Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj, Ivan Cankar, Varja Hrvatin, Bor Ravbar: IN MNOGI DRUGI ..., režija Bor Ravbar, premiera 3. oktober 2025.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
V opusu Ivana Cankarja se pogosto pojavlja razredni sram, ki ga lahko razumemo kot občutek, ki se pojavi, kadar posamezniki ali skupine iz nižjih družbenih slojev ne ustrezajo prevladujočim merilom srednjega razreda. Ta merila so pogosto povezana z okusom, estetiko, vrednotami in predstavo o tem, kaj je moralno sprejemljivo. Ko jih kdo krši ali se jim ne more prilagoditi, se v njem zbudi strah pred zavrnitvijo in posmehom, pa tudi občutek manjvrednosti in izgube priznanja. Sram je čustvo, ki se oblikuje na več ravneh, tako z naravno čustveno strukturo kot s kulturnimi pričakovanji, ki nas učijo, kaj je družbeno sprejemljivo. Pojavi se, ko naša dejanja odstopajo od podobe, ki jo imajo drugi o nas, ob tem pa nas sooča s strahom pred neodobravanjem ali zavrnitvijo. Razredni sram pa po drugi strani lahko opišemo kot telesno izkušnjo in hkrati kot obliko simbolnega nasilja, saj pušča nevidne, a globoke sledi v človekovi samopodobi. Gre za občutenje pomanjkanja sredstev in kulturnega kapitala, znanja ter vedenja, ki se v družbi šteje za samoumevno in ki ga šola ter širša družbena okolja večinoma oblikujejo po vzorcih srednjega razreda. Posledica je, da se posamezniki z delavskim ali kmečkim ozadjem pogosto znajdejo v položaju, ko se jim zdi, da zaostajajo in da nikoli ne morejo povsem ustrezati družbenim pričakovanjem.
Sram je torej čustvo, ki se naravno vpleta v dramatiko, saj omogoča kompleksne emocionalne situacije, konflikte in refleksijo tako za lik kot za gledalca. Gledališče je kraj, kjer se sram lahko izrazito pokaže, hkrati pa omogoča različne učinke na gledalca: spodbuja lahko njegov empatični odziv, soobčutenje sramu z likom, gledalca lahko postavi v vlogo množice, ki ima funkcijo zasramovanja določenega lika, ali pa skuša v občinstvu vzbujati sekundarni sram oziroma »krindž« – obliko sramu, ki ga občutimo namesto drugega.
Razredni sram je ključno čustvo literarnega ustvarjanja Ivana Cankarja (1876–1918), ki ga tematizira v vseh svojih dramskih delih in številnih proznih pripovedih. Verjetno je na to vplivalo dejstvo, da je bila času, ko je avtor ustvarjal, slovenska družba izrazito razdeljena po družbenih slojih. Industrijski in trgovski razvoj je ustvaril nov srednji razred, medtem ko so kmetje ter delavci ostajali ekonomsko in socialno podrejeni. Družbene neenakosti so se kazale tudi v izobrazbi, saj so šolske in kulturne možnosti večinoma pripadale srednjemu razredu ter mestnim prebivalcem, medtem ko je podeželje pogosto ostalo zapostavljeno. Položaj žensk je bil dodatno omejen, saj so bile socialno in pravno podrejene moškim, kar je omejevalo njihovo samostojnost ter vpliv. Te družbene razlike je Cankar v svojih delih kritično prikazoval, pri čemer je pogosto subtilno poudarjal psihološke in moralne posledice, ki jih neenakost pušča na posameznikih.
