Foto: Andrej Firm
Barbara Kukovec, Katarina Stegnar, Urška Brodar: Umetnost življenja: Umor na podeželju. Mesto žensk, Zavod Rizoma in Slovensko mladinsko gledališče. Datum premiere in ogleda: 10. oktober 2025.
Foto: Andrej Firm
Podoba odra z razpršenimi lokacijami rekvizitov in scenografskih objektov (kostumografija, postavitev in oblikovanje prostora Meta Grgurevič, Olja Grubić, oblikovanje svetlobe Borut Bučinel), kjer ni uvideti kakršne koli logike postavitve, je namesto koordinat – ki bi izhajale iz premise prostora, ustvarjenega, da se bo tam nekaj odvilo – prej prostor, v katerem predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju z naseljevanjem tega scenografskega arhiva postopoma razkriva, kakšne vsebine ali pa zgodbe pritičejo vsakemu izmed njih. Ni fiktiven univerzum, ki bi reprezentiral poteze podeželja, morda ene izmed hiš ali lokalnih prostorov na Ptujskem polju ali v Čermožišah, od koder prihaja Barbara Kukovec. Skupaj s soavtoricama in tudi sonastopajočima Urško Brodar in Katarino Stegnar poglablja tematsko os potenciala emancipacije sodobne umetnosti v odnosu do periferije, ki so jo najprej začrtale na tretjem Festivalu performansa v performansu Sladke skrbi. Tam je šest ikoničnih feminističnih performansov 20. stoletja skrbno prirejenih, da z domišljijskim umeščanjem v vsakdanje situacije takšnega okolja (npr. gospodinja, ki pred svoje sorodnike kot Marina Abramović razgrne številne predmete in jim dovoli, da z njo počnejo, kar hočejo) hkrati dregnejo v vsakdanje mehanizme patriarhalnega ustroja in nasilja ter jeze, sramu in represije, ki jih proizvajajo.
Kot je atmosfera v Sladkih skrbeh grenko-sladka, se v podobnih emotivnih registrih nahaja tudi Umetnost življenja: Umor na podeželju, le da nas sosledje prizorov popelje po veliko bolj razgibani in široki pokrajini. Sprva je mnogo humorja in smeha, topline ob ogledu videov, ki dokumentirajo trenutke, ko je »umetnost na podeželju«, gostovanje Sladkih skrbi po različnih lokacijah južne Štajerske, ustvarila majhen žep za prepoznanje lastnih izkušenj ter za pogovor o njih. Nato pa vzdušje počasi dobi bolj melanholične tone, saj ob fotografijah reči (fotograf Andrej Firm), ki jih ženske želijo zase (npr. »da bi šla prvič na morje«), postaja še jasneje, da ena umetniška intervencija ni ne spremenila in ne izbrisala globoko zakoreninjenega patriarhata. Počasi se v sprva simpatično in marsikomu poznano pripoved o dihotomijah premika iz periferije v »center« naseljuje čedalje več kompleksnih, tudi konfliktnih afektov.
Material predstave pravzaprav ves čas preskakuje, shifta, ves čas prinaša in nanaša nove in nove plasti, vsebine, postopke, podobe, izjave in tako dalje. Ob vsakem postanku v prostoru, ki mu hkrati pripada tudi lasten uprizoritveni postopek; nekje je to glasbena točka tria sester Bukovec, drugje komentiranje posnetkov z obiskov različnih krajev na Štajerskem, na tretjem mestu je »instalacija«, ki želi s performativno akcijo vzbuditi neopisljivo grozo femicida Barbarine sokrajanke. Na koncu je viseča skulptura iz mehkih rekvizitov, ki ponazarjajo razsekane dele teles – ta prizor se izvede avtonomno in izolirano, ne da bi medtem eksplicitno vzpostavljal odnos s preostalimi elementi. Izjema je le zložljiva skulptura iz kartona z napisi, kot so »umetnost življenja«, »umetnost podeželja«, »območje femicida« in »ne«, ki se povezuje z napisi, ki jih pred svojimi hišami na fotografijah držijo različne ženske kot odgovor na vprašanje, kaj želijo zase, a katere logika zlaganja in razlaganja se ne uspe razjasniti. To sedimentacijo interpretiram kot odtis sledi miselnega ali pa dramaturškega procesa, ki se poskuša prehiteti, ki poskuša vsakič znova in znova, z vsakim novim prizorom tudi že utemeljiti, zakaj k temi podeželja in periferije v odnosu do sodobne umetnosti ter k pričanju o femicidu sploh pristopa hkrati. Kot da se nenehno trudi, da ne bi zakorakala v pasti obravnavanja takšne vsebine, da ne bi podlegla poenostavitvam, pokroviteljstvu, fetišizaciji ali celo romantizaciji podeželja ali pa morebitni poveličevani vlogi umetnosti in umetnic, ki bodo z enim samim dejanjem emancipirale podeželje.
