Foto: Maša Pirc / Prešernovo gledališče Kranj
Premiera radijske igre bo na sporedu v četrtek ob 22.05 na programu Ars, po predvajanju v etru pa bo še trideset dni dostopna na spletni strani programa Ars ter na spletni platformi RTV 365.
Foto: Maša Pirc / Prešernovo gledališče Kranj
Štiriindvajsetletna Neža in šestindvajsetletni Dimitar sta ujeta v prepletu stisk in izzivov, ki jih v sodobnem času diktirata družbeni in kapitalistični sistem; stanovanjska kriza, omejene možnosti zaposlovanja, negotovost ob priseljenskem statusu in še marsikatera druga ovira ne ostajajo več samo zunanje okoliščine, temveč se vse močneje zažirajo tudi v njun intimni odnos. Njune razlike v izhodiščih, pogledih na prihodnost, ambicijah in željah se le še poglabljajo, to pa vodi v postopno oddaljevanje dveh posameznikov, ki sta si nekoč delila skupno pot.
Besedilo mlade dramaturginje in dramatičarke Brine Jenček s pomenljivim naslovom Grem greš greva pljusk 2 young 4 4ever ЕЛА НАДВОР ДА СЕ ИЗЛУПАМЕ strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov bližamo se končni postaji prosim izstopite pogoltnila sem te in izpljunila rahlo prežvečenega tako razpira krizo mladega para v vseh čustvenih niansah. V dramatis personae sta partnerja opisana z nasprotno simboliko: eden hrepeni po viharju, drugi po brezvetrju – kontrast, ki neposredno aludira na motiv pesmi Jadro Mihaila Jurjeviča Lermontova, tako pa avtorica nakaže temeljno napetost odnosa, kjer nasprotni impulzi ustvarjajo dinamiko, ki ju razdvaja, namesto da bi ju povezovala.
Sodobnost besedila je lani prepričala tudi strokovno žirijo za nagrado Slavka Gruma in nagrado za mladega dramatika, ki je v utemeljitvi zapisala: "Nagrajeno dramsko besedilo Brine Jenček je sveže in neposredno, predstavlja razpadajoči svet in v njem razpadle odnose, ki so ujeti v komunikacijsko pustino, omejeno le na ekstrakt jezika sodobne tehnologije." Poseben uprizoritveni izziv pa je mono-dialoška forma besedila, ki hkrati razpira gnev govorečega in trpkost tišine molčečega, tako pa se ustvarja svojevrstna dramaturgija bolečine, naklonjenosti, ranljivosti in srda.
Radijsko igro sta interpretirala dramska igralca Mina Švajger in Matevž Sluga, ustvarjalno ekipo sestavljajo še tonski mojster Matjaž Miklič, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina, dramaturginja Kaja Novosel, fonetičarka Mateja Juričan in svetovalka za makedonski jezik Dea Beatovikj.
Pogovor ob živi izvedbi radijske igre na Tednu slovenske drame
Uredništvo igranega programa na programu Ars je v sodelovanju s Prešernovim gledališčem Kranj že pripravilo živo izvedbo radijske igre, ki je bila vključena v dodatni program 55. Tedna slovenske drame. Živi izvedbi radijske igre je sledil pogovor, ki je osvetlil nekatere vidike tematskih izhodišč, radijske uprizoritve in družbenega konteksta, v katerem je besedilo nastalo. Z avtorico, režiserko in igralcema se je pogovarjala Kaja Novosel.
Brina Jenček, za besedilo, ki je bilo zdajle uprizorjeno kot radijska igra, ste lani prejeli nagrado za mladega dramatika. Besedilo je v osnovi dramsko, vendar ima radiofonski potencial. Kakšni so vaši občutki, ko ste slišali integralno verzijo besedila? To je bilo sicer lani bralno uprizorjeno v sklopu Tedna slovenske drame, zdaj pa je zaživelo še v drugačnem formatu.
