Foto: Nada Žgank
Martin McDonagh: Lepotna kraljica Leenana. Prešernovo gledališče Kranj. Datum premiere 28. 11. 2025, datum ogleda 6. 12. 2025.
Foto: Nada Žgank
Po več kot desetih letih je na slovenske odre pot spet našlo delo irskega dramatika in scenarista Martina McDonagha – v Prešernovem gledališču Kranj so v režiji Luke Marcena postavili njegovo besedilo Lepotna kraljica Leenana. Drama se odvija na odmaknjenem irskem podeželju v okrožju Galway v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Znotraj enotnega kraja – kuhinje in dnevne sobe zanemarjene hiše – se sedemdesetletna Mag Folan (Vesna Jevnikar) in njena neporočena hči Maureen Folan (Vesna Slapar) merita v nabrušenosti jezika in v okrutnosti, ki sta je sposobni druga do druge. Njun dolgčas vsakdana prekineta vabilo na vaško zabavo, ki ga dostavi Roy Dooly (Miha Rodman), in prihod njegovega brata Pata Doolyja (Borut Veselko), ki za Maureen predstavlja blisk upanja za nov začetek in pobeg iz primeža zagrenjene matere.
V vse pore predstave sta zažrti beda in neperspektivnost okolja. Scenografija Lina Japlja (asistentka Živa Brglez) je detajliran realistični posnetek bivalnega okolja Mag in Maureen, kot to naroča uvodna didaskalija, in ne odstopa od tradicije uprizarjanja tega besedila. S patentom Nenada Živkovića dobi celotna podoba vtis, kot da se na vseh kuhinjskih elementih nabira sloj zamaščenosti in zanemarjenosti, natančnost in kompleksnost pa se kažeta v drobnih podrobnostih, kot so voda, ki kot dež nežno zaliva kuhinjsko okno, kičasto utripajoči križ na okenski polici in embalaže hrane. Pri slednjem se kot vprašanje porodi mešanica irsko-slovenskega konteksta – na primer ves čas se omenja prehranski dodatek Complan, ki nam v Sloveniji nič ne pomeni, potem piškoti Kimberly, v kuhinji pa lahko vidimo čajno škatlo 1001 cvet ter pločevinke rdeče pese in ne beetroota.
Lepotna kraljica Leenana je dodelana in »varna« predstava, ki bo zadovoljila abonentsko publiko – nastala je po dramski predlogi, ponuja ravno pravo mero smeha in odlične igralske kreacije.
Podobno se zgodi pri zvočni podobi: ko na primer na radiu poslušamo irske popevke, napovedovalec govori v slovenščini, televizija pa predvaja avstralske serije. Kaj zapleteni irski odnosi z Anglijo in boj za avtonomijo pomenijo danes in kako lahko simbolno rezonirajo z našim prostorom? Avtorska glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki se je k tekstu po šestindvajsetih letih vrnil že drugič, saj je ustvarjal glasbo tudi za prvo slovensko uprizoritev v režiji Mateje Koležnik v ljubljanski drami, pa je nevsiljiva in blago sentimentalna. Jezik v prevodu Tine Mahkota in lekturi Tatjane Stanič je sočen in okolju primerno nizko pogovoren oziroma z veliko nemcizmi in narečnimi izrazi, dobro pa je zajet tudi specifičen govorni ritem izvirnika. Marcenova režija in dramaturgija Marinke Poštrak se načrtno poigravata s premolki, a kljub temu da včasih ti dobro podčrtajo počasi se valeči čas vsakdana, se na celostni ravni tišine zažrejo v ritem celotne predstave. Preprostost vaške sredine pa slikajo tudi kostumi Ane Janc – rjavih tonov, nehvaležnih krojev in z lasuljami zastarelih frizur. To pride najbolj do izraza prav v izrazito neokusni črni obleki Maureen za zabavo in v kombineži, ki kuka izpod nje na najbolj nepravih mestih. Kostume dopolnjuje še maska Mateja Pajntarja s subtilno-realistično novo plastjo nesnage.
Kot je za McDonagha značilno, so dialogi bistri, humor črn, sprevržen, skatološki, liki vulgarni in tako v jeziku kot v dejanjih tako hote kot nehote sadistični. Igralska zasedba se takih likov ne ustraši, ampak natančno ujame duh okolja in vanj vnese življenjsko iskrenost. Slapar Maureen gradi s sočutjem in ostrino, s čimer prepreči, da bi jo dojemali samo kot žrtev, temveč kot materi enakovredno nasprotnico z varljivo razumskostjo in bolestno resignacijo. Jevnikar je kot ostarela Mag s trdo stisnjenimi ustnicami in pasivno agresivnim nabijanjem krivde spretna preračunljivka in jedka do obisti.V vlogi Roya Dooleyja Rodman dobro odmerja grotesknost lika, pri čemer ohrani mladostno naivnost in simpatičnost. Veselkov Pato pa je dobrodušen, duhovito v zadregi in do Maureen, njegove lepotne kraljice Leenana, ganljivo nežen in neobsojajoč. Kot ni Maureenina zapeljiva oprava prav nič zapeljiva, je tudi sam proces njunega zapeljevanja za opazovalca nerodno neprijeten, ampak hkrati v užitek, saj Slapar in Veselko navežeta krhko romantično navezo, ki je v svoji enostavnosti čista in nepokvarjena, da kot gledalci navijamo zanju in za njuno nemogočo ljubezen.
Lepotna kraljica Leenana je dodelana in »varna« predstava, ki bo zadovoljila abonentsko publiko – nastala je po dramski predlogi, ponuja ravno pravo mero smeha in odlične igralske kreacije. Najjasneje sta izoblikovani misel ekonomskega determinizma in tragičnost sanj, razblinjenih, še preden bi se zares izoblikovale. Četudi se vse življenje boriš, da bi pustil domači kraj za sabo, da bi stvari delal drugače, da se ne bi spremenil v svoje starše – je vse zaman. Preden se zaveš, obsediš v fotelju, s prsti potrkavaš po naslonjalu za roke, iz ust ti uidejo stavki, ki so kot odmev tvojih staršev, in prazno zreš nekam daleč, čakajoč, da neskončna teža vsakdana čim prej mine.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/v-blatu-si-in-v-blato-se-povrnes-r