Četudi njena forma z veliko količino postopkov in nekoliko površno konstrukcijo, v kateri so neizpopolnjeni predvsem prehodi med različnimi prizori, ne ponuja klasične celovitosti ne sporočila in ne načinov, s katerimi se izjavlja, je v svoji kompleksnosti tudi iskrena, kljub temu da poseže po postopkih subverzije, karikature in sarkazma (npr. glasbene točke fiktivnega tria sester Bukovec, ki poustvarjajo uspešnice, katerih besedila so marsikje mizogina oziroma globoko patriarhalna). Je intenzivno pričevanje o tem, da je pred nami poskus uprizarjanja tematike ekstremnega nasilja nad žensko, femicida, ki je zarezal v ustvarjalni proces projekta o sodobni umetnosti na periferiji. Na ta preplet se nanaša tudi naslov predstave, ki je obrat naslova knjige Bojane Kunst Življenje umetnosti: prečne črte skrbi.
To sedimentacijo interpretiram kot odtis sledi miselnega ali pa dramaturškega procesa, ki se poskuša prehiteti, ki poskuša vsakič znova in znova, z vsakim novim prizorom tudi že utemeljiti, zakaj k temi podeželja in periferije v odnosu do sodobne umetnosti ter k pričanju o femicidu sploh pristopa hkrati.
Vrhunec streznitve pride, ko se v Čermožišah zgodi grozovit femicid. In če je predstava prej slonela na postopkih, ki so izhajali iz prvoosebnega pozicioniranja, kjer so bile v prvi vrsti performerke s svojimi anekdotami, pripovedmi in komentarji, tukaj naredi močan preobrat in se umakne v formo, v katero vpiše distanco. Poimenuje jo instalacija, kar je tudi asociacija na sodobnoumetniški univerzum, vendar namesto karikature tokrat zareže s fizično akcijo goltanja krvi, pred katero sama kot gledalka ne morem pobegniti. Sprašujem se, kakšna čista groza, ne le fizična, temveč tudi psihična, je bilo umirati pred možem, potem ko je s pomočjo ljubice organiziral tvoj umor. Z nivoja besednega preskoči v neznosnost, ki jo sicer abstrahira, a ne zavoljo estetike, temveč zavoljo sprožanja konkretnega afekta. Ki ne spusti in se skupaj z vsem čutenim, videnim in slišanim v dobri uri pred tem nalaga in nalaga.
Kako po vsem tem nadaljevati? Zdi se, da tudi ustvarjalke ne najdejo odgovora, kajti zaključna pesem sester Bukovec (Everybody Dies pop pevke Billie Eilish) za- in izzveni kot tip šale, ki jo povemo v neprijetnih situacijah, da bi razbili tenzijo, ali kot neroden komentar v težkih trenutkih, ko nam je neznosno bivati z mučnimi občutki. Morda temu ne uspe najti svojega mesta tudi zato, ker vseskozi ostaja konfuzna relacija med vsemi tremi izvajalkami: Urško Brodar, Barbaro Kukovec in Katarino Stegnar. Z začetnim sproščenim medsebojnim drezanjem uprizarjajo prijateljstvo, nato so soustvarjalke performansa Sladke skrbi, kasneje se s hudomušnim glasbenim triom sester Bukovec navežejo na feministični koncept sestrstva. A kljub kolektivnemu avtorstvu je vstopna točka osebna zgodba Barbare Kukovec. Ne nazadnje je prav ona tista, ki nas na začetku s svojo edouardlouisovsko, no, annieernauxjevsko narativo, strukturirano v komični maniri, popelje iz »zabačenega« kraja do svetovne prestolnice sodobne umetnosti, medtem ko že vključuje retroaktivno refleksijo te svoje takrat vzvišene pozicije.
Ker je dramaturgija predstave v veliki meri zgrajena na poročanju in pripovedovanju o dogodkih, ki se niso zgodili ne nam in ne tukaj, prizori, v katerih Brodar, Kukovec in Stegnar razkrijejo spekter svojih intimnih izkušenj z nevarnim, ponižujočim in objestnim patriarhatom oziroma natančneje z moškimi, ki takšna dejanja izvajajo, pletejo povezavo z nami tukaj. Da so one tiste, ki skozi proces raziskave in predstave razmišljajo o razmerju med sodobno umetnostjo, sodobnim svetom in patriarhalnim nasiljem, je tudi element, ki ponuja odgovor na vprašanje, koga želi uprizoritev naslavljati. Če so bile Sladke skrbi zasnovane za negledališka prizorišča, je to uprizoritev, ki je izrazito scenska in k razmisleku, refleksiji tudi lastnih življenjskih izkušenj in situacij vabi tiste, ki imamo morda s sodobno umetnostjo nekoliko več stika, in hkrati prav zato poraja vprašanje, kakšna je lahko gledalska izkušnja tistih, ki se bolj prepoznajo v poziciji portretirank kot pa avtoric projekta? Na to seveda sama ne morem podati nobenega odgovora.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/zarezati-z-zivljenjem-v-umetnost-v-zivljenje-z-umetnostjo-r