Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Slovensko ljudsko gledališče Celje, po motivih iz povesti Ivana Cankarja Kurent: ZVEZDE GLEDAMO, DA NE BI VIDELI SVETA, režija Jernej Potočan, premiera 19. september 2025.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Cankarjev Kurent je preprosto besedilo, pripovedka, v kateri osrednjega mesta ne zasedajo niti dogodki niti naslovni protagonist, temveč komentarji, vzkliki in pesmi, skozi katere avtor izraža svoje poglede na slovensko družbo ob koncu prvega desetletja dvajsetega stoletja. Socialni, politični in ne nazadnje kulturni položaj Slovencev tedaj vsekakor ni bil zavidljiv, in sicer spričo množičnega izseljevanja, ki je praznilo slovenske vasi in mesta predvsem mladih, delovnih in ambicioznih ljudi, spričo primerjalno šibke politične moči vseh (južno)slovanskih narodov znotraj bipolarne Avstro-Ogrske monarhije in spričo razkoraka med velikim idejnim bogastvom in obenem šibkim družbenim vplivom slovenske kulture/kulturnikov. Zato ni presenetljivo, da je Kurent nastal v obdobju Cankarjeve najbolj optimistične, angažirane faze družbenopolitičnega udejstvovanja.
V Kurentovo zgodbo je vpisan Cankarjev premislek o usodi slovenskega naroda, predvsem pa o vlogi intelektualcev in umetnikov v njej. Ta premislek se razkriva prek simbolov, metafor in verzov, pa tudi prek poetičnih refleksij, ki spremljajo Kurentovo popotovanje po deželi pod Triglavom. Slednje je morda res podobno volilni kampanji, ki se je je Cankar neuspešno udeležil leto in nekaj pred nastankom Kurenta, a še bolj ponazarja zgodovinski obstoj slovenstva v tisočletju in pol, odkar, kot meni Cankar, ta narod biva na istem kraju. To je situacija – zgodovinski čas in Cankarjev osebni angažma –, iz katere raste idejno ozadje Kurentovega simbolizma.
Več kot stoletje kasneje je situacija docela spremenjena. Temeljno vprašanje vsake nove gledališke postavitve Kurenta je zato, kako naj Cankarjeva pripovedka, njena sporočilnost ali tudi njena emocionalna vrednost deluje v nekem drugem zgodovinskem trenutku. Medtem ko je bil Cankar v letu 1907, ko je kandidiral za poslanca dunajskega parlamenta, pomemben slovenski kulturnik in intelektualec, dejavnik slovenske zgodovine, je do današnjega časa iz nje že zdavnaj stopil v mit. S tem se je njegovo družbenopolitično delo skupaj z njegovo literaturo premestilo iz vloge dejavnika znotraj sodobnih družbenih trenj v vlogo zgodb, na katerih slednja temeljijo. Kadar beremo Kurenta, se pred nami odvija dvojna igra premeščanja in premoščanja. Cankar stopa iz zgodovine v mit, a če ga želimo zares razumeti, če želimo, da njegova zgodba deluje v današnjem času, ga moramo kot Kurenta znova postaviti v zgodovino – postati mora dejavnik naše sodobnosti.
Že desetletja velja – najbrž od prvih Korunovih režij Hlapcev – da je tudi Cankarja treba prilagoditi novim družbenim okoliščinam. To še posebej velja za besedilo, ki tematizira družbene okoliščine, slovenstvo in družbeno vlogo umetnosti. Mite, ki jih vzpostavlja Cankar v Kurentu in v katere je zgodovina postavila Cankarja samega, je torej treba dekonstruirati.
Ena od takšnih zgodb je podoba trpečega genialnega umetnika, ki je cenjen šele po svoji smrti. Vanjo se med Slovenci vpisujejo številni avtorji od Prešerna do Murna, Ketteja in Cankarja, velike trojice slovenske moderne, ki v mednarodnem prostoru nikakor ni osamljen primer, če pomislimo morda samo na Kafko, pa Rimbauda in številne druge, če izbiram samo med nekaterimi iz obdobja na prelomu stoletja. Pri tem mita ne tvorita le avtorjeva revščina in družbeni neuspeh, ampak je oboje pravzaprav razumljeno kot pogoj za umetnikovo ustvarjanje, vir njegovega navdiha, posebna občutljivost njegove čudi. Zgodba upravičuje mačehovski odnos države in družbe do umetnosti in kulture, obenem pa glorificira trpljenje kot vir višjega in vzvišenega.
