Foto: Darja Štravs Tisu
M. Ogrizek / A. Pandur: Lisičja luna. Cankarjev dom, Glasbena matica Ljubljana, PKD Flamenko, Zavod Koda:Manifest. Datum premiere in ogleda 20. 9. 2025.
Foto: Darja Štravs Tisu
Razburkanost prehoda iz otroštva v najstniška leta v novi mladinski operi Lisičja luna doživi preobleko, ki je mladini pisana na kožo. Glasbena pripoved Mateja Bonina in režija ter koreografija Ane Pandur so nam namreč mladostniško izkušnjo dvoumnosti ob preobražanju telesa približale na posebej učinkovit in domišljen način. Še več, metafizični element čarobnega živalskega sveta, ki sta ga črpala iz istoimenske literarne predloge Maše Ogrizek, je opera učinkovito usmerila v poučno pa tudi estetsko pomenljivo glasbeno-gledališko izkušnjo.
Mladinska opera nam je z uravnoteženo mero modernosti v umetniškem jeziku glasbe, drame, scenografije in plesne koreografije skupaj z dojemljivostjo mladih pevcev približala nov svetovni nazor. Po tesno spletenem dramaturškem loku nas je uprizoritev peljala skozi dramatične preskoke med mladostniško anksioznostjo in pogumnim uporništvom. Otrokovo iskanje svojega pravega jaza se v tej operi ni podredilo individualizmu, iz katerega so misleci in psihologi 19. in 20. stoletja napravili kult čaščenja lastnih želja, kar se je izrodilo v današnjo kulturo masovnega potrošništva. Ne, sledili smo petim mladim protagonistom, ki so se zaradi tipičnih trenj znotraj nuklearne družine znašli, kot začarani, v polživalskem telesu in čarobnem gozdu. Uvod v prvotno preobrazbo je smiselno in ekonomično ponazoril krajši zvočni posnetek družinskega življenja. Tako smo še v temni dvorani pred dvigom zavese po vzoru naturalizma slišali prepir otrok in staršev ob jedilni mizi. Trenja so se stopnjevala s tipičnimi floskulami družinskega življenja ter se prelevila v zvoke grmenja in nato dežja, kar je plastično povezalo človeški svet z divjanjem narave (morda prvi namig na povezavo človeka z naravo).
Povezava človeka z naravo je z nastopom uvodnega zbora preskočila iz prispodobe v tesnejšo prepletenost. V magično dimenzijo pripovedi, kjer se človeška zavest prebudi v zavedanju, da je le del narave in ne tujek, so nas nežno prestavili eterično odmevajoči in otroško naivni akordični toni. Zasanjane zvoke glockenspiela, ki so zveneli morda kot različno napolnjeni stekleni kozarci s prejšnje jedilne mize, je kot za odskočno desko prevzel mladinski zborovski napev z durovskimi podtoni. Čeprav se je funkcijska harmonija tekom glasbene pripovedi več ali manj razblinila in se razširila na trše intervalne zvočnosti v ritmično sinkopirani razgibanosti, se kakovost zaobljene in homogene zborovske barve ni nič zmanjšala. Mladinski zbor Glasbene matice Ljubljana je skozi celotno opero ohranjal uravnotežene registre ter ostal v zavidljivi kondiciji. Poleg zvokovne podobe so se igralsko navdahnjeni zboristi namreč sila koordinirano vživeli v originalne koreografske poteze. Te je efektivno živalsko obarvala živahna in domiselna kostumografija, ki je iz enostavnih oblek napravila prav sodobno realistično podobo, usklajeno z mladinskim utripom. Asimetrični kroji jop, luknjaste srajce, črtaste dokolenke, navadne jakne so v kombinaciji s peresi, puhom in živalskimi ušeski delovali izvirno in hkrati povsem trendovsko.
Nekatere scene so nas zaradi učinkovito razgibane in smiselne odrske dinamike prav osupnile. Sicer duhovita plesna gestika nas je nazorno spominjala na organsko premikanje živali ter na enem mestu razvedrila s subtilnimi plesnimi elementi, ki so morda aludirali na popularno koreografijo za Thriller Michaela Jacksona. Koreografija nam je priklicala tudi močnejše afektivne momente, kot jih poznamo iz znanih koreografij, recimo prvotni nastop Mojke Končar v vlogi strašljivo črne in šamansko stilizirane Rogate je imel pridih tribalizma, pojava starešine v Pomladnem obredju Nižinskega. Poleg tega je dinamiko odra dodatno poživilo krožno premikanje tolkal s tolkalisti, ki so drobili potujitveni efekt, saj so bili vključeni v samo odrsko dogajanje s svojimi ptičjimi kostumi in štrlečimi peresi. Izstopajoča scena je vsebovala Rogato, ki dirigira različnim skupinam mladih. Ti igrajo na različne instrumente in vzpostavi se skupinsko muziciranje, kar se naveže na rdečo nit skupnosti in solidarnosti, ki jo mladi iščejo v polživalskem svetu.
