Foto: Radharani Pernarčič
Refleksija ob dogodku Paviljon objemov avtorice Radharani Pernarčič (AniRadar).
Foto: Radharani Pernarčič
Multidisciplinarna umetnica Radharani Pernarčič, ki je že vrsto let aktivna tako na področju sodobnega plesa kot na področju pesništva in vizualne umetnosti, je imela 13. oktobra v Cirkulaciji 2 v ljubljanskem podhodu Ajdovščina premiero predstave Paviljon objemov (ponovitev je bila 16. oktobra), na kateri je združila dvoletno delo in ga podkrepila z razstavo, na katero je po koncu predstave povabila radovedno publiko. Predstava je bila zasnovana tako, da je zaobsegala večji del razstavnih rekvizitov in gledalcem omogočila vpogled v avtoričina razmišljanja in občutja ob stiku s staroselci v Kanadi in na Finskem ter z domačimi soustvarjalci, ki so predelovali odnose s prijatelji in sorodniki preko skupnega dela z glino. Rezultat tovrstnih interakcij so številne glinene skulpture, ki so bile skupaj z raznimi rastlinami postavljene v visokih gredah po Cirkulaciji, pospremljene pa so bile z grafičnimi kodami, preko katerih smo lahko izvedeli več o njihovih avtorjih. Preostali del razstave s prostorsko skulpturo bo na ogled v mariborskem Kulturnem inkubatorju na Koroški cesti 18 med 3. in 7. novembrom 2025.
Pernarčičeva že vrsto let raziskuje preplet uprizoritvene, vizualne in literarne umetnosti, zato nas ne preseneča, da je v predstavo poleg razstave glinenih izdelkov vključila tudi inštalacije, video z eksperimentalno glasbo in poetičnim besedilom ter s pomočjo soigralk pričarala staroverski svet, v katerem imata narava in čas fluidno metafizično strukturo. Prikazala pa je tudi dihotomijo med kolonialističnim in krščanskim ustrojem družbe ter ameriškimi oz. kanadskimi staroselci in staroselkami, ki so bili skozi zgodovino žrtve nasilne indoktrinacije, posilstev, najrazličnejših zlorab in umorov. V svetu (zlasti v ZDA in Kanadi) se v spomin na neraziskane zločine nad staroselci vsakega 5. maja odvije dan rdečih oblek (rdeča barva naj bi bila edina barva, ki jo lahko vidijo duhovi), ko javne ustanove »zasedejo« najrazličnejše rdeče tkanine in obleke, ki opozarjajo na to, da so številne indijanske staroselke še vedno pogrešane, njihovi ugrabitelji in morilci pa neizsledljivi in neobsojeni za svoja kriminalna dejanja. Pernarčičeva je v predstavi rdečo tkanino uporabila v kontekstu boja za dostojen pokop, ki ga je ponazorila z deblom oz. vejo, ki ji je služila kot delovni pripomoček in obenem kot veslo na nevidnem čolnu, ki iz tostranstva drvi v onstranstvo, kjer rdečo tkanino prevzame druga veja, ki se nahaja med občinstvom in ki terja pravično kazen za zločince – tako v smislu pravne zakonodaje kot »naravne« karme. Krščansko indoktrinacijo, ki se je večinoma preko šolskih internatov izvajala po Kanadi, ZDA in drugje po svetu celotno 20. stoletje, pa je ponazorila z likom zlohotne nune (ki jo je odlično odigrala dramaturginja in gledališka recenzentka Jasmina Založnik), ki je v roki držala namizno stojalo z miniaturnimi glinenimi glavami, ki jih je v nadaljevanju z zadoščenjem počasi drobila. V predstavi poleg Pernarčičeve in Založnikove nastopa tudi koreografinja in plesalka Jana Jevtović, ki s podobnimi oblačili, maskami in gestami, kot jih ima avtorica, ustvarja njen alter ego ali sorodno dušo, ki na začetku predstave skupaj s Pernarčičevo mesi glino, jo namaka v vodo, navija tulec z vrvjo in z njo pleše po prostoru. Vrv, ki jo Pernarčičeva in Jevtovićeva v enem prizoru vlečeta vsaka k sebi, predstavlja metaforo narcisoidne zahodnjaške dialektike, ki v ospredje postavi »svetost« individuuma, ki že iz principa vleče v svojo smer, ne da bi pomislil na to, koliko moči bi si prihranil, če bi s sotrpinom vlekel v isto smer in tako s pomočjo solidarnosti in sožitja ustvarjal bolj humano družbo. Prav tako je presušena kocka gline, ki jo na začetku predstave Radharani zavezano za vrv vleče za sabo, metafora za Sizifovo delo, ki ga vsak dan znova opravljamo v veri, da bomo nekaj temeljnega zgradili, medtem ko se nam svet pred očmi sproti ruši, tako kot se trga vrv, na katero je glinena kocka napeljana. Trda kocka, ki je ni več mogoče zmehčati in preoblikovati, je tudi prispodoba za zahodnjaške koncepte in doktrine, ki jih obravnavamo znotraj znanstvene logike, namesto da bi vanje vnesli kanček mehkobe v podobi instinkta, intuicije, nerutiniziranega