Foto: Ramaida Osim
Tina Valentan: Volumen spomina. Tina Valentan (koprodukcija: NAGIB Maribor, MKC Maribor, DUM Društvo umetnikov). Premiera: 15. november 2025, Kulturni inkubator (ogled ponovitve: 4. december 2025, Projektni prostor DUM).
Foto: Ramaida Osim
Tina Valentan že vrsto let deluje na področju sodobnega plesa, vendar v primerjavi z mnogimi svojimi sodobnicami_ izrazito manj frekventno – njena zadnja predstava Tri verzije prostora (Muzeum) je namreč premiero doživela že leta 2019. Trenutno študira ekspresivno umetniško terapijo, utemeljeno na gibu, na kalifornijskem Inštitutu Tamalpa, ki sledi viziji ustanoviteljice Anne Halprin (1920–2021), ki je odrski ples prestavila v kontekst plesa kot zdravilne umetnosti. Uprizoritev Volumen spomina je vredno brati skozi parametre plesne terapije in somatike, saj ji brez slednjih kontekstov uspe učinkovati izrazito hermetično in abstraktno, hkrati pa se ustvarjanje v tem formatu danes zdi izrazito nehvaležno.
Na predlanskem festivalu Plesno porajanje se je Valentan predstavila z ritualnim performansom Zemljanka, ki ga moramo razumeti ne le kot predhodno manifestacijo Volumna spomina, temveč tudi kot del dvoletnega avtorskega opusa Avtoportret, ki pa ga moramo gledati kot del izobraževalnega programa na Inštitutu Tamalpa. Praksa ustvarjanja plesnih avtoportretov ali širše – ukvarjanja s sabo v mediju sodobnoplesne uprizoritve – je v sočasni lokalni produkciji zelo razširjena. Dalje – tako denimo pravijo avtorice_ refleksije letošnje Gibanice – so razširjeni tudi slogi in tematike rituala, terapije, meditacije: »Nekaj, kar je povezano z duhovno razsežnostjo človeškega bivanja, pa tudi s plesno prakso.« Na koncu koncev pa je najnovejša uprizoritev Valentan tudi solo, kar vse botruje splošnemu občutku prežvečenosti in neinventivnosti v formatu in formi. Že na začetku bi ji tako lahko očitale_ vse, kar lahko očitamo preostanku sočasne plesne produkcije, kljub temu pa Volumen spomina vseeno nudi tudi nekaj pronicljivih indicev.
Premiera Volumna spomina je bila umeščena v mariborski Kulturni inkubator, ki povsem arhitektonsko za razliko od Projektnega prostora DUM (ali cerkniškega travnika Zemljanke) deluje bolj zaznamovano. Četudi pod uniformnim beležem, močni oboki in marmornati tlak ponujajo uprizoritvi zunanje informacije, ki pa se jih v beli kocki DUM-a uprizoritev osvobodi. Prične se z Valentan na prosojni plastični škatli, ki deluje kot miniatura arhitekture okoli nje. Valentan v svetlikajočem se modrem kostumu (kostumografija Tomaž Tomljanović) tako v sterilnem okolju daje vtis žive in idiosinkratične človeške motnje. Brundanje preide v odsekane, a kot s skalpelom precizno izbrane ter nadzorovane gibe, osredotočene na lateralne premike posameznih okončin. K občutku slednjega napeljuje tudi njena mimika, ki v prvi tretjini uprizoritve ostaja stroga, nadzorovana, premišljena. V tej maniri se nekajkrat postavi pokonci in razgradi po tleh, nazadnje v sam prosojen plastični zaboj, iz katerega naenkrat pogledata zgolj raztelešeni nogi v špagi.
Uprizoritev Volumen spomina je vredno brati skozi parametre plesne terapije in somatike.
V tem delu (zunanje uho/oko ter so-snovalka fizičnega uvoda Anja Bornšek) uprizoritev rezonira kot prizor utelesitve. Če ga beremo kot nadaljevanje Zemljanke, ki se je ukvarjala »s pristankom na ta planet«, nevsakdanji gibi lahko delujejo vesoljsko, v navezavi na izrek »Tina Valentan, 1978«, s katerim avtorica in izvajalka pospremi konec prve tretjine uprizoritve, pa kot ena od etap njenega ustvarjanja. Naslednja etapa se v kontrastu s prvo utelesitve oprime na manj somatski, bolj dostopen način. Valentan si sleče zgornjo plast obleke, pod katero je še ena svetlikajoča se, a bolj oprijeta in srebrna obleka, ki v kombinaciji s pesmijo o privlačnem telesu, ki jo umetnica zapoje, deluje skoraj kabaretsko. Valentan humor in igrivost, tudi animaličnost (denimo v nekdanjem sodelovanju s kolektivom The Feminalz) niso tuji, zato nas tudi v avtoportretni uprizoritvi ne bi smeli presenetiti. Glede na dramaturgijo, ki jo Volumen spomina postopoma razvija, pa se zdijo nekoliko arbitrarno pridodani. Uprizoritev se večinoma namreč gleda nekoliko odmaknjeno (Valentan se oklepa oboda prostora, poslužuje zaboja), z introvertirano prezenco, ki pristojita somatskemu in terapevtskemu pristopu k koreografiji, ne nudita pa zadostnega ključa za vstop občinstva. Zato pa po drugi strani lažje berljivi in humorni elementi delujejo tudi dobrodošlo.
Nazadnje je po definiciji zunanji_ opazovalki otežen že sam dostop do naslovnega spomina, denimo gibalnega, ki ga hranita mišični spomin in hipokampus performerk_. Valentan pa ravno v obratu perspektive k raziskovanju prostornin (volumnov) – negativnega prostora, skozi katerega se giblje telo – spomin povnanji na izrazito svež način. Kot je zapisala v spremnem besedilu: »Med škatlo in mojim telesom / je spomin na to, kako sem prišla sem. [...] Ne štejem sten. / Ne sledim robovom. / Merim – / ne prostora –, / temveč kako je / biti v njem.« V tem oziru je uprizoritev izjemno pronicljiva, saj prostor raziskuje tako skozi resonanco in odmeve glasu (brundanje, petje) in drugih zvokov (orglice, sámo gibanje) kot tudi skozi potovanje po njem ali njegovi miniaturi – plastičnem zaboju – oziroma po lučnih in glasbenih razsežnostih (oblikovanje zvoka Tomaž Tomljanović, oblikovanje svetlobe Urška Vohar). Četudi nas format zaradi svoje razširjenosti utegne odbiti, nas pozorno spremljanje in aktivni razmislek Tine Valentan uspeta navdihniti za sveže dojemanje prežvečenega.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/prostorninjenje-spomina-r