Mateja Bučar, Saša J. Mächtig / STA
Prešernovi nagradi za življenjsko delo prejmeta koreografinja Mateja Bučar in oblikovalec Saša J. Mächtig. Nagrajenci sklada so režiserka Petra Seliškar, pesnica Ana Pepelnik, vizualna umetnica Jasmina Cibic, direktor fotografije Gregor Božič, skladateljica Petra Strahovnik in igralka Tina Vrbnjak, je razkril upravni odbor Prešernovega sklada.
Mateja Bučar, Saša J. Mächtig / STA
Koreografski opus Mateje Bučar, rojene leta 1957, je unikum v slovenskem prostoru. "Njegova večmedijskost koreografijo umeščata v območje izven izključne gibalne umetnosti. Njena dela so koreografske situacije, ki vselej osvetljujejo meje koreografskega medija in ga razstavljajo navznoter," piše v utemeljitvi nagrade.
Njeno delo je s soočanji različnih materialnih tekstur, naj so bile telesne, kinetične, prostorske, svetlobne, skulpturne, snovne ali tehnološke idr., razgrajevalo trdnost in sklenjenost posameznih koreografskih gradiv in izzivalo gledalsko zaznavo plesa ter človeških teles.
Preden sta postala v teoriji popularna in v sodobnem plesu nadvse prisotna pojma predmetno naravnane ontologije in pulzirajoče snovi, ki si prizadevata postaviti pod vprašaj teoretski primat človeškega obstoja nad predmetnim, snovnim ali naravnim, je svoja dela organizirala tako, da bi iz sklenjenih, formalno trdnih gradiv ali gotovih koreografskih redov vsakdanjega življenja izstopili njihovi negativi ali krhek notranji ustroj. V teh procesih so jo zanimale pretvorbe med subjektivnim in predmetnim v plesu.
Iz njenega opusa utemeljitev med drugim izpostavlja dela Disciplina kot pogoj svobode (1996), v katerem je celoten ambient ljubljanske operne hiše pretvorila v umetniški objekt, predstave Telborg (1999), Media-medici (2001) in O Kvadrat (2002). Po letu 2000 je začela serijo svetlobno-projekcijskih koreografij, kot so Koncept koncepta (2004), Room & Road (2005), Karamazovi I (2006) in Karamazovi II - Made In China (2008), Sorry, Out Of Ideas (2009)).
Leta 2010 je predstavila novo paradigmo v svojem koreografskem opusu. Serijo lokacijskih del Zelena luč (2010), Parcking Packing (2012), Neumestljivi, nedoumljivi (2013), Dancers Without Answers (2018) umešča v različne funkcionalne ambiente in urbane prostore, koreografsko intervenira v rabe vsakdanjosti ter tisto, kar je v urbanih prostorih vselej že koreografirano, slači s svojimi vsakokratnimi koreografskimi intervencijami.
Eden od viškov koreografskih protislovij se udejanji v delu Parquet Ball / Nad parketom (2020), v katerem so tla, osrednji zaveznik plesnega telesa in njegovega gibanja, pretvorjena v veliko žogo, s katero je plesalka zapletena v duet, navaja utemeljitev.
Saša J. Mächtig, rojen leta 1941, je s svojim ustvarjalnim, pedagoškim in intelektualnim delom vzpostavil temelje sodobne slovenske oblikovalske identitete. Kot izpostavlja utemeljitev, njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom.
V svojih projektih sistematično raziskuje psihološke, vedenjske in socialne potrebe uporabnikov ter išče načine, kako lahko sodobni materiali in proizvodni procesi služijo kakovosti bivanja. Njegovi izdelki so rezultat premišljenega, z raziskovanjem podprtega procesnega dela, ki presega intuitivno oblikovanje ter uveljavlja oblikovanje kot družbeno odgovorno prakso.
