Foto: Jernej Čampelj
Odtis (Ana Jerman Obreza, Pionirski teater, datum ogleda 30. 9. 2025 (premiera 26. 9. 2025) v Pionirskem teatru).
Foto: Jernej Čampelj
Tematika duševnega zdravja in travme je nedvomno ena izmed bolj perečih tematik sodobnega množičnega diskurza, ki pa še ni povsem našla svojega mesta na področju uprizoritvenih umetnosti. Morda zato, ker sodobne uprizoritvene umetnosti, zaznamovane s kritiko mimesis, pogosto botrujejo statusu quo moderne subjektivnosti, pa tudi iščejo nove oblike družbenosti, v katerih dogodek skupnega prevlada pred idealizmom in individualizmom (samo)odrešitve. Ali drugače: ko se v gledališču tematizirajo duševne bolezni, ne da bi bila odklonskost duševne bolezni vpisana v formo (kot denimo pri Sarah Kane ali drugače pri Shakespearu) – ko poskuša neka predstava realistično naslikati problematiko, o njej nekaj povedati – to lahko izpade didaktično ali enoznačno.
Gledališka predstava Odtis, zasnovana po istoimenskem sodobnem dramskem besedilu ameriške dramatičarke Marshe Roberts, temelji na naturalistični igri, prekinjeni le z eno ponavljajočo se ekspresijo. Čeprav predstava prehaja med različnimi dogajalnimi časi in prostori, režijsko ohranja jasno linearno pojasnjevalno razmerje med prizori (režiserka Ana Jerman Obreza je podpisala tudi dramaturgijo). S tem poskrbi, da so motivacije likov – pogosto izhajajoče iz travme in zatorej dvoumne – do konca predstave dosledno razjasnjene.
Predstava ne prebija četrte stene, ampak se plasira kot reprezentacija sodobnega sveta; vendar na koncu prek indeksiranja znane prostorske reference, namreč ljubljanskega Hostla Celica, naveže stik z neposredno materialno dejanskostjo. Prične pa se z zgodovinskim dogodkom, ki zaradi kontrastne chiaroscuro osvetljave deluje sanjsko, travmatično (oblikovanje svetlobe Andrej Petrovčič): iz ozadja avditorija na oder prikoraka pet žensk, ki se na ukaz vojaka postavijo v ravno vrsto. Prizor spremlja zvočni posnetek, ki po glasnosti, jakosti in intenziteti izstopa iz sicer subtilnega zvočnega ambienta predstave (glasbeno oblikovanje Beti Strgar). Na zvočnem posnetku, ki se v nadaljevanju ponavlja kot leitmotiv – ravno v svojem ponavljanju zaznamujoč travmo – slišimo militantno korakanje in klicanje ženskih imen. V nadaljevanju se izkaže, da so to (domnevamo, da fiktivna) imena nekdanjih zapornic, ki so jih nemški nacisti med drugo svetovno vojno zapirali v vojaške zapore – med drugim v prostore današnjega Hostla Celica, ki je sicer kot vojaški zapor Avstro-Ogrske služil vse od leta 1883.
Sanjsko, travmatično ekspresijo prekine realistični prizor, ki bi ga lahko videli tudi na kakšni vaji metode (Stanislavskega) ali pa v kakšni sitcom nanizanki: Katja, glavna protagonistka, ki jo igra Lucija Tratnik, s prijateljico in cimro Annie (Beti Strgar) govori po telefonu. Pravi ji, da potrebuje družbo in pogovor, ker se ne počuti najbolje. V nadaljevanju se prek serije dialogov postopoma razjasnjujejo razlogi za Katjino vztrajajoče in nerazumljeno slabo počutje, na podlagi katerih se razjasnjuje tudi povezava med uvodnim in sledečimi prizori. Dialogi se pogosto odvijajo po telefonu, tako da ne slišimo sogovorke. Fizična odsotnost sogovorke poudari tematiko osamljenosti v sodobnem tehnološkem svetu, v malce prenesenem smislu pa tudi tematiko nerazumljenosti pri izražanju osebnih travm. Vidik nerazumljenosti je v predstavi izražen z razcepom med govorom in telesnostjo protagonistke (v tem smislu je igra naturalistična), pa tudi s postopnim razjasnjevanjem medgeneracijskega »travmatičnega jedra«, reprezentiranega v uvodnem prizoru.