Brina Jenček: Ja, vsekakor je tokrat drugače. Besedilo je bilo, kot rečeno, že izvedeno v okrnjeni bralni verziji, ampak se mi zdi, da je tokrat tekst res zazvenel drugače. Čeprav nisem imela v mislih radia kot ciljnega formata – oziroma sploh nisem imela formata v mislih, jaz sem samo pisala. Nisem se hotela obremenjevati z uprizoritvijo, nisem pisala nobenih didaskalij ali nobenih akcij, ker se mi zdi dobro, da je tekst odprt in da se potem uprizarja v kakršni koli obliki in da režiser oziroma ekipa izbere princip oziroma postavitev. Po izvedbi v živo pa se je izkazalo, kot da bi bilo napisano za radio in da si skoraj ne znam predstavljati drugega kot take radijske izvedbe. Hvaležna in vesela sem, da smo tu in da smo lahko poslušali.
Izbrali ste zanimivo obliko mono-dialogov, kjer se prepletata dva glasova, vendar nikoli ne pride do direktnega trka med njima, ampak se vse dogaja zelo indirektno. Velik poudarek je pravzaprav tudi na molčečem liku. Zakaj ste izbrali tak princip pisanja?
Brina Jenček: Tak princip pisanja se mi zdi, da je prišel zelo naravno, ravno zaradi tega poslušanja in tudi likov, ki ne reagirata nujno oziroma nista toliko impulzivna in napadalna. Seveda se ta napetost gradira in to se mi zdi, da smo odlično videli, ampak ne vodi pa ta napetost v napad, borbo, direktno zmerjanje in skakanje v besedo ali pa v zelo hitre izmenjave; pomembneje se mi je zdelo, da misli kot nekakšen val padejo iz osebe, da pravzaprav bruhata ta čustva in občutke. To se je navsezadnje razvilo v zelo monološko formo. Razmišljala sem tudi o še večji razdrobljenosti, še naravnejšem govoru, mašilih, momljanju, o še večjem slengu in nižanju jezika, ampak se nekako ni zdelo prav za to temo in za ta lika.
Na več mestih se poigravate z jezikom: že sam naslov je radoživ in hkrati zelo kompleksen, v besedilo vpletate makedonski jezik, besedilo pa kot nekakšno napotilo uvaja pesem Jadro Mihaila Jurjeviča Lermontova.
Brina Jenček: Izbira pesmi Jadro se mi je v tistem hipu zdela na mestu, saj o tem pišem tudi v opisu oseb. Gre za dva zelo različna temperamenta, želje in prioritete v življenju teh dveh likov. Pesem me je spremljala že v srednji šoli, saj me je viharniško obdobje zelo nagovorilo. Aluzija miru v viharju in tega paradoksa lik Neže zelo pooseblja: torej iskanje konstantne vznemirljivosti, ekstaze, evforije, kar koli manj ali drugega se zdi premalo in premirno. Potem pa je tudi epilog besedila poigravanje in olajšanje po tem koncu, da vse malo zadiha, da lika vse spustita iz sebe in da bralec dobi nadomestno rešitev – hkrati pa tudi malo relativizacije oziroma samopremisleka, da ni tako hudo in da je to faza, ki mine, da so pa tudi še druge stvari.
Saška Rakef, režirali ste živo izvedbo radijske igre, pozneje pa boste režirali še studijsko verzijo. Kaj vas je kot režiserko nagovorilo pri formi, vsebini in temah tega besedila?
Saška Rakef: To besedilo je velik izziv, hkrati pa velik privilegij, da dobiš nekaj takega v roke. Zato, ker je že na ravni jezika izjemno muzikalno. Muzikalnost in ritem pa sta nekaj, kar se v zvoku zelo dobro obnese, hkrati pa tudi sama zgodba z vsemi niansami, podtoni, obrati in tempom, ki ga pogojujejo čustva in večplastna dinamika med likoma. To je čudovito režirati, ker pravzaprav komponiraš oba igralca z vsemi niansami glasov in didžejko Tejo Oblak v živo, s tem ustvarjamo organizem, ki diha skupaj. Jezik tako postane tudi glasba. Druga stvar, ki je pa fina in zelo zanimiva, je pa to, kako narediti to prisotnost odsotnega in s to odsotnostjo graditi napetost, tenzijo. V radijski igri nekako velja, da lik, ki ne govori, ne obstaja, ker seveda nič ne vidimo. Včasih pa je v teh tišinah in premolkih že skoraj več naboja kot v tistem vsem izrečenem. Vse te drobne replike in detajli, kot sta na primer udarec z nožem ob ploščo ali pa ustavljanje žličke med mešanjem, lahko povedo toliko kot besede. Seveda pa izvirajo neposredno iz besed in iz toka teksta.