obredja in poezije. Za protiutež nam avtorica polaga na srce svoj pogled na svet (v mnogočem soroden staroverskemu, ki so ga tudi naši poganski predniki častili), ki je v svoji osnovi cikličen in pretočen, tako kar se tiče zaznavanja časa in prostora kot tudi sobivanja vseh živih bitij. V sugestivnih video odsekih, ki se predvajajo kar na dveh koncih Cirkulacije, nas globok glas opozarja na sorodnosti med zvenom besed in njihovim prvotnim smislom, razkriva nam vpogled v ontologijo jezika, zvoka in same strukture realnosti. Kot reka, ki se v svoji pretočnosti vsak trenutek iz-reka: »Lastnost in sebstvo, ki ne stoji tam kot rigidna stvar. Razliva se z drobnimi l-ji, li-ji in ill-ji – zvoki, ki nastajajo v tisočih, ko jezik vode naleti na trdne ovire: veje, kamne, stopala nenavadnega bitja. Jezik vode zmore snov tako zaobjeti kot teči skoznjo, ponikati … ta pronicljiva kvaliteta n-ja … Toda zven govoreče reke ne pozna ene same, fiksne lokacije, ene določene sekvence: vse njene drobne artikulacije delujejo skupaj, kot eno telo, ki se razleza v periferije. Tako reka s svojimi klokotajočimi l-ji in ponikljivimi n-ji izraža svoj ontološki pogled, tako se iz-reka v bivanje.«
Paviljon objemov ponuja alternativo ne samo z vidika semantike in ontologije, temveč tudi z vidika ustvarjalne izkušnje, saj v ospredje postavlja kolektivni ritual, ki komunicira z naravnimi, organskimi materiali, ti pa so nenehno v gibanju: z glino, ki se med predstave sama od sebe premika in seseda, z lesom, ki zapičen v glino nenadoma »oživi«, z glinenimi glavami, ki namočene v roso (ali solze) spreminjajo obraze v čast žrtvam genocida, z lesenim bobnom, ki spominja na lovilca sanj in se iz prizora v prizor preobraža (v nahrbtnik, družabno igro, inštrument, stojalo), z ogromnim okvirjem, sestavljenim iz številnih vrvi, ki lahko zavzame podobo harfe pa tudi vrteče inštalacije, ki prinaša na plano podobe iz kolektivnega spomina. Avtorica v svojem vabilu k predstavi zapiše: »Ker materija pomni vse, kar polagamo vanjo, in nam poklanja prepotreben čut za odnos s sobitji in do njih. Predvsem do Matere Zemlje.«Organski material, ki v stiku s telesom obudi čutni spomin in vzpostavlja čustveno zvezo, je tista »snov«, s katero se Pernarčičeva pri vsakdanjem delu z glino ukvarja in kar ji poraja ideje za umetniško pa tudi terapevtsko delo, ki ga izvaja v seansah z dvojicami. Predstava deluje kot nadgradnja njenega ročnega in duhovnega dela, s katerim v ospredje postavlja potrpežljivost, oprisotenost, spoštovanje drugega in terapevtsko vlogo skupnosti. Na eni strani nam kaže na linearni, krščanski ustroj sveta, ki je zavezan tuzemeljski kazni in onstranskim »nebesom«, na drugi pa nam polaga pogansko paradigmo, v kateri uzremo Mater Zemljo kot večplastni kozmos, ki nam nudi prerez indijanskega časa. V videu nas glas opozori prav na to distinkcijo med »biti v času« in »biti čas«:
»indijanski čas ostaja ključen opomnik za vse nas – tiho znanje prednikov, da čas ni ura, ampak edinstvena vrsta tekočine, v kateri je shranjeno vse znanje in vse, kar je kadarkoli obstajalo. Če ameriški staroselci niso točni in ne gledajo na-čas, je to zato, ker opazujejo iz-časa. So čas.« In kritično dodaja: »Morda je to tudi razlog, zakaj njihove dlani niso nikoli hrepenele po tem, da bi božanje sprevrgle v nadlegovanje, ali da bi v primež pograbile vse, kar lahko primejo.«Ni naključje, da se predstava zaključi s projekcijo ogromnega žarečega kroga, poleg katerega se avtorica postavi z iztegnjenima rokama, ki ponazarjata tako znak za mir kot tudi urina kazalca. Da ura našega planeta kaže nekaj minut do polnoči, nas sicer opozarjajo tudi politiki, raznorazna »zelena« gibanja in okoljevarstveniki, Pernarčičeva pa nam trka na vest, da če ne bomo spremenili celotne »zahodnjaške« paradigme v smislu razvoja zavesti, soodgovornosti za zločine, soodločanja skupnosti in povrnitve kolektivnega spomina (tudi za zločine, ki so se zgodili med evropsko kolonizacijo Amerike, Azije in Afrike), z naknadnimi »kozmetičnimi« popravki (v smislu razvoja digitalne »pametne tehnologije«, beleženja izpustov CO2 itd.) ne bomo nikoli mogli povrniti zdravega duha, ki so ga še nedavno premogla staroselska ljudstva.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/paviljon-objemov-za-staroselce-in-ljudstva-ki-prestajajo-kolonizacijo-genocid-in-vsakdanje-nasilje-r