Foto: Jaka Varmuž
Gianni Rodari: Pravljice po telefonu / Favole al telefono. Gledališče Koper, datum premiere in ogleda 30. 8. 2025.
Foto: Jaka Varmuž
Kdaj ste nazadnje zavrteli telefonsko številčnico in si med čakanjem na odgovor na prst navijali kabel, ki slušalko povezuje s telefonskim aparatom? Vsi starejši od generacije Z si v spomin zlahka prikličemo telefoniranje na impulze, debele imenike izmuzljivo tankih strani, zgrešene klice in preizkušanje raztegljivosti kabla. Nasprotno pa generaciji alfa (vanjo se uvrščajo rojeni po letu 2012), ki je trenutno ciljna publika otroških in mladinskih predstav, stacionarni telefon danes predstavlja pravcato antikvariatno kurioziteto.
Predstava koprskega gledališča Pravljice po telefonu, namenjena otrokom od petega leta starosti, sloni na otroškem zanimanju za stvari, ki pripadajo nekemu drugemu času. Za zgodbeno jedro predstave sta režiser Jaka Ivanc in igralec Francesco Borchi izbrala šest pravljic iz istoimenske zbirke italijanskega avtorja Giannija Rodarija ter skupaj pripravila odrsko priredbo. Predstava je v italijanskem jeziku zaživela že minulega februarja, konec avgusta na festivalu Pri svetilniku pa še v slovenščini.
Igralec se pred občinstvom pojavi v moškem trenčkot plašču in s klasičnim klobukom na glavi (kostumograf Andrej Vrhovnik) – z dežnikom v rokah hiti v svojo starinarnico, kjer zvoni eden izmed številnih telefonov. Štirje visoki regali v privlačni antikvariatni sobi so polni različnih (starinskih) predmetov – vtis gneče povečujejo še stoli, mizice, dodatna nizka omarica, preproga in stvari vse poprek (tudi scenografijo podpisuje režiser predstave Ivanc). Igralec Francesco Borchi se kot mlad, a zrel gospod v obleki iz šestdesetih občinstvu predstavi z lastnim imenom in z avditorijem takoj vzpostavi stik. Otroke neposredno nagovarja, sprašuje – in tudi prijazno poučuje: predstavi telefonski aparat, druge z njim povezane predmete (govorilnico, imenik) in malone anekdotične značilnosti nekdanjih telefonskih pogovorov (zaupno šepetanje zaljubljencev, neljub sogovornik na drugi strani zveze ipd.). Po tem uvodnem delu se na lepem spomni na gospoda Bianchija, trgovskega potnika, ki je pravljice za lahko noč hčerki nekdaj pripovedoval po telefonu, in predstava preide v nizanje izbranih Rodarijevih pravljic.
Lepo osrednje sporočilo predstave (ki ga igralec večkrat tudi naravnost izreče) občinstvo nagovarja k rabi naše edinstvene, dragocene domišljije – vendar pa sama predstava pravo moč domišljije nekoliko zapostavi.
Lepo osrednje sporočilo predstave (ki ga igralec večkrat tudi naravnost izreče) občinstvo nagovarja k rabi naše edinstvene, dragocene domišljije – vendar pa sama predstava pravo moč domišljije nekoliko zapostavi. Ob pripovedovanju pravljic igralec namreč s polic jemlje (sicer privlačne) predmete, ki mu služijo kot rekvizit, a njegova raba večkrat zdrsne v zgolj ilustracijo izbranih elementov iz pripovedovane zgodbe. Nekajkrat mu to sicer uspe preseči in nas ponesti v samo srčiko pravljice; npr. ko si igralec nadene papirnato kapo in se prelevi v generala, ki je dal uliti gromozanski top – top, ki ga ima dobesedno pred nosom, pa je, paradoksalno, igračka. Vzdušja domišljijskih svetov podpira tudi oblikovanje luči (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž), ki mestoma z barvnimi prelivi, mestoma s poudarki ustvarja pravljične atmosfere, v katerih pripoved na novo zažari; npr. v pravljici o sprehajalni palici, ki je lahko še marsikaj drugega kot le palica. Zvečine pa do domišljije podcenjujoče deluje predvsem zvočna podlaga. Zvočni efekti, ki naj bi pripoved podpirali, se (kljub tehnični točnosti) s predstavo organsko ne zlijejo in predstavljajo nepotrebno mašilno plast, ki ovira poslušalčeve domišljijske poti.
Ritem predstave je hiter, govor gostobeseden. Hvalevredna je Borchijeva sposobnost, da predstavo, katere osnovni princip je pripovedovanje, v celoti odigra sam, čeprav slovenščina ni njegov materni jezik. Kljub temu pa bi bilo dobrodošlo, če bi mu gledališče omogočilo lektorsko podporo. Pri nastopu v živo z italijansko melodijo zaznamovan govor sicer sprejmemo kot posebnost nastopajočega karakterja, zato pa njegove jezikovne pomanjkljivosti pridejo do izraza pri vnaprej posnetem pripovedovanju.
Temeljna slabost Pravljic po telefonu je pomanjkljiva dramaturška zasnova (avtorja priredbe sta režiser in igralec, dramaturga v ustvarjalni ekipi ni bilo) – nejasna vzpostavitev osebnosti gospoda Bianchija, naključno nanizane pravljice, šibko motivirani prehodi med njimi ter medel zaključek. Privlačna vizualna plat predstave, iskrice igralskega nastopa in režijske domislice sicer mestoma očarajo, uprizoritev kot celota pa želje po začaranosti ne izpolni. Dramaturške šibkosti ter zdrsi v ilustrativnost namreč zmanjšujejo njeno možnost, da bi se ob presenetljivih in dobro odmerjenih uprizoritvenih poudarkih gledalcu razkrili resnična moč in lepota domišljije.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/ilustracije-domisljije-r