Foto: Gašper Lešnik
Jaša Jenull: Ja, ja!. Kolektiv Variete Balkan (premiera: 16. junij 2025, Pekarna Magdalenske mreže; ogled ponovitve: 3. julij 2025, športni park Poljane).
Foto: Gašper Lešnik
Pojem cirkus se – na žalost mnogih cirkusantk_ov – pogosto uporablja kot konotativno negativna prispodoba za populistične politične taktike. Deloma je to posledica tudi teatrološkega razumevanja cirkusa kot postestetskega gledališča, kjer intelektualnost izgine v prid čustvenim in čutnim učinkom, dokler se vse skupaj ne izteče v površinski užitek. Aristoteljanska katarza se v tem okviru prelevi v razvedrilo, ki pa ga meščansko gledališče smatra za trivialno. V svoji najnovejši predstavi Ja, ja! se je diplomirani režiser, nekdanji umetniški vodja Šentjakobskega gledališča in društva KUD LJUD ter eden bolj izpostavljenih slovenskih političnih aktivistov Jaša Jenull s kolektivom Variete Balkanlotil na videz logične, a v resnici precej zahtevne naloge: v formi cirkuškega varietéja uprizoriti preobrazbo politike v cirkus.
Ko občinstvo prispe na prizorišče, nas pričakata hostesi Marisa in Marisa (Marja Kovanda in Larisa Pukšič), ki si prizadevata, da bi se počutili čim bolj udobno. Kmalu se jima pridruži še televizijska Novinarka (Alenka Marinič), oblečena v genialen bel kostim z izdolbenim televizorjem znamke Philips čez glavo (kostumografija in scenografija Katarina Zalar). Z lahkotnimi pogovornimi vprašanji v dogajanje vključi publiko, nato pa napove prihod Kandidata (Jaka Andrej Vojevec), predstavnika nove politične stranke Ja, ja!, ki prihaja na svoj prvi politični shod. Ta na poltovornjaku z veliko pompa kmalu prispe na prizorišče, nato s strehe kampanjskega vozila izvede salto na trampolin in pristane pred občestvom. Obkrožen je s spremljevalkami_ci (Danijela Zajc, Andrej Tomše, Iskra Dilkić, Ana Čudić, Zvjezdana Dervić, Jan Podbrežnik), ki v fabularnem smislu predstavljajo njegove podpornike, v uprizoritvenem pa zasedajo vlogo zbora, ki skozi različne preobrazbe – od migrantov in navijačev do trupel – soustvarjajo in obogatijo dogajanje.
Uprizoritev v rapidnem tempu pričara razgibano in raznoliko dogajanje, medtem ko Kandidat niza svoje predvolilne obljube in nabira politične točke. Ples na svili, žongliranje in skoki na trampolinu tu ne nastopajo kot običajni cirkuški triki, temveč – tako kot v pogovornem jeziku (»Matere samohranilke balansirajo na bodeči žici! Vojaki žonglirajo z granatami!«) – kot metafore za politični spektakel, ki ga zganja Kandidat. Cirkuške tehnike in elementi, ki z DIY baročnostjo razgibajo mizansceno, delujejo na dveh ravneh: vizualnega užitka in kritičnega gledališkega branja. Tako se ob akrobacijah morda smejimo in ploskamo, a nas hkrati spremlja nelagodje – na primer ob prizoru ženske, ki navidezno rodi deset otrok zapored – saj hitro prepoznamo grozljive aluzije na realni svet, ki ga predstava parodira.
Smeh, tako Žižek, moramo dojemati kot notranji mehanizem kulturne logike poznega kapitalizma. To pomeni, da goli smeh iz prve ne zmore ponuditi osvoboditve ali subverzije, ker je prepleten s strukturami globalnega kapitalizma in njegovo afektivno ekonomijo. V tem smislu je politični cirkus o političnem cirkusu še toliko bolj zagonetno početje.
Cirkuški varieté je kljub izvrstni režiji in izvedbi (pri čemer gre izrecno pohvaliti še trenutke improvizacije z občinstvom) razklan na žanrske zakonitosti – ki operirajo z arhetipi in črno-belimi parodijami – ter politični komentar, ki brez niansiranih in sofisticiranih kritik strukturnih mehanizmov izpade površ(i)n(sk)o.
Kandidat, ki ga takoj prepoznamo kot populista zaradi performativnega nastopaštva, antiestablišmentske drže in ljudskosti, po dvigu natalitete (po zgledu Elona Muska) obljubi še ustanovitev slovenskega vesoljskega programa. V reinterpretaciji pesmi Zemlja pleše, zdaj prepesnjene v »elita pleše tja med zvezde«, se pojavi prva očitna protislovnost: Kandidat se namreč ne zavzema več za »malega človeka«, temveč povsem nediskretno (tudi) za elito. Čeprav se zdi, da ta ideološka nedoslednost škoduje konsistenci uprizoritve, je dramaturški lok vendarle zavestno zasnovan. Groteskno namreč izpostavi protislovja desničarskih ideologij in jih razkrinka kot notranje neskladne. S tem pa jih implicitno diskreditira.
Lik Kandidata in Novinarke – za razliko od zbora, ki ves čas prehaja med vlogami – ostajata zamejena v svoji poziciji alegorije, ki ju podkrepljuje njuna neimenovanost. Prvi parodira desničarske populiste, druga pa nekritična medijska trobila, ki se izdajajo za novinarstvo. Sprva na videz nevtralna Novinarka se v predstavi izkaže za pristransko, plačano privrženko naslovne stranke, na koncu pa se razkrije kot senzacionalistična zasledovalka čim večjega spektakla, s katerim bi na vsak način rada dosegla največjo gledanost. Prav to pa povzroči, da lahko gledalko_ca na koncu zmoti lastna čustvena reakcija: začnemo namreč navijati za propad Novinarke, čeprav slutimo, da je ne žene zgolj osebni pohlep, temveč strukturni mehanizmi, ki jo v to silijo. Enako velja za Kandidata – odprava enega problematičnega posameznika namreč ne bo rešila problema in ne bo prinesla ne sprave ne solidarnosti, kakor nam v momentu katarze sporoča predstava.
Cirkuški varieté je kljub izvrstni režiji in izvedbi (pri čemer gre izrecno pohvaliti še trenutke improvizacije z občinstvom) razklan na žanrske zakonitosti – ki operirajo z arhetipi in črno-belimi parodijami – ter politični komentar, ki brez niansiranih in sofisticiranih kritik strukturnih mehanizmov izpade površ(i)n(sk)o. Kakšen je torej odgovor na vprašanje, ki si ga v najavnem besedilu zastavlja ustvarjalna ekipa? »Je cirkus le zabaven pobeg od krute realnosti ali lahko tudi spreminja svet?« Dogodek zagotovo predstavlja nadvse dobrodošlo in presenetljivo neposredno intervencijo v javni prostor, ki nas opozarja na nevaren porast populizma in pomembnost skupnostnih akcij, vsebinsko pa nas opozarja na stvari, ki jih angažirane_i državljanke_i načeloma že vemo. Moment konfrontacije pa zato ni najučinkoviteje podkrepljen.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/na-rusevinah-kapitalizma-bomo-zgradili-se-boljsi-kapitalizem-r