Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko, Tomislav Zajec: IZGINJANJE, režija Jernej Potočan, premiera 20. november 2025.
Foto: Peter Giodani
Ko se v umetnosti odpre téma spolne zlorabe, se skoraj vedno pojavi odpor. Ne le zato, ker gre za bolečo témo, ampak zato, ker razgalja nekaj, kar bi kot skupnost najraje potisnili na stran – občutek, da prostor, v katerem živimo, ni nujno varen. Ta nelagodnost razkriva bistvo problema: spolna zloraba ni le izkušnja posameznika, ampak dogodek, ki zamaje temeljno zaupanje v družbo, v institucije in v človeka kot takega. Zato se v gledališču s to témo ne ukvarjamo kljub nelagodju, ki ga vzbuja, ampak prav zaradi njega.
Dramsko besedilo Izginjanje spremlja mladega moškega Marka, ki se mu rodi otrok, kateremu ne zmore dati imena. V zgodbi se preko njegovih besed in vedenja izrisujejo številne posledice spolne zlorabe, ki jo doživi od Karla, profesorja in mentorja na geoloških taborih. Spolna zloraba, ne glede na to, ali se zgodi enkrat ali se ponavlja dlje časa v otroštvu, mladostništvu ali kasneje v življenju, je travmatična izkušnja, ki osebi resno zamaje temeljni občutek varnosti, vrednosti in znatno vpliva na odnose, ki jih ima z bližnjimi. Marko je v zgodbi večkrat zamišljen in odmaknjen, ne samo od ljudi okoli sebe, temveč tudi od sebe samega. Disociacija je ena od pogostih posledic spolne zlorabe in oseba se na ta način zaščiti pred pretirano bolečino, lahko fizično, velikokrat pa psihično oz. čustveno bolečino. To, da je Marko odmaknjen od samega sebe in od okolja, je njegov način spoprijemanja z bolečino, ki jo je doživel, zateka pa se k specifičnim interesom, v njegovem primeru je to geologija, ki deluje kot nekakšna intelektualna ter racionalna varovalka, s katero se ščiti pred odnosi z drugimi. Z razumevanjem disociacije je moč razložiti, kako je Marko lahko pozabil otroka v razbeljenem avtu. Disociacijo dobro opiše tudi Markova partnerka Ana, ko mu reče, da njega sploh ni, da je kot neka senca človeka, ki se vleče po stanovanju, počne običajne stvari, ampak daje občutek, kot da sploh ne obstaja. Marko na to odvrne, da si res želi, da ne bi obstajal. Ta moment lahko razumemo kot najskrajnejšo obliko disociacije, kjer oseba zaradi velike travme ne želi več živeti. Obstoj je zanjo velik napor.
Marko ne govori o zlorabi in velikokrat za svoje počutje ne najde besed, prav tako je zanimivo, da čeprav igra odpira zelo pomembno témo spolnih zlorab otrok, sama beseda »zloraba« v besedilu niti enkrat ni omenjena. Tematiko spolne zlorabe je velikokrat težko nagovoriti ali pa se sploh pogovarjati o njej, čeprav je v družbi bolj prisotna, kot si mislimo ali želimo priznati. Po statističnih podatkih je imel vsak peti otrok izkušnjo spolne zlorabe. Pri tem se je pomembno zavedati, da spolna zloraba v otroštvu ne pomeni zgolj posilstva otroka ali brutalnega spolnega nasilja, kjer je prisotno tudi fizično nasilje, temveč gre pri spolni zlorabi za cel spekter različnih dejanj in vedenj spolne narave s strani storilca. Poleg kontaktne spolne zlorabe poznamo tudi nekontaktne, kjer neposreden stik med storilcem in žrtvijo sploh ni nujen. Spolne zlorabe otrok se lahko dogajajo tudi preko spleta, na daljavo. Velikokrat zloraba otrok ne pusti fizičnih poškodb (lahko tudi jih), vsekakor pa pusti psihične poškodbe in dolgotrajne negativne posledice.
