Foto: Blaž Gutman / MGML
V ljubljanski Cukrarni, kjer je na ogled razstava Art Vital 12 let tandema Ulay / Marina Abramović, potekajo tudi reperformansi Katarine Stegnar in Primoža Bezjaka. Umetnika menita, da je v performativni umetnosti telo tisto, ki ne laže, ki opozarja nase, ki boli in kriči po tem, da bi bilo konec.
Foto: Blaž Gutman / MGML
Stegnar in Bezjak sta in bosta v okviru razstave izvedla reperformanse Work Relation (1978), A Similar Illusion (1981), Light / Dark (1977), AAA-AAA (1978) in Breathing In / Breathing Out (1978).
Reperformansi so živi del razstave. Ikoničnim performansom vdahnejo novo življenje, izostrijo naše zavedanje, da se zgodovina nadaljuje z nami in skozi nas, ter iz umetnosti performansa ustvarjajo polje, na katerem se dogajajo družbene spremembe, so zapisali v Cukrarni. Stegnar in Bezjak sta se v okviru priprav udeležila delavnice Cleaning the House, ki je potekala na Inštitutu Marine Abramović v grškem Kariesu. Umetnika pet dni nista jedla, govorila ali brala, ves čas sta bila tudi brez ure, telefona in drugih elektronskih naprav. V času delavnice sta opravila več daljših vaj, s katerimi sta krepila fokus, vzdržljivost in koncentracijo.
V dopisnem intervjuju sta Stegnar in Bezjak odgovore oblikovala skupaj.
Oblika performansa in reperformansa je specifična. Kot pravita, se v nikogar ne vživljata, saj ne gre za reenactmente. "Absolutno ne gre za vlogi, v kateri vstopava, ne gre za nikakršno identifikacijo ali nadidentifikacijo, ampak za to, da se reperformanse izvaja v vsej njihovi jasnosti, kompleksnosti in trajanju. Performansi imajo za svojo podstat premišljene in kompleksne ideje, ki se manifestirajo kot preproste fizične akcije. V preprostosti pa zmorejo ustvariti nešteto kontekstov in pomenov. Zato so tako dobri in zanimivi. Edino mesto, kjer se morda stikajo naše vloge, je dejstvo, da sva tudi midva partnerja v zasebnem življenju. In od tod lahko za občinstvo vzklijejo dodatni konteksti."
Ob tem opozarjata na pomembnost hkratnosti objekta in subjekta, ki je značilna za performans. "Sebi ne moreš ubežati. Na nikakršen način, ne psihično, ne fizično. Nenazadnje ne moreva ubežati niti najinemu partnerskemu odnosu. Veliko stvari gravitira v eno točko, prav zato so tako nezlagane in tako umetniško potentne. Ni laži, ni filtra, samo je."
Tako Stegnar kot Bezjak sta se na umetniški poti že večkrat srečala s performativno umetnostjo. V čem se perfomansi Ulaya in Abramović razlikujejo, so nemara drugačni? Menita, da vsekakor v svoji radikalnosti in trajanju, čeprav imata z izčrpajočimi fizičnimi akcijami precej izkušenj. "Gotovo pa je velika razlika v prizorišču, glede na to, da se pogovarjamo o živi prisotnosti v galeriji. In prizorišče kot tako gotovo nosi svojo vsebino, predvsem pa je vizualna umetnost v 60. letih začela s performansom kot novo umetniško vejo, ki je potem svojo pot našla tudi v druga bolj kontrolirana okolja, recimo v uprizoritvene prakse."
Performansi so, kot piše Erika Fischer-Lichte v knjigi Estetika performativnega, nastali tudi kot posledica, reakcija vse bolj mediatizirane družbe. Tozadevno so se razmere močno spremenile, še zaostrile. Ljudje izgubljajo pozornost, ne morejo gledati filma 90 minut, ne da bi pogledali v telefon, kaj šele, da bi dolge ure sami mirovali v tišini. Kako Stegnar in Bezjak razumeta perfomanse v tej luči?
"Tudi zaradi tega se ne moremo pogovarjati o reenactmentu, ker se umetniški dogodek zgodi v stiku med umetnikom in gledalcem. Torej bi morali odigrati tudi publiko iz leta 1977, da bi lahko poustvarili atmosfero in dokumentarno dojeli, kaj se je tam dogajalo. Že takrat so gledalci imeli probleme z nepremičnostjo, tišino, odsotnostjo dogajanja. Danes je stvar še bolj radikalna, čas je privilegij. In vsakodnevno smo v fomo modusu (strah, da bi kaj zamudili). Če nadaljevanka ni po treh minutah zanimiva, zamenjamo kanal, če knjiga ni dobra, jih je na polici cel kup, če so prijatelji bedni, jih je na medmrežju kot toče. Privilegij je, da vztrajaš v gledanju, in to celo živega dogodka, in da lahko skozi lastno vztrajanje doživiš marsikaj. To se zdi kot izgubljena praksa boomerjev, ki bi jo morda lahko ljudem pisali na recept."
Vse, kar izvajata v Cukrarni, je izjemno naporno. Je bolj pomembna mentalna ali fizična pripravljenost, nemara preplet obojega? "Oboje, telo je tisto, ki ne laže, ki opozarja nase, ki boli in kriči po tem, da bi bilo konec, ki ima omejitev. Glava razume izziv, razume kontekst, ščiti pomen. Morda je najtežje to, da pred vsakim reperformansom veš, da če ga izvedeš do kraja, do lastnih meja, je bolečina temu imanentna. In v tej projekciji, v tem pričakovanju ni nobenega užitka," sta odgovorila Stegnar in Bezjak.
Kljub radikalnosti, je kakšen performans Ulaya in Abramović, ki bi si ga želela reperformirati, a ga iz kateregakoli razloga pač ne moreta? "Rest Energy iz leta 1980, ki je trajal samo štiri minute in nekaj sekund in zahteva popolno zaupanje, saj puščica na napetem loku meri naravnost v srce. Mogoče ravno zato, ker ga Marina nikomur ne dovoli ponoviti."
Pri performansih je lahko ključno občinstvo. Njegov vdor je imanenten dogodku. "Občinstvo je pametno in občutljivo in razume situacijo, čeprav se nama je zazdelo, da bi poseglo, prekinilo reperformans, če bi jim ga bilo pretežko gledati. Ta živa umetniška dela je težko izvajati in težko jih je gledati. In prav zato morajo biti tukaj pred nami," sta sklenila sogovornika.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/stegnar-in-bezjak-ni-lazi-ni-filtra-samo-je-intervju