Foto: Darja Štravs Tisu
Rossini: Potovanje v Reims. SNG Opera in balet Ljubljana, Piccolo Opera Festival, Rossini Opera Festival in Evropska prestolnica kulture GO! Nova Gorica 2025, ogled premiere 9. 10. 2025.
Foto: Darja Štravs Tisu
Odprtje letošnje ljubljanske operne sezone je zaznamovala sveža koprodukcija SNG Opere in baleta Ljubljana, Piccolo Opera Festivala in Rossini Opera Festivala iz Pesara in dežele Furlanija - Julijska krajina, ki je bila prvič izvedena pod okriljem Evropske prestolnice kulture GO! Nova Gorica 2025. Rossinijevo igrivo opero Potovanje v Reims smo doživeli v duhovitem zagonu opernega ansambla, ki je vidno užival v estetsko izdelani inscenaciji ter režijsko dinamičnem odrskem dogajanju.
Če se je Rossini odpovedal iskanju globlje dramatičnosti v svoji umetnosti in se raje usmeril v estetiko lepega petja ter slednjega pripeljal do visoke tehnične izpopolnjenosti, se je v podobno poanto usmerila tudi režija in dramaturgija Marina Blaževića. Ta je dramski vrvež živahno pisanih odnosov odel v enobarvne, pobeljene kostume, ki so kontrastirali z ozadjem. Asketsko železno ogrodje s stopnicami, ki spominja na kakšno zaodrsko orodje, je izpolnjevalo funkcijo dramskega elementa. Enkrat je služilo kot stopnišče razkošnega spa hotela Zlata lilija, spet drugič pa kot namišljene jadrnice ali piedestal za določen egotripski govor in kasneje tudi kot bolj abstraktna premikanja psihološkega prostora dveh protagonistov. Predvsem duhovita je bila uporaba ogrodij na koleščkih, s katerimi so zboristi vrteli določenega junaka zgodbe, ki je umetelno podajal svojo arijo in se obračal ter prevračal v isti frekvenci kakor melizmi in kolorature njegove arije. Uniformno pobeljena obleka glavnih vlog in zboristov je omogočala občutek karikature, saj je vsak kostum sporočal konkretne karakterne in poklicne poteze junakov skozi močno povečane in pretirane kostumografske »detajle«.
Poleg tega je tovrstna barvna askeza omogočila bolj izostren fokus na glasbenem podajanju solistov, saj se nam ni bilo več treba osredotočati na kič kostuma. Za nameček je domiselna scenografija poskrbela za dodatno plast kontrastnosti z bujnim zelenjem v ozadju in s pomenljivimi projekcijami. Te so simbolno sporočale poanto določene arije. Ljubezenske tematike so bile odete v projekcije buhtečega barvitega cvetja, medtem ko je zavračanje ponazarjal nasad kaktusov. Barvita simbolnost projekcij se je umetelno dodajala glavnemu sloju pripovedi belih nastopajočih na odru ter se hkrati spajala in povezovala še z ozadjem v globini odra. Tudi svetlobni efekti so se smiselno odzivali na odrsko dogajanje in so poudarjali dramske zaplete. Tako je scenografija poiskala svojstven pečat, čeprav pobeljeni operni pevci z ogromnimi detajli niso bili novost te postavitve Potovanja v Reims.
Režija je poskrbela tudi za izjemno dovršeno odrsko dogajanje in navdušujočo igro pevcev. Odnosi so nam bili predstavljeni lucidno in s primernimi kontrasti ter karakterizacijo. Dramski učinek so še dodatno razgibali posegi pevcev v prostor publike. Določene arije so bile zapete iz zgornjega nadstropja, tako da so nas melizmi božali od zgoraj, medtem ko nam je Don Luigino nonšalantno ponudil kos kruha ali čipsa z omakico, preden je stopil nazaj na oder, kasneje je spet prinesel stol za flavtistko. Predstava je bila polna takih šaljivih momentov, pa tudi bolj resnih zabrisov mej med odrom in publiko, ki so iskale neposredno povezavo z zgodbo – ko se je na nas zvrnila množica letakov s francoskim sloganom Liberté, égalité, fraternité. Zabavna in filigransko izdelana postavitev nam je dala veliko, čeprav pa smo le pogrešali kakšno klico sodobnosti, komentar na današnjo elito, influencerje itd. Zdi se, da ne bi bilo težko splesti tudi česa perečega v tovrstno rdečo nit.
