Lunine mene / foto Tone Stojko
Študentska kritika|Sam Shepard: LUNINE MENE. Režija Boris Cavazza, SNG Drama Ljubljana, premiera 5. 11. 2010 - Kako gledališko uprizoriti sebe?
Lunine mene / foto Tone Stojko
Mnogo ljudi je napolnilo malo dvorano ljubljanske drame že samo zaradi treh velikih imen, ki so se pojavila na plakatu za predstavo z naslovom Lunine mene. Priča smo bili namreč srečanju dveh legend slovenkih odrov (Ban, Cavazza) z ameriškim tekstopiscem, igralcem in režiserjem Samom Shepardom. Žal Sheparda zaradi prevelikega strahu pred letenjem ni bilo v Ljubljani, je pa zato v polni luči, tokrat v interpretaciji Borisa Cavazze, prav tam zaživelo njegovo najnovejše delo, napisano leta 2009.
Dogajanje je postavljeno na ameriški zahod, kar ni prvič za Shepardovo dramo. Igralca na oder pospremi sladko-kisli kitarski solo, z značilnim melosom za kraj dramskega dogajanje. Stara prijatelja, bližujoč se sedemdesetemu letu, sedita na verandi nekega avgustovskega večera, srkata bourbon in čakata lunin mrk. Pogovarjata se o moških stvareh. Preteklosti, glasbi, konjskih dirkah, metaforah, predvsem pa o ženskah, za katere se izkaže, da so imele ključno vlogo pri oblikovanju življenj glavnih likov. Cavazza in Ban se tako nekako znajdeta v poziciji, katero bi lahko poimenovali »Kako gledališko uprizoriti sebe«, vsaj do določene mere. Takšna naloga je še za tako izkušenega igralca lahko najtežja izmed vseh. Tako Ban in Cavazza v vlogi Byrona in Amesa zelo zadovoljivo uprizorita pijano, petdeset let staro prijateljstvo. Lahko bi celo rekli, da je tako prijateljstvo dokaj značilno za zgodbe o ameriških moških delavskega razreda, ki so živeli predvsem v dvajsetem stoletju. Tu nam Shepard ne ponudi nič novega.
Nič kaj tako zelo novega, svežega pa nam režijsko pravtako ne predstavi Boris Cavazza. Scenografija je sicer nadvse primerna toplemu prerijskemu večeru, a Cavazza tega ni najbolj izkoristil. Tu zbode uporaba očitno plastične puške, s katero želi Ames razstreliti ventilator. Pravtako tej zelo prizemljeni in nadvse človeški predstavi čuden pridih doda lunin malce nerazumljivo posnet samogovor. Res pa je, da od dveh starih sabelj ne moremo pričakovati nekakšnih odrskih akrobacij – čeprav sta lika ob izbruhih opite jeze na trenutke temu zelo blizu. Dobimo torej to, kar tudi nekako pričakujemo – zmedeno, jezno, ljubečo, opito in zelo čustveno zgodbo, katere vrhunec za slehernega moškega, ki ljubi žensko tako, kot jo samo on zna, je prav gotovo Byronov monolog o njegovi pokojni ženi. Kot zanimivost lahko omenim, da se je večina publike, ki je bila, prav tako kot glavna lika, že nekje v novembru svojih življenj, naivno-opitim replikam raje nasmehnila kot se zamislila nad njihovo ne tako duhovito, v bistvu prav nesrečno platjo.
Zaključimo lahko, da se sicer nekako pričakovana zgodba dveh starcev z nerazrešenimi problemi iz preteklosti skozi tekst in markantno ter seveda karizmatično uprizoritvijo Cavazze in Bana gledalca zelo dotakne. Tako obstaja minimalna možnost, da bi gledalec iz dvorane v noč odkorakal ravnodušen, oropan senzacije – pa naj bo to zaradi spontane humornosti ali življenjskih bridkosti Luninih men.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-lunine-mene-1