Mina Švajger in Matevž Sluga, kakšen pa je igralski izziv tega uprizarjanja prisotnosti odsotnega? Kakšna je vajina izkušnja ustvarjanja radijske igre?
Matevž Sluga: Bil je izziv, sploh to, da te lovi mikrofon. Sam bi želel z drugimi stvarmi izražati dejanja, je pa zanimivo, ko se začneš poigravati s tem, kaj lahko narediš pred mikrofonom. Ko se nam je pridružila didžejka, se je zame odprlo novo polje, to pa je bilo zelo intrigantno.
Mina Švajger: Pri ustvarjanju tega teksta sem zelo uživala, ker se mi zdi, da gradacija čustev poteka tako naravno, da je enostavno intuitivno slediti temu, kam želi tekst in kaj želi lik. Res se mi zdi izjemno napisano, tako da je bilo užitek to igrati. Zelo sem bila vesela, ko sem prebrala besedilo, in ko sva imela prvo bralno vajo, so se čustva takoj zgodila, ni bilo nekega tipanja, ker te besedilo res hitro popelje v središče svojega dogajanja. Velik izziv pa so bile vse stvari, na katere je treba biti dodatno pozoren – kdaj premakniti list ali kdaj se premakniti na drugo pozicijo, saj se mi zdi, da se lahko čustvo drugače prebuja in drugače vodi dogajanje, če ni treba korigirati še toliko drugih stvari. To se mi zdi nekaj, s čimer se bomo še ukvarjali, ko bomo snemali studijsko verzijo: kako prek glasu prenesti vso to bolečino, jezo, razočaranje in obžalovanje na način, da ne prebiješ mikrofona in da hkrati daš prostor poslušalcu, da ga ne prenasičiš z vsem tem.
V živi izvedbi radijske igre sta sama ustvarjala zvočne efekte, to pa je zagotovo še en dodaten izziv, še posebno ob tako ekstremnih čustvenih stanjih, kot jih imata lika Neže in Dimitra.
Mina Švajger: Zdi se mi, da je to na drugi strani ponujalo dober odvod za ta čustva v smislu, da se ni treba ukvarjati s tem, kako izgledam, ko nekaj delam, temveč da se zavedaš, da igraš na uho. Tako se lahko res poigravaš z zvočnimi efekti, to pa je lahko zelo zabavno. Tudi glasba naju je zelo podpirala – vsi trije z didžejko smo morali biti zelo povezani, da smo delali skupaj.
Zakaj pa odločitev za celotno glasbeno podobo besedila in za didžejanje v živo?
Saška Rakef: Celoten proces je potekal zelo spontano. Radijska igra v živo ni klasična uprizoritev, ni le bralna uprizoritev z mikrofoni, temveč je treba razmišljati o tem, kako prinesti radijsko igro v prostor. Radijska igra ponuja več različnih načinov za poigravanje s tem, kot je že omenil Matevž: vse se preseli v glas, v ten glasu, ritem, drobne detajle, ki jih mogoče odrska uprizoritev zaradi distance odra do občinstva fizično niti ne more prenesti, mikrofon pa lahko približa vsak vdih in izdih – in to je velika prednost. Druga stvar je to, kar sem že v uvodu omenila, da je zame to izjemno muzikalno besedilo. Dejansko sem zaslišala, kot da je glasba tretji igralec na odru in da morajo z igralcema postati ena organska celota. Potem je pa še dejstvo, da je pri delu v studiu postprodukcija izjemno dolga: govorimo tudi o dvajsetih terminih ali več oziroma o več kot osemdesetih urah, kjer se lahko res poigravamo na sekundo natančno, saj je od tega odvisno, kako se delajo evolucija zvoka, njegova dinamika in jakost. Izvedba radijske igre v živo tako zelo natančnega doziranja in strukturiranja ne omogoča; na drugi strani pa omogoča živ trenutek, ki je sam po sebi izjemno zanimiv, saj je skoraj tako, kot da bi orkester igral skupaj oziroma en majhen bend. Vidik radijske igre je še ta, da jo pogojuje odnos do mikrofona, s katerim lahko delamo oddaljevanje, približevanje in s tem ustvarjamo zvočne stožce, s katerimi slikamo prostore. Tudi iz tega smo izhajali pri izvedbi v živo.