Izvemo, da je Marko, po doživeti in preživeti zlorabi, ki se je, sklepamo, zgodila večkrat, vzpostavil stik z mačko, za njo je skrbel, potem pa jo na posebej krut način pokončal. To nas kot gledalce šokira in pretrese, po drugi strani pa lahko njegovo dejanje razumemo kot posledico nasilja in mučenja, ki ga je preživljal sam. Ne zgolj, da si je na ta način želel pridobiti nadzor nad sabo, želel je preusmeriti svojo bolečino na nekaj ali nekoga drugega. Pri tem dejanju je pomembno poudariti, da ni nujno, da bodo osebe z izkušnjo spolne zlorabe nadalje zlorabljale druge ali nad njimi izvajale nasilje. Velikokrat vse te negativne občutke in čustva usmerijo ravno v njih same.
Otroci so egocentrična bitja, kar ne pomeni, da so po svoji naravi slabi in sebični ljudje, ampak da bodo za situacije in dogodke iskali vzroke v samih sebi. Tako veliko otrok, ki so žrtve doživete zlorabe, išče krivdo v samih sebi. To pa seveda ne pomeni, da so krivi sami. NE. Še vedno se prepogosto dogaja, da prenašamo odgovornost na žrtve, vendar žrtve niso krive, da so žrtve. To nas pripelje do storilcev spolne zlorabe, ki so tisti, ki v prvi vrsti zadovoljujejo svojo potrebo po moči in nadzoru. Profesor Karlo je odrasla oseba, visoko izobražen, uspešen in cenjen akademik, ki se je odločil za načrtno zlorabljanje otrok. Tu se skriva tudi definicija spolne zlorabe in nasilja, pri čemer ne gre za zadovoljevanje spolnih potreb ali za nezmožnost nadzorovanja svojih spolnih nagonov, kot se velikokrat zmotno verjame, temveč za zavestno in načrtno odločitev, da oseba preko dejanj, povezanih s spolnostjo, izrabi svojo moč, položaj in zlorabi zaupanje, ki ga ima druga (zlorabljena) oseba do njega. Profesor Karlo je vendarle njihov profesor, mentor, navsezadnje tudi njihov vzornik. V zgodbi lahko opazimo, kako si je profesor izbiral ranljive otroke s posebnimi potrebami, ki so bili, kot lahko sklepamo, na obrobju družbe in zaradi svojih specifičnih potreb »lahke žrtve«. Tu lahko ugotovimo, kako je profesor izrabil in zlorabil ranljiv položaj, v katerem so bili ti otroci. Poleg tega so bili na taborih zaupani njemu. Pomembno je poudariti tudi, da profesor ni bil pedofil, saj je pedofilija opredeljena kot duševna motnja, kjer osebo privlačijo in spolno vznemirijo zgolj otroška telesa. Karlo pa je imel spolne odnose s svojo ženo, odraslo osebo. Prav tako podatki kažejo, da je zgolj majhen odstotek storilcev spolne zlorabe tudi pedofilov, seveda so lahko, vendar večini ne bi bilo moč pripisati te motnje. Ob ogledu predstave se nam lahko porodi vprašanje, zakaj Karlo to počne. Je bil tudi sam žrtev spolne zlorabe, pa se je v odraslosti prelevil v storilca? Ni nujno. Težko dobimo vpogled v kompleksnost vprašanja, zakaj nekdo počne, kar počne … morda lahko ponudimo preprost odgovor: zato, ker lahko. Karlo je imel dostop do otrok, jih zlorabljal ter na ta način izražal svojo moč in kontrolo. Zmanipuliral je otroke, da so molčali, okolica pa tudi ni namenjala posebne pozornosti potencialnim znakom zlorabe. Velikokrat se znajdemo v situacijah, v katerih niti starši ne verjamejo svojim otrokom, ko ti razkrijejo spolno zlorabo, in se postavljajo na stran storilca. To je za otroka velika travma, saj so v svoji grozni izkušnji nerazumljeni in sami. Za nekatere sta bolečina in praznina preveliki in z dejanjem samomora končajo proces izginjanja, kot v igri stori Fant z ekrana.
