Foto: Pixabay
Prvi del nove radijske igre kot priredbe gledališkega besedila bo na sporedu v torek, 18. novembra ob 21.05 na Prvem programu, drugi pa 25. novembra v istem terminu. Javno poslušanje, predstavitev igre in pogovor z ustvarjalci bo na Ta veseli dan kulture, 3. decembra ob 19. uri v lokalu EPIC v Novi Gorici.
Foto: Pixabay
V iskanju izgubljenega jezika Gorana Vojnovića, drugi del trilogije Nezmožni umreti, je zgodba o dveh bratih, ki sta se v mladosti razšla in živita vsak na svoji strani slovensko- italijanske meje. Zamisel za trilogijo radijskih iger, ki je del večjega čezmejnega projekta, med drugim trilogije gledaliških uprizoritev, je nastala v sodelovanju z Giacomom Pedinijem, umetniškim vodjem festivala Mittelfest, ki si je v okviru Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia skupaj s slovenskim partnerjem SNG Nova Gorica zaželel predstaviti zgodbe prebivalstva ob meji v specifičnih in za to regijo ključnih obdobjih nedavne zgodovine. Navdih za trilogijo in predloga za prvi del trilogije je roman Josepha Rotha Kapucinska grobnica – obravnava propada avstro-ogrske monarhije in porajanja nacizma. Kot radijsko igro smo jo premierno predvajali junija 2025. Drugi del trilogije je umeščen v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, tretji pa obravnava omenjeni prostor v sodobnih časih in jo kot radijsko igro v Uredništvu igranega programa še pripravljamo.
Vojnovićevo besedilo se dogaja v času, ko so povojne ideologije močno razdelile Italijo in Slovenijo, takrat sestavni del Jugoslavije. Skozi psihološki razrez likov in njihove družinske drame stopa po poti spominov polpretekle zgodovine, njenih krivic in zamolčanih skrivnosti. Prvi brat je zagrizen fašist, drugi je bil v partizanih in je postal funkcionar v jugoslovanski administraciji. Igra se začne, ko prvega, živečega v Italiji, zadene kap in spregovori v jeziku otroštva, ki ga njegov sin ne razume. Pomaga lahko le negovalka, ki omogoči srečanje z bratom. To za oba – in njune najbližje – pomeni vznemirljivo soočenje s preteklostjo in s samima seboj. V drugem delu se brata srečata v svoji stari kmečki rojstni hiši na Krasu. Avtor piše retrospektivno, hkrati pa razkriva tragične osebne zgodbe likov. Stalno se izmika navajanju dejstev. Zastavlja vprašanja o družini, zgodovini, o njenih pravih protagonistih, pravzaprav o realnosti, o točnem poteku dogodkov, a ostaja pri različnih pogledih in interpretacijah. Goran Vojnović odgovarja: “V iskanju izgubljenega jezika je zgodba o nezanesljivosti spomina. Spomina, ki nas zapušča, spomina, ki nas zavaja, spomina, ki nas razdvaja. To je zgodba o nekoč in o danes, o preteklosti, ki ji ni uspelo postati preteklost, in o sedanjosti, ki jo duši preteklost.”
Besedilo je za radio priredila Ana Kržišnik Blažica, tudi dramaturginja odrske uprizoritve, sicer zaposlena v SNG Nova Gorica: “Avtor tako težko temo, kot je povojni razkol Slovencev, obravnava na izviren in humoren način. Dialog dramskih oseb temelji na skoraj biblični repeticiji besed, besednih igrah, sarkazmu, cinizmu in ironiji. Komika besedila se torej nahaja predvsem na nivoju besed, ob čemer pa so posamezni prizori močno časovno in vsebinsko prepleten. Zaradi tega je bila adaptacija za radio pravi izziv. Gledališka predstava ima namreč na voljo mnogo več časa, za radio pa je potrebno besedilo strniti v kar se da jedrnato in kratko obliko, saj daljšega formata ta medij ne prenese. Predvsem je bilo treba paziti, da besedilo zaradi tega ne izgubi komičnosti in inteligentne prepletenosti prizorov. Ob tem je poseben premislek zahtevala tudi prevedba dvojezične odrske izvedbe, ki omogoča nadnapise - radio jih seveda ne - v enojezično radijsko izvedbo. Med več opcijami za nadomeščanje italijanskega jezika smo se odločili za slovenski jezik s pridihom italijanskega tona, začinjenega z nekaj italijanskimi besedami, katerih pomen lahko iz konteksta razbere tudi negovorec italijanščine.”
Kljub temu pa je za radijskega režiserja delo z izvorno gledališkim besedilom kar precejšnji izziv, saj gre za drugačen medij s specifičnimi zakonitostmi in dojemanjem prostora. Režiserka Ana Krauthaker zato ni imela lahkega dela: “Prenesti gledališko besedilo v radijski medij je zame vedno zelo vprašljiva in krhka stvar: razen očitne dialoškosti, mislim, da v izraznih sredstvih ne gre za sorodni zvrsti, in zato vsaka zahteva svoj način pisanja, če se kot začetna točka ustvarjanja smatra besedilo. Struktura v Vojnovićevem besedilu je precej jasna, kar sicer popolnoma zadovolji klasično formo radijske igre. Pa vendar, in z ozirom na to, da je bila interpretacija že vzpostavljena z uprizoritvijo na odru SNG Nova Gorica, sem se odločila, da se deloma izognem studijskemu snemanju, saj bi lahko na odru sicer učinkovita komičnost v suhem studijskem okolju delovala preveč umetelno. Igro smo tako posneli v prostorih Vile Zlatice v Ljubljani in z ustrezno mikrofonsko tehniko stremeli k več ’realističnosti’ v igri, kar sicer gre na račun specifičnosti poetike in domišljije, a mejo med tragičnim in komičnim naredi manjšo in subtilnejšo, like pa za odtenek bolj zabrisane. Manj uspešni smo bili pri prenosu prizorov, ki na odru kot rekonstrukcija in preigravanje spominov v ‘boljšo zgodbo’ uspešno dekonstruirajo zgodovino dogodkov. Mislim, da se je prav v tem najbolje izkazalo, da mora biti prevetritev izraznih sredstev, kadar se radio odloča za uprizarjanje prvenstveno gledališkega besedila, resnično tehtna.”
Vlogi bratov sta odigralala Radoš Bolčina in Aleš Valič, druge vloge pa so interpretirali: Urška Taufer, Vesna Pernarčič, Lara Fortuna, Gorazd Jakomini, Francesco Borchi in Matic Valič.
Tonska mojstra sta bila Sonja Strenar in Matjaž Miklič, avtor izvirne glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, lektorica pa Ana Kržišnik Blažica.
Igra je nastala v koprodukciji, za katero so poskrbeli Mittelfest, SNG Nova Gorica, RAI Radio 3, Deželni sedež RAI za Furlanijo Julijsko krajino – slovenski in italijanski program in 3. program Radia Slovenija – Program Ars. Forum slovanskih kultur pa je omogočil snemanje v vili Zlatica.
Po premiernem predvajanju vsakega dela bodo poslušalci lahko igro poslušali še trideset dni na spletni strani Prvega programa in na platformi RTV365.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/o-dveh-bratih-na-nasprotnih-straneh-zgodovine