Zelo pomemben je kontekst, v katerem živita Neža in Dimitar. Ne gre le za ljubezensko zgodbo in razhajanje mladega para, ampak je ta par predvsem ukleščen v poseben družbeni okvir. Kako se vam zdi, da ta kontekst vpliva na mlajše generacije – tudi v okviru priseljenstva?
Brina Jenček: Mislim, da je to vsekakor zelo generacijsko zaznamovano in da si nekako niti ne znamo več predstavljati neke alternative mirnosti, stalnosti, bivanja, kupovanja nepremičnin in vsega tega, kar vodi ravno k tej bolj nomadski obliki življenja in spremembam, ki jih sprejmemo. Če jih ne sprejmeš, namreč niti ne moreš preživeti zaradi tega, ker vse to sili v konstantne spremembe, iskanje alternativnih oblik življenja, začasnih služb, prekarnega dela – še posebej v polju umetnosti je to jasno in vedno bolj prisotno. Ozadje priseljenca, makedonskega državljana, pa je tudi ključno za to zgodbo, ker hočeš nočeš, kot je v tekstu povedano, to ima neko težo. Pogosto se ne zavedamo privilegija Evropske unije in zelo enostavnega emigriranja, preseljevanja in sprememb. To pa se seveda odraža tudi v osebnem odnosu. Zdi se mi, da se to plete, podpira in besedilu doda drugačno težo, kot če bi bila to samo še ena ljubezenska zgodba.
Zgodba kaže tudi na to, kako okolje nekaj zahteva od te mlajše generacije, hkrati pa ne omogoča pogojev, da bi bile te zahteve sploh izpolnjene, tudi če bi obstajala želja po tem.
Brina Jenček: Vsekakor, vse to je vzročno-posledično. Ves občutek nestalnosti in željo po premikih narekuje družba in to je nekakšna igra, ki jo sprejmemo. Zdaj študiram v tujini in med vračanjem v domači kraj sem na neki točki ugotovila, da v tem mestu nimam več prijateljev: nekdo je na izmenjavi v Granadi, nekdo na pripravništvo v Bruslju, na magisteriju v Beogradu. Vse je razseljeno, pa čeprav smo še vedno država, v kateri smo razmeroma srečni in kjer ni takega navala izselitev oziroma bega možganov. Toda še vedno se pozna in zdi se mi, da zelo stremimo k temu. Je pa to tudi posledica tega, da svet postaja manjši, da je to vse lažje in da se nam ponujajo tudi priložnosti, ki jih z veseljem sprejmemo – to gre eno z drugim.
Kakšen pa je pomen uvrščanja besedil sodobne slovenske dramatike v program nacionalnega radia in tudi širše v slovenski kulturni prostor?
Saška Rakef: To je absolutno nujno. Prvič zato, ker so tu novi glasovi, ki črpajo iz vsakdana in prinašajo generacijske teme, ki jih mlade piske in pisci čudovito nosijo. Ta besedila so res dobra, zarežejo vate, te nagovorijo in te prepričajo. Zdi se mi odlično, da je program Ars Radia Slovenija pristopil tako, da bosta na letošnjem Tednu slovenske drame uprizorjeni dve novi radijski igri – kolegica Špela Kravogel živo izvedbo pripravlja naslednji teden – in mislim, da je to prakso treba spodbujati in krepiti. Tudi s tem, da razvijamo čim več besedil in sodobnim slovenskim besedilom odpiramo prostor – to je ključno.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/premiera-radijske-igre-grem-gres-greva-zelja-po-viharju-in-zelja-po-brezvetrju