Foto: Nada Žgank
Prešernovo gledališče Kranj, Mesto žensk, Kathy Acker: DON KIHOT, KI JE BILA SEN, režija Živa Bizovičar, premiera 13. september 2025.
Foto: Nada Žgank
Zakaj pa pisanje ne bi bilo vse? (Kathy Acker v pismu Bernadette Mayer, 1974)
Premierna uprizoritev besedila Don Kihot, ki je bila sen je nastala po romanu z istim imenom avtorice Kathy Acker. Gre za prvo slovensko uprizoritev – v prevodu in dramatizaciji Nika Žnidaršiča ter v režiji Žive Bizovičar. Acker je eksperimentalna pisateljica 2. polovice 20. stoletja, znana po pisanju, ki se je ukvarjalo s kompleksnimi tematikami, kot so otroške travme, spolnost, identiteta in upor. Njeno pisanje vključuje tehniko rezanja (cut-up technique), v svojih besedilih pa vključuje biografske elemente, igre moči, spolnosti in nasilja. Dramska priredba je nastala po romanu, ki reinterpretira klasiko (Miguel de Cervantes, Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče) v zgodbo, polno grobih metafor in izpovedi, značilnih za pisavo Acker. Acker je bila samosvoja avtorica: s svojim delovanjem in osebnostjo je aktivno presegala klasična ločila med umetnostjo in življenjem, med fikcijo in resnico. Njen slog odlikujejo mešanje visokega in nizkega, parodija svetovne književne tradicije, seksualnost in razkrivanje družbenih tabujev, kar v predstavi Don Kihot, ki je bila sen dobiva igriv in provokativen izraz.
Življenjska pot Kathy Acker
Kathy Acker (rojena 1947, umrla 1997) se je rodila kot Karen – pogosto navajajo priimek Alexander ali Lehman – v bogatem newyorškem okolju in v nekonvencionalnih družinskih razmerah. Zapisi o njenem življenju opisujejo, da je družina navzven povsem ustrezala tedanjim družbenim okvirom. Ampak Kathy je sčasoma izvedela, da moški, katerega je vse življenje imela za očeta, ni njen pravi biološki oče. Spoznanje, da je njen biološki oče zapustil nosečo mamo, je Acker močno zaznamovalo. Sama je svoje otroštvo pogosto predstavljala kot mešanico pravljic in kriminalk. Zgodbe iz otroštva je opisovala kot zgodbice iz Janka in Metke, Moll Flanders in Elektre. To priča o njenem že zgodnjem igranju z mešanjem fikcije in svoje izkušnje, kar je pozneje vključevala v pisanje. Mlado Kathy je navduševala literatura. Prebirala je klasiko in kriminalke.
Odraščala je v New Yorku ter se že kot najstnica gibala v umetniških krogih. Na začetku sedemdesetih se je preselila v San Francisco, kjer je objavila prva dela v samozaložbi in se družila z eksperimentalnimi pisatelji takratnega časa. Kasneje se je večkrat selila med Kalifornijo, New Yorkom in Evropo; ta okolja so njeno pisanje obogatila z novimi prijemi. V Londonu je živela od začetka osemdesetih, nato pa se je vračala v ZDA. Po letu 1990 je živela tudi v Berlinu. Zadnja leta so zaznamovale resne težave z zdravjem, vendar je do konca ostala predana delu. Živela je le 50 let – umrla je za posledicami raka leta 1997.
Zdravje se je Acker začelo drastično poslabševati po diagnozi raka dojke aprila 1996, ko je kljub priporočilom zdravnikov raje izbrala dvojno mastektomijo, a zavrnila kemoterapijo. Po operaciji je zdravljenje zaupala holistični medicini: akupunkturi, dietam, zeliščnim pripravkom in celo spiritualnim terapijam – vse to je izražalo njen odpor do »konvencionalne« medicine in željo, da bi ohranjala nadzor nad svojim telesom in umom.
