa na odru tudi v zahtevnih in fizično intenzivnih prizorih se po njenih besedah začne in konča pri zdravju in psihofizični pripravljenosti. "Igralci smo sami svoj igralski instrument in še več, smo hkrati material, ki ga obravnavamo, in orodje, s katerim podajamo različne vsebine," je zapisala in dodala, da mora zato, da je lahko v tem prožna in da se ne poškoduje, tudi skrbeti za psihofizično kondicijo. V fizično intenzivnih prizorih je po njenem mnenju zelo pomembna struktura in natančnost vseh vpletenih, da se lahko znotraj te strukture varno in brezglavo prepustijo.
Na vprašanje, kako izbira vstopno točko v lik, preko telesa, glasu, konteksta, režijskih impulzov ali kje drugje, je igralka odgovorila, da težko najde odgovor, ki bi ustrezal različnim ustvarjalnim procesom, v katere vstopa. Večinoma pa vstopno točko v lik najde "nekje na presečišču med besedilom in konceptom uprizoritve, v vsebini, ki jo uprizoritev želi obravnavati, forma pa temu sledi".
Po njenih besedah gledališče, kjer so "bili igralci poustvarjalci oziroma uresničevalci dramatikove vizije, že lep čas nadomešča režijsko ali celo avtorsko gledališče, ki od igralcev terja celostni angažma". Redko sreča kolega ali kolegico igralko, ki bi samo dobro izvajala, kar ji je naročeno. Ponavadi gre za dialog, je pojasnila.
V obdobju, za katerega je nagrajena, je nastopila v predstavah Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, Mrakijada, Zdravnica, Veliki diktator, Kako je padlo drevo, Dan, ko jaz ni bil več jaz, Kar hočete, Za narodov blagor in Cyrano de Bergerac. Kot še piše v utemeljitvi, je v vseh predstavah njena etika dela jasna. Soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev.
Največji izziv v tem razponu iger, kot pravi, težko izpostavi, saj da je vsaka uprizoritev razred zase. "Alica zaradi ukvarjanja z lastno smrtjo, obračunavanjem s svojo igralsko identiteto, kompleksnosti vsebine, ki je nastajala brez dramskega besedila kot avtorski projekt, Mrakijada, ker sem si morala med napisanimi vlogami jemati prostor in ustvarjati neobstoječ lik Mrtve matere, Za narodov blagor zaradi konflikta s Cankarjem glede vsebin, ki jih v svojih dramah namenja ženskim likom, Zdravnica, kjer sem se borila z lastnim igralskim egom, ki si je domišljal, da mu pripada več kot vloga, v katero sem bila zasedena". Vse ji je izziv, tudi če se sprva ne zdi tako, ga skuša vedno znova poiskati.
Nagrada Prešernovega sklada ji predstavlja dragoceno priznanje stroke, potrjuje relevantnost vprašanj, ki si jih v ustvarjalnih procesih zastavlja, in ji daje poklicno samozavest. Ta bo, kot še pravi, v veliki meri izpuhtela že na prvi vaji za novo predstavo, ko se ji bo ponovno zdelo, da je na čistem začetku in da ne zna ničesar.
Članica ansambla SNG Drama Ljubljana Vrbnjak, rojena leta 1987, je v zadnjem triletju docela izoblikovala svoj izrazito sodobni gledališki izraz in ustvarila cel niz vrhunskih, raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog, ki jo kažejo kot zrelo ustvarjalko širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja, so še zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tina-vrbnjak-gledalisce-od-igralcev-terja-celostni-angazma-intervju