Foto: David Orešič
Manifest. Režija: Tatjana Peršuh. Slovensko mladinsko gledališča in Gledališče Glej, datum premiere 2. 12. 2025, datum ogleda 5. 12. 2025.
Foto: David Orešič
Predstava Manifest je nastala na podlagi resničnega manifesta Industrijska družba in njena prihodnost, ki ga je leta 1995 objavil Ted Kaczynski, ameriški matematik, bolj znan kot Unabomber. Kaczynski je s pošiljkami bomb, ki jih je naredil sam, med letoma 1978 in 1995 ubil tri in ranil 23 ljudi. Nato je del manifesta objavil v New York Timesu, kjer je pisal o tem, kako človekova svoboda in digniteta izginjata na račun tehnologije, na podlagi tega pisma pa je Kaczynskega prepoznal njegov brat in ga prijavil policiji. Kaczynskega so obsodili in zaprli, leta 2023 pa se je v zaporu obesil. Predstava v režiji Tatjane Peršuh se dotika prav vprašanja tehnologije v odnosu do človeka in družbenega napredka, vzporedno s tem pa se ukvarja tudi z gledališčem samim.
Izhodiščni material za predstavo je nadvse zanimiv, predvsem zato, ker je od objave manifesta tehnologija eksponentno napredovala, zelo intenzivno pa jo izkoriščajo za vojaške namene (pri tem imam v mislih predvsem tehnologijo IDF, na primer Iron Dome, raznorazne drone, tanke ipd.) Tako odpira pomembno vprašanje o moralnosti znanstvenikov, kar je, če se vrnem v kontekst gledališča, med drugim problematiziral tudi Bertolt Brecht, ki ga igralca, poleg Dostojevskega in Kundere, citirata tudi v predstavi.
Prostor dogajanja je starinska delavnica z leseno mizo in improviziranimi stoli, v kontrastu s tem pa se skozi prizore v prostoru vsake toliko časa pojavljajo veliki LCD televizijski ekrani, kar deluje anahronistično (scenografija Damir Leventić). A prav to mešanje sedanjosti in preteklosti ustvarja dramaturgijo pripovedi (dramaturg Boštjan Narat), ki je sestavljena iz treh nivojev. Prvi se dogaja v izolirani hiši v gozdu, kjer Željko Hrs v vlogi Kaczynskega razvija bombe v dialogu z Vitom Weisom, ki v tem delu deluje kot naiven vedoželjnež. Hkrati pa je to tudi del, ki sledi biografiji Kaczynskega, saj je ta res živel odmaknjen od civilizacije, v hiši sredi narave, od koder je pošiljal bombe. Drugi nivo se dogaja v trku preteklosti in prihodnosti, kjer Željko Hrs v vlogi izpraševalca na podlagi dosjejev intervjuja Kaczynskega (tokrat vlogo odigra Vito Weis), prizor pa se zvočno snema in deluje kot zaslišanje. Zasliševalec pravzaprav v dosjeju pozna življenje Kaczynskega vse do smrti, s čimer o njem ve več kot on sam. Tretji nivo je postdramski, v njem igralca ostajata Vito Weis in Željko Hrs, v teh prizorih pa še najbolj eksplicitno rušita četrto steno gledališča. Prehodi med različnimi nivoji dogajanja so označeni z menjavo luči (David Orešič), povezujejo pa jih izhodiščne teme ali zgolj besede in stavki, s čimer so preklopi med zgodbami odsekani, šolski ali pa predvidljivi, sicer pa Vito Weis in Željko Hrs delujeta skladno in prepričljivo.
Predstava sicer ponuja zanimiva vprašanja o tehnologiji v sodobnem času, vendar smo za večino teh vprašanj že slišali, če si jih nismo zastavili že sami.
Manifest se poigrava s časom, prevprašuje pojem resnice, tako v družbenopolitičnem kontekstu kot tudi v kontekstu gledališča in tehnologije. Predstava se poslužuje občinstvu že znanih filozofskih dilem o resnici in fikciji, kot je na primer resnična telesna prisotnost človeka v prostoru ali njegova prisotnost na fotografiji ali televizijskem ekranu. Najbolj uspešno predstava odnos med resničnim in lažnim tematizira z zvokom, ki ga slišimo na začetku predstave, pri čemer mislimo, da pozavno igra Vito Weis, a se kmalu izkaže, da se zgolj pretvarja, saj zvok prihaja od drugod. Še več, med predstavo se zdi, da se zvok pozavne predvaja iz zvočnikov, pa vendarle na koncu ugotovimo, da gre za glasbo v živo, ki jo ustvarjata pozavnista Črt Pačnik in Lenart Maček. Sicer pa tematiziranje odnosa med resničnim in fikcijskim ostaja pri že znanih zgodbah, kot je na primer zgodovinsko pretvarjanje resničnosti s pomočjo fotomontaže oziroma cenzure slik, ki so nastale v Sovjetski zvezi, kjer so problematične politične osebnosti brisali s fotografij. Fotomontaže in manipulacije fotografij in videov so dandanes še pogostejše, pri čemer se ustvarjalci predstave fenomena lažnih novic (fake news) zgolj dotaknejo. Ustvarjalci predstave v dramaturgijo vpletejo tudi vlogo umetne inteligence, saj igralca odigrata prizore po predlogih, ki jih zapišeta ChatGpt in Deepseek po tem, ko sta vanju vnesla napotke, pri čemer se dotikata vprašanja izvirnost in človeške kreativnost. Nato nadaljujeta s tematiziranjem VR tehnologije, saj si Vito Weis v enem izmed prizorov natakne 3D očala, pri čemer se mu na ekranu prikaže umrli otrok. Prizor deluje kot sanje - tako kot človek v sanjah generira bitja, takotudi tehnologija ustvarja dematerializirane človeške podobe, kamor se lahko ljudje potopimo, hkrati s tem pa si zastavljamo vprašanje, kaj sploh je resnično. In kaj pravzaprav pomeni smrt človeka, če lahko ta živi naprej v svetu virtualne realnosti? Predstava nas napoti k temu, da ponovno premislimo odnose med realnim, resničnim, fikcijskim in virtualnim, pri čemer se zdi, da te teme najboljše nagovarja prav jezik gledališča.
Predstava sicer ponuja zanimiva vprašanja o tehnologiji v sodobnem času, vendar smo za večino teh vprašanj že slišali, če si jih nismo zastavili že sami. Besedilo Kaczynskega je izjemno polemično predvsem zato, ker so si ga po eni strani prisvajali anarho-primitivisti, ki so prihodnost videli predvsem v manjših skupnostih, izoliranih od tehnologije, po drugi strani pa je manifest zaradi kritike levice postal referenca za mnoge desničarske skrajneže, med drugim se je po njem zgledoval tudi Anders Breivik. A teh elementov manifesta predstava žal ne nagovori. Vendarle pa proti koncu dobi svoj vrhunec, saj Vito Weis zasije s svojim histeričnim monologom belega moškega srednjega razreda, ki skuša v svetu delovati moralno: ločevati odpadke, hoditi na levičarske proteste, jesti ekološko ter zdravo in voziti električni avto. S tem izbruhom v predstavi zasije nemoč posameznika v sodobni razcepljeni in individualizirani družbi, v kateri je nemogoče, da bi dober človek sploh obstajal, saj je vsako sodelovanje v njej do neke mere že problematično.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/unabomber-v-gledaliscu-r