Ko se je rak začel širiti po drugih organih, se je Acker novembra 1997 v spremstvu prijateljev preselila v alternativno kliniko v Tijuani – edino ustanovo, ki je sprejela bolnike z bolezenskim stanjem, kot je bil njen. Tam je preživela zadnji mesec svojega življenja. 30. novembra 1997 je umrla v objemu svojih prijateljev, ki so bili navzoči ob njej – Alan Moore je to ironično opazil kot »literarno referenco«: umrla je namreč v sobi 101, kar je tudi referenca na delo 1984 avtorja Georga Orwella.
Chris Kraus v avtorizirani biografiji After Kathy Acker izpostavlja, da si je pisateljica zavestno ustvarila skoraj superjunaško vlogo v proti-kulturnem okolju. Kot piše, se je Kathy Acker v svojih romanih prelevila v “veliko pisateljico kot proti-kulturnega heroja”, prve ženske, ki naj bi dosegla tak prestiž. Sama se je rada predstavljala kot nekakšna umetniška skrivnost – prodajala je legendo, da je bila hčer prostitutke; znano je, da je v resnici mešala resnico in izmišljijo. Kraus povzame:
Acker je nenehno lagala, zavajala je … Dokler njeni spomini niso postali mit. To je bila moč, pa tudi slabost njenega pisanja.
Res je, da so bile številne podrobnosti njenega otroštva in vzgoje pozneje ovite v tančico mita: njena mati naj bi bila članica višjega razreda, naredila je samomor – dejstvo, ki ga je Acker vključevala v svoja kasnejša dela kot izvor zamere in moči. Sveta okoli sebe ni sprejemala kot enkratne resnice o sebi, ampak je šlo za več različnih »Kathy«.
Znana je bila tudi po tem, da je vsakdan in osebno doživljanje jemala kot gradivo za pisanje. Po svojih besedah se je ukvarjala z »grafomanijo«: od mladih let je obsesivno pisala dnevnike, zapiske, sanje ter te izkušnje vpletala v svoja besedila. Tako je pisanje postalo jedro njenega življenja. Nastopala je tudi kot performerka na newyorški underground sceni – leta 1971 je denimo z bivšim fantom uprizorila seksualni performans »Fun City« – in že tedaj izluščila tipično mešanico skrajnosti in umetnosti.
Literarna estetika in slog pisanja
Pisava Kathy Acker je mešanica več vzporednih tradicij; po svoje je združevala literarno-ustvarjalne smeri 60. in 70. let, radikalno feministične prijeme in postopke ter punkovsko subverzivno držo. Uporabljala je tehnike, ki jih med drugimi najdemo pri evropskih avantgardnih umetnikih: razgrajevanje konvencionalne fikcije, npr. doslednosti likov, razumljivih razpletov ..., in nadomeščanje le-te z ‘’ukradenimi besedili,’’ spreminjajočimi se protagonisti, eksplicitnimi opisovanji spolnih odnosov in zemljevidi sanj. V praksi to pomeni, da je Acker rada »kradla« – res natančno reproducirala in preurejala – fragmente iz že obstoječih knjig, a jih vstavila v povsem nov kontekst. Njena dela pogosto izhajajo iz svetovne književne zapuščine.
Njen slog je zato pogosto označen za punkovski ali postpunkovski, poln odklonov in provokacij. To pomeni, da je v svojih besedilih pogosto navajala umetniška in popkulturna izhodišča; na primer, v romanu Don Kihot, ki je bila sen preobrazi Don Kihota v žensko junakinjo. Maureen Howard v kritiki, objavljeni v Los Angeles Timesu, navaja: »V svojem novem delu si Ackerjeva zamišlja Cervantesovega viteza kot žensko. Za to izbere tako ime, ki je v moški obliki – da bi postala hkrati ženska-moški ali 'vitez-vitez' [knight-night].« To le potrjuje, kako je avtorica ves čas eksperimentirala z identiteto in teorijo spola – specifično v tem romanu se je na primer sama preimenovala v Kat-et-er (angleško Catheter) kot besedno igro z lastnim imenom Kathy.