Sram se v Cankarjevi drami Jakob Ruda (1901) pojavlja predvsem pri naslovnem liku, ki občuti breme svojih preteklih napak in napačnih odločitev. Propad mogotca Rude je zaznamovan z občutkom sramu in krivde. Sram se v komediji Za narodov blagor (1901) pojavlja na primer pri liku Ščuke, ko ga veljak Grozd med slavjem za svojo šestdesetletnico poniža s tem, da mu ukaže, naj mu zaveže čevelj. To v Ščuki poglobi v občutek manjvrednosti, ponižanje pa v njem prebudi upor in odločenost, da se postavi proti oblastnikom ter organizira politični boj. Sram je tako ključen motiv, ki poganja kritiko družbenih in moralnih nepravilnosti. Tudi v drami Kralj na Betajnovi (1902) sram in čast igrata ključno vlogo pri oblikovanju likov. Jožef Kantor, premožen gospod, ki je z izkoriščanjem drugih zgradil svoj položaj, doživlja sram ob spominu na svoje pretekle zločine, hkrati pa ga vodi želja, da bi dosegel čast in družbeno moč, zato se posluži manipulacij in celo umora. V Cankarjevem delu Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908) je sram hkrati vir napetosti in element moralne refleksije. Pojavlja se kot osrednje čustvo, ki oblikuje odnose med liki in njihova dejanja. Peter je sicer prevarantski lik, a doživlja sram zaradi svoje ljubezni do domovine, rodoljubni meščani pa po drugi strani sram občutijo ob svojem pohujšanju in podrejenosti v razmerju do Petra in Jacinte. Posebej zanimiv je učinek, ki ga drama ustvarja pri bralcih ali gledalcih s karikiranjem likov: ob spremljanju dramskih oseb, ki se hvalijo s svojo čistostjo in vzvišenimi cilji, a so v resnici pokvarjeni, so bralci ali gledalci postavljeni v položaj, kjer like sami zasramujejo ali občutijo sram namesto njih. Podoben pojav opazimo v satirični drami Hlapci (1910), kjer se pojavljajo liki zlaganih rodoljubov. V tem delu sram pomembno vpliva tudi na osrednjo dramsko osebo, Jermana, ki ga spremlja ob nepopustljivi drži proti novemu političnemu redu, pa tudi pri občutku krivde zaradi materine bolezni ter smrti. Ta sram je ključen motiv, saj poglobi njegovo trpljenje, usmerja njegovo moralno preizpraševanje in vodi k prenovi njegove identitete. Tudi v Cankarjevi trodejanki z osrednjim ženskim likom Lepa Vida (1912) se poleg osrednjega motiva hrepenenja pojavlja sram, ki se kaže pri Vidi in Dolinarju, h kateremu se Vida sprva zateče, a ga naposled zapusti, ko se oba zavesta boleče resnice, da njuna ljubezen ne more obstati. Ta sram poglobi čustveno napetost, usmerja njune odločitve in vodi k razrešitvi zgodbe, ki se simbolično izrazi skozi smrt Poljanca kot trenutek očiščenja in miru. V drami Romantične duše (1922) se sram kaže kot Mlakarjev notranji konflikt med njegovo sebično, razuzdano naravo in hrepenenjem po Pavli, ki ga spodbuja k moralni preobrazbi in drugačnemu dojemanju življenja. Ko ga Pavla zapusti, lik občuti sram, ki ga motivira, da se vrne v politični boj in doseže zmago. Sram tako povezuje osebno ljubezensko zgodbo z javnim delovanjem, saj Mlakarjevo čustveno hrepenenje in moralno očiščenje vplivata na njegovo politično odločnost, njegovo doživljanje ljubezni ter dolžnosti.
Tudi Cankarjeva prozna dela pogosto tematizirajo sram: Martin Kačur, lik istoimenskega romana iz leta 1905, ga na primer doživlja kot posledico svojega neuspeha v poklicnem in osebnem življenju, ko se njegovi idealistični poskusi razsvetljevanja neizobraženega ljudstva izjalovijo. Poleg tega ga sram spremlja v zasebnem življenju, ob neuspešni ljubezni in propadu družine, to pa poglobi njegov občutek moralne in socialne neustreznosti ter naposled botruje njegovemu propadu.
V simbolističnem romanu Na klancu (1902) se sram pojavlja kot stalni spremljevalec Franckinega življenja, saj jo revščina, družbene neenakosti in poniževanja, ki jih doživlja pri iskanju pomoči, prisilijo v občutek manjvrednosti in krivde. Lik Francke s Klanca korenini v podobi Neže Cankar, avtorjeve matere: Francka nosi breme družinske situacije, kar jo postavlja v položaj, kjer njeno trpljenje in žrtvovanje odražata neenakost in družbeni pritisk. Ta socialni sram poglobi čustveno dimenzijo zgodbe, saj vpliva na njene odločitve, hrepenenja in doživljanje izgube, hkrati pa simbolično osvetljuje neenakosti slovenske družbe tistega časa. Po drugi strani se sram v povezavi z likom Cankarjanske matere kaže predvsem kot notranji odziv otrok na njeno žrtvovanje in trpljenje, ob tem pa čutijo tudi nemoč ter odgovornost za njeno stanje. Ob tem motivu se razkrivata družbena neenakost in teža življenjskih okoliščin, v katerih otroci odraščajo.
