Petra Pogorevc / foto Damjan Švarc
V živo sem dolgo spoznavala predvsem tiste študente in študentke dramaturgije, s katerimi me je družila izkušnja pisanja in druženja znotraj raznih novinarskih redakcij, v zadnjem času pa vse pogosteje in intenzivneje prihajam v neposreden stik tudi z onimi drugimi, ki jih v prvi vrsti zanima in zaposluje delo v gledališču, torej praktična dramaturgija.
Petra Pogorevc / foto Damjan Švarc
V zadnjih štirih sezonah, odkar sem zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, se mi zdi razdalja med Nazorjevo in Čopovo manjša kot prej. Skoraj vsako jutro jo prehodim na poti od doma v službo, toda seveda ne govorim o tem. Mnoge dneve tudi prebijem za pisalno mizo ob oknu, skozi katerega se vidi skoraj v notranjost Akademije. Tako blizu je, da si s profesorji včasih pomahamo, kadar se hkrati znajdemo v bližini šipe. Toda pičla zračna razdalja ali zanemarljiva vsota korakov, ki MGL ločujejo od AGRFT, sta samo izraza fizične, ne pa tudi dejanske bližine. Moje resnično okno v svet Akademije so v zadnjih letih postala (pretežno) dekleta, ki v poslopju nasproti »mojega« študirajo dramaturgijo.
Seveda sem jih srečevala že prej. Na predstavah, ki jih obiskujejo vzporedno z drugimi študijskimi obveznostmi, na festivalih, kjer bodisi delujejo v zaledju zapletene organizacijske mašinerije bodisi s soustvarjanjem programa in pripravo publikacij prispevajo k njihovi končni podobi in javni refleksiji, na seminarjih in debatah, ki se jih praviloma redno, četudi redkobesedno udeležujejo, na akademijskih produkcijah, ki jih s sošolkami in sošolci predstavijo ob koncih študijskih semestrov, in včasih tudi ob razgretih omizjih, ki se ob naštetih priložnostih rada spontano vzpostavijo v kakšnem bližnjem baru ali še raje pred njim. Vselej sem z zanimanjem brala njihove eseje, kritike, članke, kolumne. Na spletnih portalih, v dnevnih časopisih, festivalskih biltenih, med platnicami revij in priložnostnih zbornikov, v gledaliških listih, akademijskem Oderuhu in še marsikje. V živo sem dolgo spoznavala predvsem tiste študente in študentke dramaturgije, s katerimi me je družila izkušnja pisanja in druženja znotraj raznih novinarskih redakcij, v zadnjem času pa vse pogosteje in intenzivneje prihajam v neposreden stik tudi z onimi drugimi, ki jih v prvi vrsti zanima in zaposluje delo v gledališču, torej praktična dramaturgija.
Na Akademiji imajo zlata vredno pravilo, da morajo študentje in študentke dramaturgije pred koncem študija opraviti vsaj eno študijsko asistenco, se torej vključiti v proces nastajanja katere od uprizoritev v profesionalnem okolju. Hišni dramaturgi institucij jim pri tej praktični izkušnji postanemo sodelavci in obenem tudi nekakšni mentorji, čeprav njihovega dela ne ocenjujemo in nas nihče ne vpraša, kako so se pri njem znašli. O tem, pri katerem projektu želijo sodelovati, se lahko posvetujejo s profesorji, odločajo pa vselej samostojno, pač v skladu s svojimi študijskimi načrti in osebnimi preferencami; mi sodelovanje radi sprejmemo in jim ga po svojih najboljših močeh pomagamo spremeniti v pozitivno in koristno izkušnjo. Skupaj debatiramo z režiserji o njihovih vizijah, iščemo delovni material, vedrimo po knjižnicah in deskamo po spletu, pišemo dramaturške razčlembe, analiziramo dramska besedila ter vanja po potrebi interveniramo, pomagamo razreševati sproti porajajoče se probleme, zasledujemo in argumentiramo (s)misel, snujemo gledališke liste, naročamo in čakamo prispevke, čakamo premiero, čakamo odzive ... Večmesečna skupna izkušnja je živa in osebna, kakršno je delo za odrom tudi sicer.
Na podoben način preko asistenc v gledališča vstopajo tudi bodoči režiserji, scenografi, kostumografi, lektorji in še kdo. Toda temeljna razlika, ki mladega dramaturga loči od vseh naštetih profilov je ta, da je njegova pozicija pri delu v gledališču bistveno manj jasna in fiksna. Kdo je pravzaprav dramaturg in kakšno je njegovo delo, se glasi vprašanje, ki mu ga ne zastavljajo samo prijatelji in sorodniki, temveč tudi sodelavci. Vsak znanstveni članek ali monografija na temo dramaturgije se prične z ugotovitvijo, da gre za izmuzljiv, težko opredeljiv, po nekaterih prepričanjih celo pogrešljiv profil, ki je v gledališču načeloma dobrodošel, ne pa nujno ustrezno sprejet in razumljen. Iz nesporazumov ali nestrinjanj glede funkcije in pristojnosti dramaturga se lahko pri praktičnem delu izcimijo dokaj neprijetne in zamudne situacije. Dramaturgu za razliko od drugih včasih ni dopuščeno zgolj delati, temveč mora vzporedno z opravljanjem številnih obveznosti dokazovati razloge za svoj obstoj. Ker je njegova vloga podporna in posredniška, mora biti čimbolj prožen in prilagodljiv. Toda kljub temu se, vsaj po mojem prepričanju, v nobeno sodelovanje ne sme podati brez zavesti o tem, da ima pravico biti v njem zaželen in koristen.
Sodobno gledališče je sinonim za široko in razvejano polje ustvarjanja, v katerega se lahko dramaturg dejavno, raznoliko, enakopravno vključuje. Živimo v času, ko postaja vprašanje dramaturgije in njenih možnosti vse bolj aktualno in zavezujoče. Na nas sta izziv in odgovornost, da si to vprašanje nenehno zastavljamo in nanj iščemo čimbolj konstruktivne odgovore. O vsem tem razmišljam, kadar opazujem pri delu svoje mlade, razmišljujoče, vsestransko usposobljene in za njihova leta zavidljivo izobražene kolege in kolegice. Veseli me, da jih srečujem na številnih naslovih. Da jih imam možnost spremljati in z njimi sodelovati. Misliti skupen poklic je v bistvu lep in redek privilegij. Pa tudi razlog za bližino.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/dramaturske-blizine