Hkrati njeno pisanje ni le intelektualno igrivo, temveč tudi zelo osebno in telesno poglobljeno. V zgodnjih delih vnaša svoje življenjske izkušnje in fizično zaznavanje sveta na način, ki ga kritiki imenujejo »vključevanje telesne želje v jezik«. Acker piše za telesno emancipacijo, ki se upira vsiljenim spolnim identitetam – kritiki trdijo, da je bil njen način pisanja pravzaprav queerovski akt pisanja – mnogo let, preden se je takšen koncept pojavil v teoriji. Pri tem je znana po močno čutnem jeziku: njeni opisi spolnosti, nasilja ali sanj so pogosto eksplicitni, a hkrati poslikani s poetičnim otipom.
Spol, identiteta in teorija
Kathy Acker je tvorno združevala svoje razmišljanje o spolu in identiteti, a nikoli ni sledila ustaljenim vzorcem. Sicer je bila pri pisanju aktivno vpeta v feministično gibanje 70. let – takrat so se v ZDA šele formirali feministični teoretiki (Hélène Cixous, Luce Irigaray), ki so zelo vplivali na njeno zgodnje delo. Preizpraševala je odločitve o odmiku literarne od osebne realnosti, v smislu avtofikcijskega pisanja; to jo je usmerilo k neposredni vključitvi svojih lastnih izkušenj.
Acker na eni strani priznava feministične cilje razbijanja spolnih zapovedi, a hkrati tudi nujno distanco do institucionalnih gibanj. Razvila je teorijo spola, ki je hkrati feminizem in tudi nekaj več. Acker je nenehno zavračala hierarhično razdelitev družbenih vlog – moških in žensk; njen feministični navdih je izhajal iz želje po popolni enakosti in svobodi, tudi v odnosih. V številnih zgodnjih zapisih se sprašuje o homoseksualnih odnosih kot o ključu, ki bi ustvaril vzporedno, nehierarhično spolno zgodbo (iz njenega dnevnika iz 1971):
Ves čas se vračam k tej lezbični zadevi, ker si ne bom priznala očitnega: hočem biti zaljubljena v dekle ... to je poželenje po enakosti brez aktivcev ali pasivcev [top or bottom] in s popolnim prepoznavanjem enakosti in drugega: jaz imam kurac in ti imaš kurac, seveda nobeno drugo poželenje ne bi moglo biti tako močno.
Takšna izpoved kaže, da je pri zasuku v odnosih videla možnost za emancipacijo. Z drugimi besedami, njen »feminizem« je bil konstrukt, usmerjen k uničenju omejujočih spolnih vlog in izmikanju sistemom moči. V 80. in 90. letih se je njen pogled še bolj »odprl«: zavračala je patriarhat in tudi »rigidnost« takratnih feministk. Poleg tega se je Acker navduševala nad idejami, ki so pozneje s queer-teorijo usklajeno izoblikovale novo perspektivo; njeno pisanje je govorilo o svobodi telesa in spolnosti zunaj tradicionalnih norm.
Pomembno je poudariti tudi, da so njena dela pogosto osvetlila vidike spolnih odklonov in alternativnih identitet tako odprto, da so jih sodobniki težko zajeli. V svojih delih je na primer brez zadržkov pisala o spolnem delu, splavu, pornografiji, nenormativnih spolnih usmerjenostih, fetiših, travmah in zlorabah – po potrebi eksplicitno, drugič prepleteno s sanjskim, simbolnim jezikom. Bila je del scene, na kateri se je odpravljala stigmatizacija in kjer se je eksperimentiralo z novimi spolnimi praksami, hkrati pa je zavračala posege politične korektnosti, ki so po njenem odvzemali moč odprtemu izražanju.
Kathy Acker je avtorica, ki je odmislila možnost ali pasivne vlogo žrtve ali konvencionalne feministke. Njena umetnost je bila prežeta z upornimi feminističnimi prijemi in queer-estetiko. Bila je preprosto zavezana svobodi in ekscesu – in ta svoboda je v njenih delih pogosto uspela razširiti meje tolmačenja spolov, identitet in vsake umetnosti. Njeno pisanje, kot trdijo kritiki, je ponujalo načrt za namišljeno in še neizpolnjeno prihodnost, v kateri bi nekdo res lahko obstajal tak, kot je bila Kathy Acker – povsem na svoj način, neomejena s spajanjem tradicije in norm.
Viri in literatura:
Povezava: PDF gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zivljenje-in-delo-kathy-acker