Druga mitološka zgodba, v katero vstopa Cankar s Kurentom, je podoba trpečega slovenskega naroda, iščočega potrditev drugih, večjih narodov, tako – v obličju drugega – pa tudi samopotrditev. Slednja izraža določeno mero nesamozavesti, pri Cankarju morda tudi anti-ničejanstva, ki svojo preživetveno strategijo in ne nazadnje svojo identiteto črpa iz podobe tisočletnega trpljenja, tisočletne servilnosti in nesamostojnosti. A jedro tega mita ni sporočilo o biti naroda v hlapčevanju, ampak v (brezupnem) uporu/vztrajanju. V tem je mitološka moč slovenskega naroda. Tematsko se vztrajanje povezuje z jezikom, z religioznim izrazom in morda še najbolj z materialnim stanjem – torej vztrajanje v svojem jeziku, svoji veri, svoji revščini.
Tretji vidik cankarjanstva, ki je vstopil v mitologijo, je dojemanje družbene vloge umetnika. Vanjo se vpisuje razmerje med umetnostjo, posebej literaturo, in družbo/narodom, ki ga Pirjevec imenuje prešernovska struktura, Rupel pa slovenski kulturni sindrom. Ivan Prijatelj je na svojem prvem predavanju na ljubljanski univerzi govoril takole: »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov.« Skratka, Cankarjeva besedila so, ker je v prozi in dramatiki ustvaril Prešernovi liriki enakovredno delo, v očeh slovenske javnosti tako rekoč svetinja, saj vzdignejo duha naroda na najvišjo raven. Zato so umetniki na Slovenskem svečeniki resnice, in sicer ne le do druge vojne, ki bi lahko (in je) vzpostavila novo mitološko strukturo, ampak vsaj do osamosvojitve.
Četrti moment mitologije, povezan s Cankarjem, je podoba matere oziroma z njo povezan odnos med materjo in sinom. Pojem »cankarjanska mati« pomeni odrekajočo se mater, ki prek samozatajevanja in skrajne ponižnosti podpira svoje otroke. A običajno pozabljamo na obratno dimenzijo zgodbe, ki jo uzremo z vidika otroka (če bi psihologizirali, bi morali reči sina). Ta dimenzija izpostavlja perspektivo otroka, ki mu mati ne pusti svobode in ga veže nase s kazanjem lastne ranljivosti, požrtvovalnosti, bolečine. Obe dimenziji imata v zvezi s Cankarjem skupno pripovedno jedro, ki se bere na dvoje različnih načinov.
Peta mitološka zgodba, ki jo povezujemo s Cankarjem, sta javni predstavi o njegovi seksualnosti in promiskuitetnosti. Z njima lahko povežemo še alkoholizem, še posebej ker se v Kurentu pojavljata v paru. Spolnost in alkohol sta poti do kratkotrajne sreče (eskapizem), toda ta se že z naslednjim jutrom spremeni v moro. Mit torej tvorita binarni dvojici alkohol/glavobol in seksualnost/nizkotnost (ponižanje), ki karakterizirata skorajda fetišističen odnos ljudi do izmikajočega se jim smisla, še posebej seveda spričo revščine, ki tvori družbeni kontekst pripovedi/mita.