Kot njegovo najbolj prepoznavno delo utemeljitev navaja K67, modularni kioskovni sistem iz leta 1966, ki je postal ikona svetovnega industrijskega oblikovanja. Kot eden redkih slovenskih oblikovalskih produktov je dosegel status globalno prepoznavne klasike. Že od 70. let prejšnjega stoletja je del zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) in ostaja ena najbolj prepoznavnih oblikovalskih ikon iz prostora nekdanje Jugoslavije.
Mächtig je s kioski, avtobusnimi nadstreški, uličnimi elementi in modularnimi arhitekturnimi sistemi desetletja oblikoval podobo slovenskega javnega prostora. Njegovi sistemi postajališč, informacijskih elementov in urbane opreme so na novo definirali standarde javnega prostora s trajno uporabnostjo, tehnološko racionalnostjo in izjemno estetsko doslednostjo. Uvajanje modularnosti in prilagodljivosti v množično proizvodnjo je bilo izjemno pionirsko delo.
Izjemen je bil tudi njegov prispevek k institucionalnemu razvoju stroke, saj je bil med ključnimi pobudniki ustanovitve oddelka za industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in eden njegovih najvplivnejših pedagogov. Uvedel je sistematično obravnavo design managementa v Sloveniji, kar je študentom omogočilo razumevanje organizacijskih, ekonomskih in strateških vidikov oblikovanja.
Prešernovo nagrado bo prejel kot priznanje svoji ustvarjalni širini in vizionarstvu, ki je desetletja pred svojim časom oblikovalo način, kako uporabljamo, doživljamo in razumemo javni prostor, še piše v utemeljitvi.
Režiserka, producentka, scenaristka, raziskovalka arhivskega materiala in večkrat nagrajena dokumentaristka Petra Seliškar, rojena leta 1978, s filmi Telo, Poletne počitnice in Gora se ne bo premaknila potrjuje eno najcelovitejših vizij sodobnega dokumentarnega filma - vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni. V njih dosledno razvija avtorsko držo, v kateri film postane način mišljenja, čutenja in sobivanja s svetom, piše v utemeljitvi.
V njenem opusu se dokumentarno ne nanaša na resničnost kot predmet reprezentacije, temveč na odnos, ki nastaja v času in prostoru snemanja. V avtoričinem nizu filmov se čutno in miselno združujeta v enotno izkušnjo pogleda. Bližina, ki jo ti filmi vzpostavljajo, ni sentimentalna gesta, temveč način mišljenja sveta - način, kako se film odpove nadzoru in postane dogodek skupnega bivanja. Seliškar v ustvarjanju ne išče zgodbe, temveč posluša čas, njegov dih in njegove premore. In v tem leži bistvo njenega pristopa.
Pesnica Ana Pepelnik, rojena leta 1979, nagrado Prešernovega sklada prejme za pesniški zbirki to se ne pove in V drevo. Kot piše v utemeljitvi, se njena pesniška govorica skozi osem doslej objavljenih pesniških zbirk razvija v smeri iskanja vse bolj izčiščene in precizne rabe jezika. Njena poezija se definira v odnosu do tišine, kar se čuti predvsem skozi rabo za/molkov in pre/molkov.
Poetika Ane Pepelnik se ne ukvarja samo z vprašanjem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pač pa predvsem, kaj za, ob, v in onkraj pesmi pomeni biti človek.
Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom - in s seboj.
Jasmina Cibic, rojena leta 1979, ustvarja filme, kipe, performanse in prostorske instalacije. Ukvarja se predvsem z raziskovanjem "mehke moči", z instrumentalizacijo kulture in umetnosti, ki jo obvladuje država kot tudi geopolitične strategije. Njena dela med drugim obravnavajo kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj.