Marko kljub svojemu slabemu stanju vztraja in se celo sooči s profesorjem. Pogosto si žrtve spolne zlorabe želijo soočenja s storilcem v upanju, da bi ta sprevidel, kaj je naredil narobe, kako je to zaznamovalo žrtev, kakšno škodo je povzročil. V večini primerov so razočarani, saj se storilci ne opravičijo in ne prevzamejo odgovornosti. Tako morajo žrtve poiskati drug način doseganja zadoščenja in iskanja notranjega miru ter zaključka. Okrevanje prav tako ni enostaven, linearen proces, ampak je dolgotrajen in kompleksen, z mnogimi vzponi in padci, kot je tudi življenje samo. Vseeno pa upanje ostaja, zmožnost, da vzpostavljajo in ohranjajo povezanost z drugimi ljudmi, da so videne in prepoznane kot osebe, vredne ljubezni, skrbi, naklonjenosti, predvsem pa kot sposobne osebe, ki imajo moč – ki zmorejo. Opazimo lahko, kako je Marko posadil drevo, kar lahko razumemo kot simbol življenja in upanja. Predstava se zaključi z Markovo zmožnostjo, da poimenuje svojega otroka in z njim vzpostavi pristen stik.
Markova zgodba se tako zaključi z občutkom upanja, z zmožnostjo, da po vseh bolečih izkušnjah ponovno vzpostavi stik – s seboj, z otrokom, z življenjem samim. Proces okrevanja in upanja je zagotovo izjemno pomemben. Sočasno pa odpira vprašanji: Zakaj se je morala spolna zloraba sploh zgoditi? In zakaj so okoliščine, ki omogočajo zlorabo, še vedno tako prisotne in pogosto zamolčane?
Markov primer ni osamljen. Razkriva, kako globoko so korenine nasilja vpletene v družbeno tkivo – v odnose moči, v kulturo tišine in v načine, kako razumemo krivdo, sram in odgovornost. Spolna zloraba torej ni le izkušnja posameznika, temveč izraz širših družbenih razmerij. Dogaja se znotraj kulturnih, institucionalnih in intimnih struktur, ki dopuščajo, da se nasilje lahko izvaja, prikriva ali minimalizira. Je simptom sistema, v katerem prevladujejo razmerja moči, molk in sram. Sram je pri tem eden najmočnejših mehanizmov nadzora – tiha sila, ki preprečuje, da bi se izreklo, kar je bilo storjeno. Zato razumevanje zlorabe pomeni tudi razumevanje tega, kako družba oblikuje pogoje za sram – kdo ga nosi, kdo ga proizvaja in komu omogoča, da ostane neviden. Dogaja se v okolju, ki zlorabo omogoča – v družinah, šolah, cerkvah, športnih klubih, na delovnih mestih. Spolna zloraba ni le osebna travma, ampak družbeni simptom – pokazatelj načina, kako skupnost razume moč, telo, spol in odgovornost. Zato razumevanje zlorabe zahteva širši pogled: vključuje vprašanja o tem, kako delujejo naše institucije, kako reagiramo, ko se razkrije nekaj, kar ogroža našo predstavo o normalnosti, in predvsem, kako kot družba določamo meje med zaščito in molkom.
O spolni zlorabi ne govorimo le zato, da bi dali glas žrtvam, ampak tudi zato, da bi se kot družba naučili prepoznati mehanizme, ki nasilje omogočajo. Ti mehanizmi niso vedno vidni – delujejo skozi tišino, minimiziranje in ignoriranje problematičnih situacij. Molk, ki spremlja nasilje, ni le odsotnost govora, temveč njegov način nadaljevanja. Odpreti témo pomeni prepoznati, da se nasilje ne dogaja »drugim«, ampak v našem prostoru – med prijatelji, sodelavci, sosedi in znotraj institucij, ki bi morale zagotavljati varnost. Ko se o zlorabi ne govori, ta ne izgine, vendar preide v stanje nevidnosti, kjer se lahko ponavlja. Zato je javno govorjenje o njej – v umetnosti, medijih, šolstvu – ključno orodje preprečevanja. Ni dovolj, da zlorabo obsojamo; treba je razumeti, kako postane mogoča.
V tem kontekstu umetnost pridobi posebno mesto, saj odpira prostor za razmislek o tem, kar družba pogosto spregleda ali prezre. Gledališče kot prostor skupne izkušnje omogoča, da se soočimo z učinki nasilja in vzdržimo pogled na resničnost, ki bi jo sicer zanikali. Umetniški oder ne deluje kot sodišče, temveč kot prostor, kjer se lahko vprašanje ponovi, dokler ga ne znamo slišati. V dvorani, kjer igralci in gledalci delijo isti prostor, se oblikuje nekaj redkega: skupnostni stik z resničnostjo, ki presega posamezne izkušnje in odpira prostor za razumevanje širših družbenih razmerij. Predstava, ki obravnava témo spolne zlorabe, ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč ustvarja prostor, kjer se vprašanje sliši, kjer se refleksija spremeni v obliko kolektivne prisotnosti in odgovornosti. Ko gledalec spremlja zgodbo o zlorabi, vstopa v situacijo, ki ne omogoča nevtralnosti. Gledališče mu ne ponuja razdalje, ki jo ima pri branju članka ali spremljanju novice – na odru bolečina dobi telo, glas, obraz. Na ta način umetnost spodbuja proces empatije, sočutja do sočloveka.
