Foto: Pixabay
Pet radijskih iger Tjaše Mislej z naslovom Prva beseda je mama. Radio Prvi. Uredništvo igranega programa. September–oktober 2025.
Foto: Pixabay
V preteklih dveh tednih smo imele na Radiu Ars priliko slišati sklepni epizodi nove radijske serije Prva beseda je mama, ki je v režiji Špele Kravogel in dramaturgiji Vilme Štritof nastala po dramskem besedilu Tjaše Mislej. Epizode so si sicer sledile po naključnem zaporedju, sestavljene v celoto pa naj bi prikazovale raznovrstnost izkušenj (ne)materinstva. Kot smo ugotovile že v prvem delu naše kritike, pa v tekstu glede na relativno razredno homogenost in heteronormativnost protagonistk ter površinsko obravnavo njihovih življenjskih situacij (kjer se konflikti razrešijo vse prehitro, brez resnične napetosti in potrebne kompleksnosti) pogrešamo resnično poglobljen premislek o izzivih sodobnega materinstva. S sklepnima deloma – zgodbama o večni nemateri Barbari (Maja Kunšič) ter obupani Maši (Ajda Smrekar), ki si otrok želi bolj kot česarkoli, pa ji ne uspe zanositi – se težave, obravnavane v prvem delu kritike, ne razrešijo, pač pa zgolj poglobijo. Kljub temu da imata obe protagonistki zanimivi izhodišči, se v njunih epizodah srečamo s še več stereotipnosti in (nereflektirano) problematičnega ravnanja protagonistk_ov.
Težave, ki jih beremo že v izvornem besedilu, so v radijski izvedbi toliko bolj poglobljene z določenimi režijskimi in dramaturškimi posegi. Kot smo omenile že v prvem delu kritike, je dramski tekst – ki se tudi sicer zaradi velike količine notranjih monologov in pomanjkanja akcij bere kot radijska igra – v radijski medij prenesen radiofonično neambiciozno. Kar bi izpostavile kot pozitivno pri radijski izvedbi, je izvedba igralk_cev, ki (v skladu z režijsko zastavljeno realističnostjo serije) likom vdahnejo prepričljivost in življenjskost, sam prenos besedila v radijski format pa še dodatno podčrta neposrečenost izvirnika. Tako je ena od dramaturških odločitev, ki jo zasledimo v radijski izvedbi, izbris okvirja oziroma veziva – insertov med epizodami, ki so vsaj nekoliko širili precej ozko in površinsko obravnavo (ne)materinstva.
Dramaturški posegi sicer ponekod preveč razpršen fokus v epizodah nekoliko osredinijo, nekateri izbrisi pa še bolj izpostavljajo problematičnost in površinskost besedila. To se zgodi tudi v četrti epizodi, kjer spremljamo Barbaro, uspešno pravnico z najboljšima prijateljema Sašem (Klemen Janežič) in Goranom (katerega glasu ne slišimo). Osrednji dogodek je to, da k njej za deset tednov prihaja nečakinja Ronja (Sola Novak), katere oče, Barbarin brat (Jernej Gašperin), in mama (Nina Rakovec) potujeta v Tibet, da bi Ronjini materi izpolnila dolgoletno željo in izkoristila čas, preden začne bolezen – multipla skleroza – resneje vplivati nanjo. Barbarina težava pa je, da se »ne spozna« na otroke oziroma (po njenih besedah) na razvajene najstnice, a se skozi epizodo prilagodi in se priuči skrbi za Ronjo. Čeprav naj bi bila drama Prva beseda je mama namenjena tako materam kot nemateram, pa v osnovnem Barbarinem zapletu in njegovi razrešitvi beremo predvsem implicitno pričakovanje, da se vsaka ženska priuči materinske skrbi – zdi se torej, da je njena nematerinskost tu pravzaprav obravnavana kot pomanjkljivost, ki jo je treba premostiti.
Radijska serija je tako – še bolj kot njena besedilna podloga – predvsem konformistična, saj sistem protagonistkam in protagonistom očitno stoji ob strani, konflikti pa se razrešijo tako rekoč sami od sebe, brez potrebne kompleksnosti.