Njene teme in motivi se v veliki meri povezujejo z arhitekturo in umetnostjo iz časa nekdanje Jugoslavije, zanima jo obdobje hlade vojne, gibanje neuvrščenih kot tudi še vedno obstoječe pozicije imperialnih sil. Vse to obravnava v relaciji do urgentnih vprašanj današnjega globalizma. Umetnica se pri tem poslužuje dokumentarnega gradiva, ki ga odkriva pri svojem temeljitem raziskovalnem delu, kot tudi fikcije. Svoja dela predstavlja tako v muzejskem in galerijskem kontekstu kot tudi na uglednih filmskih festivalih in prizoriščih. Že dlje časa živi v Londonu, vendar je vseskozi aktivna v Sloveniji.
Gregor Božič, rojen leta 1984, nagrado Prešernovega sklada prejme za tri filmske projekte, pri katerih je uresničeval svoj edinstveni in pretanjeni umetniški pogled. Premiere so doživeli na najpomembnejših svetovnih festivalih, med drugim v Cannesu in Rotterdamu, ter prejeli najvišja priznanja in dosegli tudi izjemen uspeh pri občinstvu.
Kot režiser, direktor fotografije, soscenarist in somontažer je ustvaril kratki film Navadna hruška, ki na gledalca deluje na več čutnih in miselnih ravneh. Z izrazito filmskim jezikom poetično in hkrati zelo konkretno, ostro in duhovito nagovarja intimne in skupnostne čustva ter spomine in spodbuja razmislek o trajnosti, dediščini ter človekovem odnosu z zemljo, Zemljo... in s filmom, navaja utemeljitev. Kot direktor fotografije je podpisal še filma Človek, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića ter Fiume o morte! Igorja Bezinovića, pri katerih je "s preciznim razmislekom o fotografiji ojačal samosvoji avtorski poetiki, vsebini in sporočila obeh filmov".
Petra Strahovnik, rojena leta 1986, je skladateljica in interdisciplinarna raziskovalka, katere ustvarjalni opus predstavlja pomemben prispevek k razvoju sodobne umetnosti ter vzpostavlja trdno vez med slovensko in mednarodno glasbeno ustvarjalnostjo. S premišljenim sistematičnim raziskovanjem presečišč med zvokom, performansom, vizualno umetnostjo in znanostjo presega klasične kompozicijske okvire. V središče svojih imerzivnih zvočnih okolij umešča kompleksna estetska, filozofska in družbena vprašanja, ki izhajajo iz raziskovanja duševnega zdravja, družbenih stigem, identitete, odgovornosti in empatije, pri čemer odpira prostor za poglobljen družbeni dialog ter etično, čutno in filozofsko razsežnost umetnosti.
Iz njene ustvarjalnosti zadnjih treh let utemeljitev izpostavlja dela SCREAdoM, Sense-S, Attack, Q.M., Healing ter Essence. Kot pomembnejša pa navaja še interdisciplinarni cikel disOrders in operni diptih BallerinaBallerina.
Članica ansambla SNG Drama Ljubljana Tina Vrbnjak, rojena leta 1987, je v zadnjem triletju docela izoblikovala svoj izrazito sodobni gledališki izraz in ustvarila cel niz vrhunskih, raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog, ki jo kažejo kot zrelo ustvarjalko širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja. V utemeljitvi nagrade so jo označili za gledališko ustvarjalko posebnega tipa: "ni reproduktivka, temveč resnična soustvarjalka in soavtorica predstav, umetnica, ki z brezhibno dikcijo, muzikalnim fraziranjem, izostreno igralsko ekspresijo in natančnim obvladovanjem telesa organsko premošča dramske in performativne registre ter odgovorno soustvarja pomen uprizoritev v SNG Drama Ljubljana".
V obdobju, za katerega je nagrajena, je nastopila v predstavah Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, Mrakijada, Zdravnica, Veliki diktator, Kako je padlo drevo, Dan, ko jaz ni bil več jaz, Kar hočete, Za narodov blagor in Cyrano de Bergerac. V vseh je njena etika dela jasna - soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/presernovi-nagradi-koreografinji-mateji-bucar-in-oblikovalcu-sasi-j-machtigu