Predstavi uspe na jasen in strukturno dosleden način povedati sodobno zgodbo, s katero se lahko najbrž marsikdo poistoveti.
Predstava le v prvem prizoru izstopi iz naturalističnega ogrodja, vendar ne prikaže razrvanega telesa samega (ekspresije travme), temveč primarni travmatični dogodek, torej vzrok »razrvanega« telesa. Medtem ko v prvem prizoru vidimo ta dogodek, ga v prihodnjih prizorih le slišimo in vidimo v detajlih telesne drže in dispozicije. Telesnost travme tako ni eksplicitno poudarjena, ampak prej postavljena v ozadje, v zvočno modalnost in detajle, tako rekoč v podzavest predstave.
Dramaturško jasna struktura spretno krmari med različnimi dogajalnimi časi in prostori. Prvi prizori se odvijajo v ZDA, protagonistke pa govorijo v ameriški angleščini; nato se prek telefonskih pogovorov v slovenščini med Katjo in njeno babico Maro (kot brezpogojno ljubečo, a polno neizpovedanih skrivnosti jo uprizori Stannia Boninsegna) vzpostavi referenca na Slovenijo; zadnji prizori pa se odvijajo na pokopališču v Sloveniji, kjer se Katja in njena mama skupaj udeležita Marinega pogreba. V zaključnem prizoru se z uvedbo indeksa na dejansko lokacijo v Ljubljani (Hostel Celica), kamor nas igralska ekipa nazadnje tudi povabi na vodeni ogled (kar morda deluje malce nenavadno), kopica zgodovinskih zgodb steče v sedanjost. Tako je vzpostavljena univerzalnost zgodbe. Prostorska in časovna oddaljenost med dogodki kaže na to, da travma presega našo individualnost. Razpoznavanje in sprejemanje medgeneracijske travme pa nas povezuje v naši ranljivosti in človeškosti. To sporočilo, ki morda izpade le malce sentimentalno, je naznanjeno tudi z odločitvijo, da igralci igrajo več vlog: Lucija Tratnik, ki igra Katjo, igra tudi Katjino babico Maro (s čimer se vzpostavi medgeneracijska narava travme); Romeo Grebenšek, ki v uvodnem prizoru igra vojaka, pa kasneje igra tudi zdravnika, ki diagnosticira Katjo (ironija).
Omenili bi lahko še številne podrobnosti, ki sporočilu dajejo teksturo in izjavljajo nekaj o naravi travme, denimo odsotnost moških likov (razen kot vojakov in zdravilcev) in moralna dvoumnost likov; vendar pa se zdi, da so vse te odločitve vpisane že v dramsko predlogo. Predstavi uspe na jasen in strukturno dosleden način povedati sodobno zgodbo, s katero se lahko najbrž marsikdo poistoveti. Čeprav z določene ideološke pozicije lahko oporekamo, da uprizoritvena umetnost ne bi smela biti v funkciji posnemanja in ozaveščanja (sploh pa ne enoznačnega), pa se zdi, da predstavi uspe uiti enoznačnemu ozaveščanju. Ne le zaradi natančne študije likov in njihovih gest, ampak tudi zaradi simbolne geste medgeneracijskega sprejemanja in pomiritve. Škoda je le, da so sedeži postavljeni v približno dva ducata vrst po dolžini majhne dvorane Pionirskega teatra, kar gledalcem v zadnjih vrstah onemogoča dobro vidljivost detajlov, ki osmišljajo odnosne dinamike. A težko je reči, kako bi predstava delovala, če bi sprejela manj občinstva in če bi bili igralci fizično nekoliko bližje občinstvu ali pa bi bili z njim obkroženi.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/naturalisticni-prikaz-travme-r