Foto: Nika Brdar
Brina Dokl, Roula Samiotaki: Preobračanja. Plesni teater Ljubljana – PTL Prvenec 2025. Premiera: 3. september 2025.
Foto: Nika Brdar
Četudi se nam danes zaprta plesna drža – s pokončnima hrbtenicama in pogledoma, ki drsita mimo partnerke – zdi krotka, so še relativno nedavno dušebrižniki na njeni podlagi zganjali moralno paniko. A naredimo korak nazaj (pun intended). Ples v paru je izredno neintuitiven pojav. Dve telesi disciplini, tehniki in treningu navkljub vedno ostajata idiosinkratični. Vanju so vpisane vse razsežnosti biologije in sociologije. Ples od njiju zahteva pogajanje teže, vodenja in sledenja, poslušanje ter prepoznavanje subtilnih neverbalnih znakov. S standardizacijo družabnih plesov pa so se standardizirale tudi v njih prisotne delitve vlog po družbenospolnem načelu: visok, močan in vodilni plesalec ter poslušna, sledljiva plesalka. Pustimo, kako je Ginger Rogers nekoč dejala, da je izvajanje vseh korakov vzvratno in v visokih petah težje od vodenja. V preslikavi na oder se to najizraziteje kaže v baletnem pas de deux, kjer forma zapade v popoln kliše: baletnik balerino dvigne in pokaže kot eteričen trenutek, ujet v njegovem dvigu. Duet tukaj na videz ne nastaja iz pogajanja dveh teles, temveč vodenja enega.
Plesna modernizem in postmodernizem sta postopoma dekonstruirala vse elementarnosti in samoumevnosti plesne forme, tudi plesov v paru ali, splošneje rečeno, duetov. Četudi to z ogledom sodobnih plesnih duetov, kot sta bila denimo Stopi iz moje sence PI314 (Neda R. Bric, 2022) ali Kvartet (Magdalena Reiter, 2023), včasih ni najbolj očitno. V predstavi Preobračanja v koncepciji, koreografiji in izvedbi Brine Dokl in Roule Samiotaki (mentorstvo, dramaturgija: Natalija Manojlović Varga; kreativna producentka: Katja Somrak) povsem zavestno izvedeta prav to: dekonstrukcijo elementarne standardizirane forme skozi sodobnoplesne tehnike, vaje in premislek o reprezentaciji.
Nekoliko hudomušno se plesalki pred Plesnim teatrom Ljubljana prikradeta iz mraka. V parih minutah nakažeta vse ključne gradnike predstave, ki nas čakajo: srečanje, stik, komunikacijo tako s pogledi kot telesi, pogajanje in vstop v zaprto plesno držo. Ko se napotita v dvorano, s seboj popeljeta tudi občinstvo. Tam začneta z uglaševanjem, ko prek talne tehnike gomazita ena z drugo, dokler ne prepotujeta odra in se ujameta s podplati. Za nastajajočo sekvenco se poglobita v korakanje v dvoje, ki pa ga osvobodita konvencionalne pokončne drže teles. Usklajeno premikanje začneta s stikom tal z robovi podplatov, nadaljujeta ga z dnom podplatov in zaključita s korakanjem po zraku. V trajanju sekvence in odsotnosti v oko bodečih drugih uprizoritvenih elementov se osredotočimo na odnos med plešočima, ki pogojuje plesni duet. Pogled, bližina in telesno čutenje gibalnih impulzov vodijo v natančno postavljanje podplata ob podplat. Četudi sekvenca spominja na sodobnoplesno vajo, gradacija in premikanje po prostoru zadržita pozornost občinstva.
Pogled, bližina in telesno čutenje gibalnih impulzov vodijo v natančno postavljanje podplata ob podplat. Četudi sekvenca spominja na sodobnoplesno vajo, gradacija in premikanje po prostoru zadržita pozornost občinstva.
Naslovno preoblikovanje pride iz menjave vlog dveh teles, ki jih zaznavamo kot ženski in bi v klasičnem plesu od njiju pričakovali sledenje, vendar se plesalki v tem izmenjujeta. Ko se plešoči telesi uglasita, se ponovno ujameta v zaprti plesni drži, ki jo permutirata po principih vodenja in narekovanja telesnih impulzov, do sledenja in njihovega prepoznavanja. Pogajanje je docela neverbalno, zaznavno prek majhnih zamikov v času, intenzitetah teles in hitrosti gibanja. Ta princip je nazoren tudi v trenutkih, ko plesalki ne plešeta zrcalno v paru, temveč druga drugi sledita kot senci. Narek ena drugi poskušata prepoznati in podvojiti, s čimer izpostavita idiosinkraziji dveh različnih teles, ki sta pomenljivo obe ženski.
Četudi profesionalno razmerje, princip odpira družbene interpretacije srečevanja »na tanki meji med ljubeznijo in uporom, med ponujenimi rokami in praznino, med tem, kar ostaja, in tistim, kar se izmika«, kakor je zapisano tudi v spremnem besedilu. Kljub dobrodošlim razširitvam osrednjega motiva, ki ga preigravata, pa se črpanje iz nečesa tako širokega, kot je zaprta plesna drža, izkaže za nekoliko preširoko. Še posebej, če uprizoritev primerjamo s sorodno predstavo Alessandra Sciarronija Prihrani zadnji ples zame, ki smo jo v Ljubljani lahko videle na Mladih levih leta 2022. Koreograf je v njej namreč raziskoval in na različne načine subvertiral bolonjsko polko chinata, ki sta jo tradicionalno plesala dva moška, za šopirjenje pred ženskami. Motiv slednje predstave je ponujal konkretnejši družbeni kontekst, s specifikami, ki jih zaprta plesna drža nima, in se zato primerjalno nekoliko izgubi v splošnosti.
Oblečeni v belo, v Preobračanju Dokl in Samiotaki plešeta v chiaroscurovski svetlobi - temi (oblikovanje luči: Janko Oven) na glasbo Giorgosa Kanoupakisa, ki pa ju nekoliko prehiteva. Menjava odrskih slik ni sinhrona z menjavo glasbe, s čimer avtorici še bolje podkrepita vzajemni odnos med plesalkama v hierarhiji odrskih elementov. Ta pa se proti koncu uprizoritve tudi nekoliko banalizira, ko plesalki začneta z mimetičnimi pogledi, ki napetost v pogajanju v paru uprizarjajo v registru dobesednega. Takrat delo izgubi kanček prodornosti, saj ne raziskuje več plesnega jezika, ampak ples postane metafora za medčloveške odnose. Razen tega elementa pa uprizoritev Preobračanja predstavlja izčiščeno interogacijo sicer samoumevnega in vsakdanjega kulturnega pojava.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/emancipacija-iz-okov-plesne-drze-r