Foto: Asiana Jurca Avci
Mokra oprema, Emanat, koproducenta Cankarjev dom in mreža Pan-Adria, premiera 17. oktober 2025, datum ogleda 21. oktober 2025.
Foto: Asiana Jurca Avci
Če stand-up običajno nosi konotacijo komercialnosti, nepoglobljenosti in lahkotnosti, se režiser, koreograf in plesalec Jan Rozman v svoji novi solo predstavi Mokra oprema vpraša, kaj se zgodi, ko stand-up trči ob sodobni ples – ko osnovne karakteristike stand-upa subvertira in hkrati preizprašuje svojo umetniško, skoraj ontološko pozicijo. Predstava, ki je nastala v produkciji Emanata in je eden od podprtih projektov mreže Pan-Adria, je – tako kot njegov predhodni projekt Screamage – našla mesto v Cankarjevem domu, tokrat v Dvorani Duše Počkaj. Naslov Mokra oprema aludira na angleški tehnološki termin wetware, ki kot kontrapunkt hard- in softwaru označuje kompleksen in nepredvidljiv (ne)računalniški program človeka. A za laika, kot sem jaz, je to povsem neznano področje, zato je naslov v meni vzbudil predvsem sliko mokre potapljaške opreme – kar pravzaprav tudi ni tako daleč od resnice, saj se Rozman zares potopi v svojevrstne globine: temačne globine spletnih referenc, samoironije in neobvladljivih algoritmov, da komaj pride do sape.
Rozman se vso predstavo preobraža, zavzema različne vloge in si nadeva različne lasulje. Nastopi kot komik, kot voditelj zabavne oddaje v svetleči modro-črni obleki (kostumograf Andrej Vrhovnik), se kot motor zaganja v šale, ki obvisijo v zraku, ne dobijo težko pričakovanega punch lina in se tematsko pretežno naslanjajo na status performerja - plesalca. Sodobni plesalec je zguba, klovn, lidlček, nebogljen skupek mokre snovi. Metašale in šale na lasten račun so duhovite, najmočneje pa učinkujejo takrat, ko v njih ni nobenega podtona samopomilovanja. Besedilo (avtorja Rozman in Metod Zupan) je gibko in razigrano, takšen pa je tudi gib. Zaznamujejo ga odrezavost, unheimlich robotsko-človeško-umetno-inteligentna estetika, kar nakazuje tudi plakat s trirazsežno podobo Rozmana, ki mu je podobna, a hkrati povsem tuja. V gib, govor, glasbo (avtorica Veronika Černe - Raketa) in druge odrske elemente je vnesena komponenta glitcha – računalniške napake, šuma, ki ustvari začasno prekinitev in posledično preusmeritev, nov začetek. To se zdi primerna dramaturška strategija (dramaturg Jaka Smerkolj Simoneti), ki poudarja hipno menjavo vsebin, logiko zasvojljivih družbenih omrežij, kontrastno drobljenje pozornosti in nenehno potrebo po dopaminski stimulaciji. Učinkovitost te strategije omogoča predvsem neizmerna Rozmanova energija: slabo uro deluje na tristo obratih. Ustavitev, počitek in zadovoljstvo so nedostopni; tehnokratski stroj, ki deluje ves čas, nas je posesal pregloboko, da bi mu znali ubežati.
Rozmanova fuzija plesa, tehnologije in humorja v slovenskem kontekstu je unikatna in vznemirljiva, njegova estetika samosvoja.
Bolj kot minimalistična scenografija Dana Pikala prostor definirata oblikovanje luči z laserskimi učinki ter videoprojekcija, ki pada na različne površine, tudi na zaveso za prho in v njej utaplja celoten prostor. Avtor projekcije in laserja Miha Možina ustvari razplasten teritorij podob, barv in tekstur – na trenutke kontemplativen, drugič (načrtno) senzorično prestimulativen. Emotikoni se zlovešče smejijo in strmijo v nas, realnost se multiplicira, pogled bega. Nepričakovanosti in nenehne obrate dodatno podpre bežen pojav Možine na odru v funkciji dostavljavca paketa – poleg komičnega učinka vpelje še polje pretiranega potrošništva, odtujenosti od lastnih nakupov in bizarnosti krame, v katero se pogrezamo.
Na projekciji med drugim zagledamo tudi sami sebe. Četrte stene ni; Rozman nas ves čas neposredno nagovarja. Interakcije s publiko izvaja s karizmo komika, a se včasih kljub načrtni transparentnosti zdijo neprijetno manipulativne. Denimo, ko nas snemajoč pozove, naj, če se strinjamo z nadaljevanjem predstave, dvignemo roko, drugače pa zapustimo dvorano. Nato pa zahteva, da to roko še malo pomaknemo naprej in pred sabo vidimo živo projekcijo vseh v dvorani, ki se skoraj ujamemo v past nacističnega pozdrava. Seveda Rozman vse to orkestrira na šaljiv način, ampak vseeno to v gledalcu vzbudi vzpostavitev neke varovalne distance. Mehkejši primer interakcije pa je Rozmanova nuja, da bi med občinstvom našel milijonarje in milijarderje, ki bi bili potencialni meceni njegove umetnosti. Ko ugotovi, da je iskanje brez haska, se zadovolji s tem, da mu lahko navadni smrtniki pomagamo tudi tako, da mu začnemo slediti na Instagramu, obljubi pa nam, da nam bo sledenje vrnil – hešteg »follow4follow« je še kako živ. Že več let se trudi doseči tisoč sledilcev, kar je »minimalni prag« relevantnosti tako za slehernika kot za umetnika na svobodi, ki je dejansko prisiljen graditi spletno prezenco. Zdi se, kot da velja, da če te ni na družbenih omrežjih, je skoraj tako, kot da te res ne bi bilo. Ujet si v cikel samopromocije, samodokazovanja in samokritike, karkoli narediš, pa se zdi, da ni dovolj. Kot nam pove Rozman: »Draga publika, vsi smo irelevantni.«
Rozmanu z ekipo uspe v manj kot eni uri razpreti veliko tem, osebnih dvomov in frustracij ter pokazati večplastnost svojega izraza. Čeprav primarno izhaja iz polja sodobnega plesa, se zdi gib v Mokri opremi podrejen drugim elementom predstave; dominirajo triki, komične domislice in tehnološke intervencije, ples pa ostaja bolj v ozadju. Rozmanova fuzija plesa, tehnologije in humorja v slovenskem kontekstu je unikatna in vznemirljiva, njegova estetika samosvoja. Proti pastem virtualnega in psihopolitičnega sveta se bori z njihovimi lastnimi orodji, s potrjevanjem, potenciranjem in reproduciranjem išče možnosti pobega, subverzije. Čeprav je za razliko od Screamagea tokrat na odru sam in bolj oseben, še vedno nosi maske – različne obraze zabavljaštva in spektakla – tako da gledalec kljub vsemu ne prodre v notranjost Rozmanove osebne mokre opreme, možganske ali neoprenske. V nas pa se uspešno naselita tleča anksioznost in želja, da bi se lahko vsaj za kratek čas popolnoma odklopili.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/draga-publika-vsi-smo-irelevantni-r