Foto: Peter Giodani
Branislav Nušić: Pokojnik. MGL, datum premiere 23. 10., datum ogleda 24. 10. 2025.
Foto: Peter Giodani
Branislav Nušić je s Pokojnikom na začetku 20. stoletja zarisal brezčasno satirično situacijo: svet malomeščanov, v katerem je pokvarjenost temeljna valuta družbene moči. Ob nastanku je bila drama oster posmeh birokratski morali in oportunizmu; razkrivala je, kako se oblast in ugled gradita na sprenevedanju, lažeh in strahu pred izgubo položaja. Njegova komedija hinavščine in birokratske samoprepričanosti se bere kot klasika balkanske dramatike, ki s humorjem razgalja človeško bedo. Toda v času, ko je tovrstno spoznanje že del kolektivnega samouvida, se samo po sebi zastavlja vprašanje: zakaj in kako danes postaviti to besedilo?
Drama, ki je nekoč razkrivajoče delovala znotraj določene družbene ureditve, danes brez radikalne režijske reartikulacije ne more več ponuditi pogleda, ki bi proizvedel enak subverzivni učinek. Kritika moralnega propada, kot jo razvija Nušić, se namreč zdi že dolgo asimilirana v sistem in prepoznana kot neizogiben del družbene igre. Odločitev MGL-ja, da se v sodelovanju z režiserjem Ivanom Plazibatom loti Pokojnika, se zato zdi manj umetniška gesta kot simptom produkcijske logike, ki se zateka k preverjeni klasiki. Plazibatova uprizoritev sicer poskuša to preživetost nadomestiti s poudarjeno igralsko maniro, ki figure pretvori v groteskne karikature, skoraj »prašičje« like, ki v formi komedije značajev razkrivajo smešno plat človeške pokvarjenosti. Toda ta forma ne odpira novih perspektiv, temveč obstane na ravni obrtniško vešče reprodukcije znanega: človek je slab, oblast skorumpirana in denar sveta vladar.
Danes, ko bi razmislek o logiki kapitala in družbeni ceni uspeha potreboval kompleksnejšo gledališko gesto, ki bi presegla moralno distanco in gledalca transformirala skozi izkušnjo dogodka, ostaja uprizoritveni jezik Pokojnika varno znotraj predvidljive aristotelske matrice. Namesto da bi predstava ta uvid obrnila navznoter in sama reflektirala lastno vpetost v sistem, ki ga kritizira, se raje nasloni na prebavljiv komični horizont. Rezultat je predstava, ki razgalja oportunizem, a ga hkrati estetizira in banalizira. Uprizoritveni postopki ne izostrijo sporočila, temveč sledijo tradicionalni narativni logiki in s tem ostajajo znotraj meja besedila, ne da bi ga interpretativno razširili. K temu občutku prispeva tudi dramaturška struktura (Petra Pogorevc), ki ostaja razvejena in preobložena. Predstavi bi koristila vsebinska kondenzacija: skoraj triurni lok, grajen z nekaj narativnimi odvodi, gledalčevo izkušnjo postopoma otopi in jo umesti v varno cono lastne zabave.