Iz Barbarine epizode veliko bolj izstopa problem Saša in Gorana, ki sta že v tekstu obravnavana skrajno stereotipno (Saševa osrednja osebnostna značilnost je tako, seveda, ljubezen do muzikalov), v radijski izvedbi pa je zaradi izbrisa njune stiske to toliko očitnejše: namreč, Sašo in Goran želita postati očeta: v tekstu je naslovljen problem nedostopnosti starševstva istospolnim parom, ki pa je v radijski izvedbi povsem spregledan. V radijski epizodi Sašo zgolj omeni, da si s partnerjem želita otroka in da se bosta verjetno odločila za starševstvo – to pa po tej omembi ni več naslovljeno. Z izbrisom zahtevnosti postopkov za pridobitev nadomestne matere (v tekstu jima Barbara pomaga s pridobivanjem pravnih informacij) pa se načrtovanje družine istospolnih parov zdi skrajno preprosta zadeva, kar še zvodeni že tako površinsko obravnavanje resnih sistemskih ovir (istospolno starševstvo je pri nas še vedno težko dosegljivo in nasploh stigmatizirano). Še bolj kot v tekstu torej radijsko izvedbo serije beremo kot showcase nekih specifičnih oblik (ne)materinstva, ki pa zaradi pomanjkanja poglobljene obravnave vpisanih konfliktov in naslovljenih problematik izpade kot prikaz različnih možnosti, ki jih sistem ne ovira pretirano, saj je na koncu vse v redu. V radijski izvedbi je – bolj kot v tekstu, ki se mu uspe ponekod z ironiziranjem banaliziranja materinstva, ponekod z distopičnimi inserti sistemskega prisvajanja ženskega telesa vendarle vsaj malo (četudi res šibko) dotakniti družbene kritike – torej sistem očitno na strani protagonistk_ov, saj vsako težavo premostijo brez večjih zapletov.
To velja tudi za sklepno epizodo, kjer 39-letna Maša sicer ne more zanositi, a hitro odkrije prepreko: 55-letni partner Milan (Brane Završan) sicer ni povsem neploden, a je njegova plodnost zaradi starosti ošibljena. Barbara se s sosedo in prijateljico Lauro (Maja Kunšič) hitro spomni tudi rešitve: Maša kontaktira kliniko na Danskem, kjer ji po več obiskih (ki verjetno niso poceni) priskrbijo donatorja in vbrizgajo semensko tekočino. Maša zanosi in se partnerju zlaže, da je oče on – po otrokovem prvem rojstnem dnevu pa jo Milan ujame na laži in pobegne. A ne zdrži dolgo, vrne se in ji odpusti: in tako se tudi zadnja epizoda sklene z zgladitvijo konflikta. Srečni konec, ki pa še podčrta tezo, ki jo razberemo: včasih sicer lahko naletimo na težave, ampak vse so premostljive. Radijska serija je tako – še bolj kot njena besedilna podloga – predvsem konformistična, saj sistem protagonistkam in protagonistom očitno stoji ob strani, konflikti pa se razrešijo tako rekoč sami od sebe, brez potrebne kompleksnosti.
Radijski izvedbi tako ne uspe poglobiti površinskosti teksta niti nasloviti kritičnih točk – predvsem škodljive stereotipne in površinske reprezentacije vpisanih manjšin. Z določenimi izbrisi se pa izgubijo potenciali, ki so tudi v tekstu šele nastavki: takšen je denimo tudi konec drame, ki ni bil obravnavan v seriji. Ta se ukvarja z različnimi praksami porodne in poporodne oskrbe po svetu ter izpostavlja problem: v naših krajih poporodne oskrbe in podpore tako rekoč ni. Spet je to – kot vse v tekstu – obravnavano zelo mimobežno, brez potrebne globine. V dneh pred glasovanjem o dostopnosti varnega splava (5. novembra 2025), ki je še vedno negotova, se zdi toliko nujneje zakopati v plitke tolmune refleksije o položaju ženske in njenega telesa ter opozoriti na represivnost sistema, ki še vedno ogroža telesno avtonomijo, otežuje dostop do starševstva tistim, ki si starši želijo biti, in žensko telo vse prepogosto obravnava zgolj kot orodje za povečevanje rodnosti, zavrgljivo, ko opravi svojo funkcijo.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/mama-je-ena-sama-strejt-in-perspektivna-mescanka-2-del-r