Predstava je bila polna šaljivih momentov, pa tudi bolj resnih zabrisov mej med odrom in publiko, ki so iskale neposredno povezavo z zgodbo – ko se je na nas zvrnila množica letakov s francoskim sloganom Liberté, égalité, fraternité.
Glasbena podoba opere je bila izdelana z visoko virtuozno kakovostjo, ki je dokaz višanja standarda ljubljanske Opere. Martina Zadro (Madama Cortese) je igralsko in glasovno podajala tehnično dovršen in zahteven part. Gibkost njenega soprana nas je prevzemala, tako kot tudi barvita pestrost njenega tona v melodični razgibanosti. Škoda je bila, da jo je mestoma v prvem dejanju orkester sicer prekril. Nuška Drašček (Corrina) je svoje kolorature podajala s polnim zaobljenim sopranskim tonom tudi v višjem spektru, pri katerem je izhajala iz prsnega koša ter vztrajala z gladkimi prehodi v intervalnih obratih. Impresionirala je tudi z rahlim dinamičnim niansiranjem. (Grofica) Nina Dominko je uporabila impresiven dinamični razpon, porinila poudarke do izjemne jakosti in tudi ekstremne višine. Tudi pri slednjih nikoli ni izgubila jasnosti tona, za nameček je v vzneseni igri z gestiko ponazarjala bogate kolorature ter gradacije zgoščevanja ornamentacije. V ariji »Partir« je s prodornostjo svojega soprana prežarčila celotno dvorano do zadnjega kotička.
Elena Dobravec (Markiza) je s temnejšo polnostjo tona pridala dramsko globino glasovnemu partu, ki ga je dominirala v delih dinamične prožnosti in ekspresivnosti, je pa mestoma v koloraturah izgubila barvo. Aljaž Farasin (Vitez Belfiore) je nastopil suvereno z veliko igrive karizme ter s svetlim tenorskim tonom osvajal v vseh ariozih. Z nesluteno lahkotnostjo se je podrejal akrobacijam koloratur ter se podajal v dih jemajoče skoke, mestoma pa se je gladkost njegovega tona v višinah le izmikala. Saša Čano (Don Profondo) je navdušil z donečim buffo basom in igralsko blestel s komičnimi prijemi. Dejan Maksimilijan Vrbančič (Grof di Libenskof) je z impresivnim barvitim liričnim tenorjem podal pronicljivo fraziranje. Slednje je mestoma našpičeno prodiralo v jakostne izdatke s polno sonornostjo tudi v ekstremnih višinah. Njegov nastop je bil prikrojen belcantu. Peter Martinčič (Lord Sidney) je svoj sonorni bas usmerjal z ekspresivnostjo. Jože Vidic (Baron) je navdušil s svojo karizmatično odrsko prezenco in suverenim baritonom, ki ga odlikuje prilagodljivost buffo vlogi. Rok Bavčar (Don Alvaro) je s svojim prodornim basom deloval igralsko vživeto, medtem ko je Lovro Korošec (Don Prudenzio) dokazal suverenost v svoji igri in glasovnem podajanju. Galja Gorčeva (Maddalena) je s svojim mezzosopranom prav osupnila z virtuozno idealnim fraziranjem ter širokimi intervalnimi skoki. Preostali solisti so vsi podali solidne in prepričljive nastope, tako kot tudi Operni zbor in orkester Opere in baleta Ljubljana. Kot solistka na flavti se je s tehnično dovršenostjo dokazala Eva Arh.
Zabavna večurna operna eskapada nas je zato ob koncu večera pustila dobre volje, saj nas je pozabavala in tudi navdušila z virtuoznostjo pevcev. Morda bi si želeli, da bi nam pustila še trajnejši pečat s kakšnim pomenljivejšim komentarjem ali povezavo z izzivi današnjega časa.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/sijajnost-rossinijevega-belcanta-je-lahko-se-kaj-boljsega-r