Čeprav režijska interpretacija ne poseže globlje v idejno plast besedila, ostaja v formalnem smislu dosledno strukturirana. Posamezni prijemi, kot so prostorsko-časovne elipse, moderni mizanscenski premiki in dogajanju komplementarna glasba (Laren Polič Zdravič), izkazujejo režijsko veščino v rabi aktualizacijskih uprizoritvenih sredstev. Kostumografska transformacija, ki v prvem delu like umešča v obdobje med obema vojnama, nato pa jih tri leta po izginotju pokojnika prestavi v sodobnejši, skoraj poslovni kontekst, učinkovito vzpostavlja most do današnje politične krajine. Kostumografija Tine Bonča od zgodovinsko točnih meščanskih oblačil prehaja v hibridno sodobnost in nakaže kontinuiteto družbenih vzorcev: meščanska dvoličnost se le preoblači v nove oblike. Tudi scenografija Urše Vidic s svojo monumentalno, izpraznjeno prostorskostjo vzpostavi atmosfero odtujenosti, v kateri se moralni razkroj odslikava v materialnosti prostora. Plazibat znotraj prostorske večplanskosti mizansceno izkorišča za gradnjo psihološke napetosti in razkrivanje razmerij moči – prostor gradi v preigravanju med frontalno postavitvijo in dogajanjem v ozadju. Ta zadnji plan, odvijajoč se za zastekljenim oknom, učinkuje kot prostor kolektivnega, ki pridobi podton nezavednega, ko se premakne v psihološko sfero fantazmagorije – v prikaz strahu pred propadom, praznino in izgubo nadzora tistih, ki so svoje bogastvo osnovali na majavih tleh.
Uprizoritev Pokojnik razkrije, kako trdno je institucionalno gledališče še vedno zasidrano v patriarhalni perspektivi.
Komični prijemi, s katerimi Plazibat ostri posamezne prizore, razkrivajo njegovo občutljivost za ritem in dinamiko situacij, čeprav pogosto ostanejo ujeti v predvidljive obrazce situacijske komedije. Ironija in groteska se izmenjujeta z bolj konvencionalnim humorjem, pri čemer smeh deluje predvsem kot ventil napetosti in orodje razkrivanja protislovij. Igralske interpretacije so izrazito telesne in ekspresivne, naslonjene na pretirano artikulacijo, gestikulacijo, poudarjeno intonacijo in ritmizirano dikcijo, ki pogosto prehaja v karikaturo. Tak način igre izpostavi površinske značajske poteze likov – njihovo neiskrenost, prazno samopodobo in moralni razkroj. Kljub formalno privzdignjenemu modusu igralcem večinoma uspe, da ekspresivno telesnost ponotranjijo, jo obrnejo v precizno in energijsko nabito komiko, ki nosi glavnino uprizoritvene vitalnosti. Pri tem so izvrstni zlasti Branko Jordan (Pavle Marić), Primož Pirnat (Spasoje Blagojević) in Jožef Ropoša (Anta).
Problematična ostaja reprezentacija ženskih likov, ki v Plazibatovi postavitvi sledijo ujetosti v svoj zgodovinski okvir. Medtem ko moški delujejo, je svet Rine (Iva Krajnc Bagola), Agnije (Bernarda Oman) in Vukice (Mila Peršin) skrčen na pogovore o partnerski ljubezni, oblekah in pripravah na poroko; njihove vloge so zreducirane na družbeno valuto ali sredstvo izmenjave bogastva in ugleda, ki se pretaka skozi zakonske povezave, dediščinske in statusne menjave. Režija ta vidik deloma ironizira s komičnimi prelomi in z nekoliko več karakterne odločnosti, kot ženskim likom dopušča izvirnik, vendar ostaja njihova pozicija strukturirano podrejena. Tako Pokojnik razkrije, kako trdno je institucionalno gledališče še vedno zasidrano v patriarhalni perspektivi.
Plazibatov Pokojnik ostane na ravni ustrezno izvedenega, a idejno mlačnega projekta – profesionalne komedije, ki v svoji dovršenosti razkrije lastno prilagojenost logiki sistema, ki ga kritizira. Njegova režija ne odpira konfliktov med formo in vsebino, temveč ju uskladi do mere, ko postaneta medsebojno razoroženi. Uporablja ironijo, a ne subverzije; vzpostavi distanco, a ne refleksije. S tem njegovo gledališče sicer ostaja lucidno inteligentno, vendar se zdi, da ravno zato, ker vselej ve, kaj počne, nikoli zares ne tvega tega, česar ne bi moglo nadzorovati.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/institucionalno-udomacena-satira-r