Tako kot je Cankar iz mitologije iztrgal Kurenta, burkaškega in lenobnega zabavljača, ki s svojimi čudežnimi goslimi razveseljuje ljudi, je naloga sodobne aktualizacije njegove povesti – še posebej aktualizacije na odru, saj je teater najbolj družaben in družben način uporabe literature – da iz mita iztrga samega Cankarja. To je v zvezi s Kurentom toliko bolj zahtevno, ker je že Kurent sam mitološka figura, postavljena v središče zgodovine slovenstva kot simbol umetnika/Cankarja. Zato je njegova aktualnost odvisna od tega, kako je mogoče vsakega od navedenih mitov povezati s Kurentom kot živo osebo današnjega sveta, in sicer na način, da je še zmeraj prepoznan kot umetniški. Za to je paradoksno mogoče poseči prav po izvornem mitu, iz katerega je Kurent prvič vstopil v zgodovino in postal subjekt.
Najpomembnejša Kurentova značilnost, to je tista, ki ga v poganski mitologiji jasno definira, je njegovo burkaštvo. Kurent je norec, a v svoji norosti tudi nevaren, destruktiven lik. Pri Cankarju je v njem globoka žalost, ki jo izžareva njegova glasba s harmoniko. Ker občuti globoko žalost sveta, v katerega je bil vržen tako, da je bil spočet v omami alkoholne naslade, najprej igra le žalostne pesmi, to je smisel njegove biti, kakor jo sam dojame. A tako ljudem ne prinaša sreče in zadovoljstva, temveč jih spominja na samo resnico biti, ki je nič. Šele po pogodbi z nevernikom (hudič) dobi gosli, iz katerih zna izvabiti vesele melodije. Z njimi potem razveseljuje ves (slovenski) živelj, to je starke in starce, romarje in meščane. Cankar je trpečega umetnika preobrazil v veselega vodjo dionizičnega sprevoda tudi z uporabo faustovskega motiva. Komu pa lahko umetnik danes proda svojo dušo in kaj lahko dobi v zameno? Ali bo današnji Kurent igral na gasilskih veselicah in snemal oglase za pralni prašek? Skratka, kako je danes videti slovenski fatalizem, ki ga je v Kurentu prepoznal Anton Ocvirk?
Cankarjev Kurent prinaša med ljudi veselje. Čeprav je kratkotrajno, je smisel, ki ga ljudje potrebujejo, da se izvijejo iz svojih sivih hiš in hladnih postelj ter zaplešejo. Pogodba, ki jo je bil sklenil s hudičem, prinaša blagoslov narodu, ki že, kot pravi Cankar, tisočletje in pol trpi. Gre za podobo naroda, ki nima institucij svoje identitete onstran samega jezika in jezikovnega ustvarjanja – Kurentove umetnosti. Vsekakor današnja vloga umetnikov ni več narodotvorna, kakor se namiguje pri Cankarju, a obenem besedna umetnost ne ostane brez vsakršne odgovornosti. Socialno, politično, jezikovno in še kakšno zapostavljenost Slovencev so nadomestile drugačne stiske, ki niso prav nič manj bistvene in globoke. Posebej zato, ker je svet globalen, nacionalni problemi pa stvar globalne občutljivosti. Najbrž je umetnost – besedna pa še posebej – še zmeraj področje, kjer se najbolje razkrije morala sodobnega sveta, sredstvo, ki, kot bi rekel Tomo Virk, najbolje ostri naš etični čut. A o čem bo danes pel Kurent? Koga bo danes razveseljeval, kdo danes najbolj trpi? Se Kurent morda moti, celo laže? Laž, ki jo Kurent izreka, se mu prikaže v sanjah kot ogromna senca. Kakšno podobo meče senca, kdaj se danes oglaša umetnikova vest?