Predstava Izginjanje se dotika prostora odsotnosti – ne skozi prikaz samega nasilja, temveč skozi prikaz njegovih posledic: razpada zaupanja, izgube stika z resničnostjo, občutka, da človek izginja iz sveta, ki ga ne zna več sprejeti. To izginjanje ni samo individualno, temveč tudi družbeno. Ko nekdo zaradi travme izgubi stik s sabo, tudi skupnost izgubi del svoje človeškosti, svoje zmožnosti sočutja. Takšne zgodbe so zato vedno zgodbe vseh – niso le osebne izpovedi, ampak ozaveščajo o tem, kaj se zgodi, ko skupnost ne zna več zaščititi najranljivejših. V tem smislu predstava deluje kot ogledalo: ne prikazuje le posamezne bolečine, temveč razpoko v načinu, kako razumemo svet, v katerem živimo.
Ukvarjanje s spolno zlorabo odpira tudi vprašanje, kaj pomeni okrevanje. Ne le za posameznika, ampak za družbo. Okrevanje pomeni, da se skupnost nauči poslušati brez dvoma, verjeti brez pogojevanja in vzpostaviti pogoje, v katerih je ranljivost prepoznana kot del človeškosti, ne kot znak šibkosti. Družbeno okrevanje se začne tam, kjer se zavedamo, da je odgovornost porazdeljena med sistemske strukture, kulturo tišine in posameznikove odločitve. Okrevanje je tudi proces ponovnega učenja bližine – kako biti ob nekom, ki trpi, brez potrebe, da bi njegovo bolečino popravili ali ji dali smisel.
Gledališče ima v tem kontekstu funkcijo prostora spomina in učenja. Na odru se ne gradi le pripoved o preteklosti, temveč se ustvarja možnost za drugačno prihodnost – za skupnost, ki zna poslušati. Poslušanje, v tem pomenu, ni pasivno. Je dejanje etične pozornosti, sposobnost vzdržati tujo bolečino brez potrebe, da bi jo takoj razložili ali zmanjšali. Vsak gledalec, ki ostane v dvorani in zmore pogledati, je del tega procesa. S tem potrjuje, da družba še zmore slišati in videti.
Odločitev, da se o spolni zlorabi govori javno, je zato dejanje poguma, vendar tudi dejanje skupnostne odgovornosti. Govoriti pomeni prekiniti dinamiko molka. Pomeni ustvariti prostor, kjer so lahko izrečene zgodbe, ki bi sicer ostale potisnjene v zasebnost. Pomeni priznati, da je travma kolektivni dogodek, ne le individualna rana. In predvsem pomeni, da skupnost ne bo več dopuščala, da bi izginjanje postalo način preživetja.
Govoriti o spolni zlorabi – na odru, v šoli, v medijih ali doma – pomeni utrjevati zavedanje, da je preprečevanje nasilja skupna naloga. Umetnost ima pri tem moč, da preobrazi našo percepcijo: da pokaže, da travma ni le osebna bolečina, temveč kolektivna izkušnja, ki zadeva vse. Gledališče s tem postane več kot umetniška institucija: postane prostor družbene refleksije, prostor etične prakse. Vsak gledalec, ki v njem zmore ostati, prispeva k preobrazbi kulture molka v kulturo poslušanja. In morda je to ena najpomembnejših nalog umetnosti – da ustvari pogoje, v katerih skupnost ne izginja, ampak se ponovno uči čutiti.
V primeru, da se soočate s stisko zaradi doživete spolne zlorabe, niste sami. Lahko se obrnete na nevladne organizacije, kot je Združenje za MOČ, ki nudi podporo in pomoč žrtvam spolnega nasilja in drugih oblik nasilja. Telefonska številka in e-mail: 041 204 949, info@zamoc.si.
Povezava: PDF gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/izginjanje-kot-ogledalo-druzbe