V Cankarjevih delih torej razredni sram pogosto nastaja iz stikov med liki različnih družbenih slojev, kjer se kristalizirajo razredne neenakosti. Liki iz nižjih slojev so zaradi sramu zavrnjeni ali prezrti s strani tistih, ki predstavljajo družbeni vrh. Kot je pokazala analiza, razredni sram v Cankarjevih delih doživljajo tudi tisti liki, ki si prizadevajo preseči omejitve svojega družbenega sloja, a jih pri tem poleg zunanjih ovir ustavi tudi njihova notranja blokada. Razredni sram je torej osebno čustvo, ki pa močno odseva družbeno strukturo in norme, ki vrednotijo bogastvo, izobrazbo ali družbeni položaj. Cankar ga uporablja kot motiv, ki poglobi psihološko dimenzijo likov in hkrati kritično razkriva družbene neenakosti. Sram se v njegovih pripovedih prepleta s tematiko družbene krivičnosti in prizadevanjem likov za osebno ali družbeno očiščenje.
To lahko opazimo tudi v zgodbi Mater je zatajil (1902), ki sodi med krajše pripovedi Ivana Cankarja, v katerih raziskuje notranje stiske posameznika in njegove odnose z družbo. Tematsko se povezuje z njegovim trajnim zanimanjem za konflikte med individualno etiko in družbenimi normami, ki pogosto povzročajo moralno ter čustveno stisko. Kot del Cankarjeve literarne zapuščine iz obdobja konca 19. in začetka 20. stoletja odraža socialne razlike, razredni sram in napetosti med urbanim ter ruralnim življenjem. Znotraj njegovega opusa je zgodba tudi primer njegove subtilne analize družinske dinamike, delo pa nudi tudi vpogled v dinamiko razvoja otrokove notranje moralne občutljivosti. Ob tem izpostavlja tudi Cankarjevo zanimanje za prostorske kontraste, ki poudarjajo družbeni pritisk in osebno ranljivost likov.
Ivan Cankar se je po končani osnovni šoli na Vrhniki leta 1888 vpisal na ljubljansko realko na Vegovi ulici. Njegova zgodba z naslovom Mater je zatajil je verjetno vsaj deloma avtobiografska, v njej je prikazal namreč srečanje med dijakom Jožetom, ki se šola v mestu, in njegovo materjo, ki ga obišče. Pripoved izstopa po otroški perspektivi, saj bralcu prikazuje Jožetove notranje občutke sramu, kesanja in krivde ob stiku z materjo. Osrednje dogajanje je notranje, saj zgodba bralcu daje vpogled v dozorevanje dečkove identitete. Ta perspektiva subtilno izpostavi njegovo ranljivo doživljanje družbenih norm in razrednih razlik ter prikaže, kako otroško dojemanje oblikuje doživljanje čustvenih ter moralnih konfliktov. Jožetova mati je za pot do šole porabila štiri ure hoda do mesta, beremo v zgodbi, bila je skromno oblečena in vsa umazana od blata, utrujena in lačna. Ko je zazvonil šolski zvonec, je v skupini mladih pred stavbo stopil tudi njen sin: »In prišel je tudi Jože v gruči veselih tovarišev.« Zagledal je mater in njeno zeleno rožasto kmetiško krilo, visoke blatne škornje, rdečo jopo, na glavi pisano ruto, prevezano zadaj, veliko culo in nerodni dežnik. »Ali ni to tvoja mati?« je Jožeta vprašal eden od vrstnikov v šoli. »To ni moja mati!« je odgovoril deček. Zatajil jo je, kot poudari že naslov te kratke pripovedi, saj se je sramoval materine neurejene podobe, ki je v tistem okolju izstopala in ki jo besedilo označi z izrazom »kmetiška«. Sram ga je bilo velike cule, čeprav so bile v njej njegove nove srajce, ki jih je šivala mati ponoči, in so njene solze med delom kapale nanje. Deček se je skril v gručo, da se je potuhnil in šel mimo matere. »Mati pa je stala in je gledala s skrbnimi očmi. Kmalu je šum ponehal, samo še pomalo so prihajali študenti iz šole; potem je zazvonilo, in vse je bilo spet tiho.« V nadaljevanju zgodbe se je mati ustrašila, da je sin zbolel, ker ga ni videla, končno sta se srečala v njegovem stanovanju.