Vsekakor je mitološko zgodbo, da je zgodovina slovenskega naroda prepredena s tisočletnim trpljenjem, iz katerega raste njegova odpornost, treba ponovno premisliti: kaj vidi Kurent, ki danes potuje po slovenskih deželah? Kaj so slovenske dežele? Kako je mogoče misliti slovenskega duha v odnosu do evropskega ali pa docela globalnega, digitalnega sveta? To so vprašanja, katerih jedro je tvorjenje identitete, in sicer ne le identitete posameznika v odnosu do identitete naroda, ki se udejanja v institucijah države in tudi v nadnacionalnih institucijah, ampak odnos posameznika do temeljnih človeških vrednot, ki presegajo vsakršne institucionalne okvirje. Gre torej za nov humanizem, morda transhumanizem? Med načine preseganja človeškega pogleda na svet vsekakor spada razvoj strojnega učenja, ki najbrž najmočneje po Descartesu zahteva razmislek o tem, kaj je mišljenje. Morda je tudi to eno od sredstev gledališkega razmišljanja, ki ga je mogoče vplesti v Cankarjev kurentovski simbolizem, saj določa družbeno realnost vsaj tako močno, kot ga je vprašanje morebitnega povezovanja različnih narodov v sorodne nacionalne in nadnacionalne tvorbe pred sto sedemnajstimi leti. Cankarjev Kurent prepeva pesmi in povsem banalno, toda ne nepomembno vprašanje je, čigave pesmi in v katerem jeziku bo pel sodobni Kurent.
Kurent, spočet »ob vinu in razuzdanem veselju«, poje vesele pesmi. To je tisto presežno, kar lahko prinese, in v tem je soroden starogrškemu Dionizu – prav tistemu, v čigar imenu so uprizarjali starogrške tragedije. In kakor je Dioniz odraščal brez matere z odsotnim očetom, je tudi Kurent pravzaprav nekakšna sirota, pripadajoča vsemu svetu, saj ga starši zavrnejo, zavržejo, s čimer že sam dekonstruira mit cankarjanske matere. Toda razuzdano veselje Kurentu in njegovim svatom nikdar ne prinese trajnega zadovoljstva. Kurent ne ujame rdeče rute, in tudi ko se z nekim dekletom še sam prepusti noči, zjutraj vsakršno zadovoljstvo izgine: »Ni je več bilo; na pragu je ležala rumena roža, začrnela, oskrunjena, od stoterih nog pohojena.« To ni eskapizem, ampak zasvojenost in manija, ki posameznika ženeta naprej v novo veseljačenje, morda v Ljubljano kot Kurenta, kjer slavijo pesnike, znanstvenike in državnike, vseeno koga, samo da slavijo. Od mita je ostal le obrazec, od katoliške maše le ritualno obnašanje, bistvo pa je izgubljeno: koga/kaj slavimo, ko postavljamo doprsne kipe in imenujemo ulice? Ulice morajo imeti imena, podobna imenom romarjev, ki odhajajo v tuje dežele in bodo izgubila slovenske oblike.
Zaključek povesti, ki se, nagovarjajoč bralca/brata, konča s tremi soneti, cikel razočaranj prekinja z vizijo boljše prihodnosti, in sicer sveta, v katerem bo Kurentova umetnost dovršena: »V tej zadnji noči / zablisnilo se je od vrh nebá – / vstanite, vriskajoči in pojoči: / pozdravljena, nebeška glorija!«
Naj še enkrat spomnim na Prijateljev govor o pomenu besedne umetnosti (»poslednji izraz duševnosti kakega naroda«) in, če mi je dovoljeno, nekoliko posplošim in dešifriram kurentovanje kot simbol umetniškega ustvarjanja v slovenskem jeziku: ali so se Cankarjeve besede uresničile? Odgovor je, se zdi, jasen, a to ne pomeni, da se lahko literatura odpove iskanju tistih bistvenih trenutkov življenja posameznika in skupnosti, ki oba definirajo, pomeni pa, da so ti trenutki drugačni kot pri Cankarju. Cankarjeva literatura se v Kurentu nazadnje izkaže za protejsko. Mit izgubi oprijemljivost konkretnega družbenega okolja in ostane gol v svoji strukturi: ponavljanje, menjavanje položajev, spreminjanje. Temu skoraj plesnemu ritmu zgodovinskega zaklinjanja z novimi uprizoritvami povesti dajemo novo vsebino. Dejstvo vnovičnega uprizarjanja priča, da se je pokazala potreba po njem. Cankar/Kurent še zmeraj veseljači, a komu in kako, moramo ugotoviti ab ovo. V tem je smisel današnjega ukvarjanja s Kurentom.
Povezava: PDF gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/od-cankarja-do-kurenta-demitologizacija-zgodovine-in-razzgodovinjenje-mita