Po tesno spletenem dramaturškem loku nas je uprizoritev peljala skozi dramatične preskoke med mladostniško anksioznostjo in pogumnim uporništvom.
Postalo je povsem jasno, da ti mladi glasbeniki še niso bili ne glasbeno ne gledališko ukalupljeni in so pripravljeni na umetniško udejstvovanje zunaj koordinat zaprašenega nastopaštva. Jasno je bilo tudi, da povsem razumejo pripoved in se znajo vanjo vživeti. Zasluge pri tem ima poleg učinkovitega umetniškega vodstva Ane Pandur tudi glasbeni stavek Bonina, ki se je očitno vživel v otroške potenciale. Toda tem se ni le prilagodil z nekoliko umirjenimi atonalnimi težnjami, temveč še pomembneje: ni jih podcenil. Glasbeni material se je namreč gibal na kočljivem stičišču enostavnega in kompleksnega jezika. Izbrani instrumentarij je bil zreduciran na tolkala in petje, toda hkrati sta oba omenjena zvokovna spektra pokrila neslutene ekspresivne razsežnosti. Do teh so nedvomno pripeljale interpretativne zmogljivosti profesionalnih tolkalistov. Jože Bogolin, Jan Čibej, Simon Klavžar in Luka Poljanec so v duhu improvizacije slikali in komentirali ter dopolnjevali dramske zasuke na odru, tako da je pravljični gozd dejansko zaživel v naši domišljiji.
Tolkalna interpretacija nam je ganljivo tonsko slikala tudi notranji svet glavnih junakov. Zato so toliko bolj začutili trenutek, ko se lisica Zoja vznemirjeno pregovarja z Rogato o možnosti, da se vrne v človeško telo. Raznolike in barvite zvoke tolkal, kot so marimba, vibrafon, glockenspiel, različni bobni, gongi in temple blocks, je Bonin uporabil za občutljivo in presenetljivo melodično dodelan glasbeni tok, pridih džungle so ponazarjali temple blocks, medtem ko je gong slikal ostrino živalskih krempljev s potegi palčk. Zato je glasbeni tok vseboval tudi kakšno bolj prozorno tonsko slikanje, toda jasno je bilo, da se je skladatelj sicer popolnoma odrekel generičnim rešitvam, to je pričakovanim in običajnim, kot je uporaba ritma bitja srca za sporočanje strahu ali bučno durovsko enoglasno petje za sporočanje sloge in enotnosti. Takih glasbenih karikatur smo bili tokrat res odrešeni.
Breme izraznosti pa so zato skupaj s profesionalnimi tolkalci v večji meri nosili mladinski pevci, ki jim je bila zaupana melodično razgibana in harmonsko kompleksnejša glasbena poetika.Kot Rogata je igralsko navdušila Mojka Končar ter s svojim temnejše obarvanim in lahno hrapavim glasom za nameček potencirala temačne karakterne konture svoje vloge. Mlada pevka Ula Pretnar je navdušila v vlogi Zoje s prečiščenim tonom in suvereno sopransko barvo glasu, ki premore višino. Kot Artur je suvereno nastopil Peter Cencelj, ki je podal svoj solistični part z zgledno dinamiko in ekspresivnostjo, medtem ko je v vlogi Sofije izstopala Iolanta Belyaletdinova z lebdečim in jasnim tonom ter igralsko vživetostjo. Igralsko navdahnjena in glasovno stanovitna je bila predvsem Ana Mara Širca v medvedjem kostumu kot Medeja. Kot nežni deček - zajček Benjamin je vživeto nastopila Eva Brkovič, ki je ravno tako pevsko navdušila z gibkostjo fraziranja.
Izredno izvajalsko in estetsko moč Lisičje lune v višine kakovostnih vrhuncev mladinskega glasbenega gledališča (če ne tudi slovenskega glasbenega gledališča na splošno) na svojih krilih nese koncept. Ta v središče postavlja mladega človeka, ki ga ne zanima uničujoča tekmovalna kultura potrošništva, temveč skupnost. To pa išče v stiku z naravo in šele, ko najde in ponotranji vrednote človečnosti, se vrne k sebi. Končno.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/na-lisicji-luni-svet-stoji-r