Sram je v tej zgodbi dvakrat neposredno poimenovan, kar je za literarna besedila redko, saj raziskave kažejo, da so čustva v njih najpogosteje posredovana posredno, z gestami rok, obraza, premiki telesa, metaforami ipd. V Cankarjevi pripovedi pa je to čustvo najprej jasno poimenovano, šele nato sledijo opisi zunanjih znakov, zanikanja matere in skrivanja v množici. Sram je v besedilu izrazito fizično opisan, delo ga neposredno povezuje z materino zunanjo podobo. Zanimiv je tudi detajl neugledne cule, v kateri pa mati skriva lepe nove srajce – tako kot materina na zunaj neprivlačna podoba v njeni notranjosti skriva veliko ljubezen do sina. Po dogodku pred šolo je Jožeta globoko preveval občutek kesanja, a tega občutka ni delil z materjo in se ji ni nikoli opravičil. Kljub temu sta kasneje skupaj hodila po Ljubljani, kjer jo je s ponosom predstavil in se od nje iskreno, ljubeče poslovil. Prav v tem trenutku je v pripovedi sram ponovno izrecno poimenovan, saj zgodba jasno izrazi, da je to čustvo pri liku izginilo. Dramaturški lok tega besedila je torej zgrajen okoli čustva sramu: dogajanje se organizira od njegovega prvega pojava in bolečih posledic, do trenutka, ko popusti in se razblini.
Poglejmo na to besedilo še z vidika prostorskega obrata v literarni vedi, ki v razumevanju književnosti prinaša drugačen vidik, in sicer literarna besedila bere skozi prizmo njihove prostorske razporeditve, denimo premikov literarnih likov. Gre za njihovo umeščanje v različne zemljevide, pa tudi za premislek književnosti z zornega kota prostorskega dogajanja, ki je v primeru zgodbe Mater je zatajil še posebej zanimivo. Če slovenska besedila iz konca 19. in začetka 20. stoletja pogledamo »od daleč«, torej z vidika njihove rabe prostora, lahko opazimo, da je razredni sram pogosto tesno povezan z gibanjem literarnih oseb iz enega prostora v drugega. Gre na primer za prehode s podeželja v mesto, iz zasebnega v javni prostor ali iz nižjega v uglednejši družbeni prostor. Prav v teh premikih se razkrijejo občutki neustreznosti, zadrege in sramu, ki jih sprožajo razredne razlike ob medsebojnem srečevanju likov, tako se oblikujejo pripovedne napetosti in identitetne stiske. Tudi v obravnavanem delu Ivana Cankarja je tako: pripoved izpostavi, da je prišla mati iz vasi, ki je oddaljena dobre štiri ure hoda od mesta, iz drugega prostora, kjer njena oprava ni bila izstopajoča. Prostorska perspektiva je poudarjena tudi z vremenskim dogajanjem, saj je otoplitev v zimskem času vzpostavila zahtevne razmere za materino pot: sneg se je talil, mati je bila oškropljena od vode, njeni škornji pa so bili blatni. Materina podoba je bila v prostoru mesta, pred visoko stavbo šole s svetlečimi okni, kot poudari zgodba, močno zaznamovana. Izobraževalne ustanove, kjer se srečujejo mladi iz različnih socialnih ozadij v enotnem okolju, so pogosto prostori razrednega sramu, tudi v sodobni književnosti, na primer v hibridnem romanu Zakaj ne pišem (2021) Dijane Matković. V Cankarjevi zgodbi Jožeta prevzame sram prav v trenutku, ko se znajde med vrstniki, ob tem pa lahko bralec začuti, da se fant že sicer ni doživljal kot enakovrednega med njimi. Z vidika prostora je pomenljivo tudi, da se deček z mamo naposled sreča v zasebnem okolju svoje sobe. Tako se v zgodbi napetost med javnim in zasebnim prostorom razkrije v tem, da sram vznikne v javnosti, pred vrstniki ter v simbolno obremenjenem okolju šole, medtem ko se v varnem zavetju doma preoblikuje v tiho kesanje in intimno soočenje z lastno ranljivostjo. S tega vidika je ključen prostorski premik matere in sina ven, med ljudi, ki se zgodi na koncu zgodbe: v tem prehodu Jože materi javno izkaže naklonjenost, s tem pa javni prostor simbolno preobrazi iz kraja družbene ponižanosti ter razrednega sramu v prizorišče sprave, ponosa in novega oblikovanja identitete. Pokaže, da je javni prostor mesta tudi njegov, da vanj spadata tudi z materjo, čeprav oba prihajata iz revnejših krajev, kar je pri materi očitno že od daleč. Ob koncu zgodbe tako Jože sram ozavesti in se nanj odzove z dejavnim spreminjanjem svojega okolja. To je v Cankarjevih zgodbah, kot je pokazala zgornja analiza, tipičen vzorec odpora in spreminjanja razrednega sramu v ponos.
Povezava: PDF gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/od-intime-do-javnosti-razredni-sram-prostor-in-materinska-vloga-v-cankarjevi-literaturi