Foto: Arhiv GK
Jera Ivanc: Balkan bluz kabaret. Zavod LibertArt in Gledališče Koper, ogled premiere v Gledališču Koper 7. 6. 2025.
Foto: Arhiv GK
Na odru odrček, obkrožen z žarnicami, zastrt s težko rdečo zaveso. Odločen korak v soj žarometov: pokončen stas in prodoren glas v trenutku zavzameta avditorij. Ta večer bo z nami Nada. Ne bo nas le zabavala s svojimi igralskimi in pevskimi sposobnostmi ter nas slepila s svojo očarljivostjo, temveč bo po kabaretski šegi poskušala tudi kritično zbosti.
Balkan bluz kabaret, podnaslovljen »Larina komedija s pianistom«, je nastal v tesnem sodelovanju dramatičarke Jere Ivanc, režiserke Yulie Kristoforove ter igralke in pevke Lare Jankovič. Strukturna zasnova besedila dramaturško spretno uravnoteža igralkine monologe s pevskimi točkami ter s humornim nastavkom išče pot do plasiranja bolj kritičnih sporočil.
Prava diva uspeva le v soju žarometov. Domače gledališče je svoje žaromete odvrnilo od Nade, igralke zrelih srednjih let sorte diva. Da bi se prebila iz ustvarjalne sence, Nada snuje avtorski projekt, vendar zanj od svojega gledališča nima ustrezne podpore. Balkan bluz kabaret ironično osvetljuje ozadje gledališke produkcije, ki izbrance privilegira in zasipa s pozornostjo, obstrance – ki jih potrebuje, da zapolni svoj program in z nizkimi honorarji uravnoteži razsipne proračune ljubljencev – pa sili k mojstrenju v iznajdljivosti. V globini odra na sredi kraljuje mali kabaretski odrček, na levi strani stoji pianino, na desni pa garderobna mizica ter stojalo z igralkinimi kostumi (scenograf Milan Percan). Oder in zaodrje se zlivata v eno – kakor tudi igralkino profesionalno in intimno življenje nimata jasne ločnice.
Lara Jankovič v vlogi Nade nastopa kot izkušena mačka – ve, kdaj se dobrikati, kako mijavkati in komu pokazati kremplje – predvsem pa, kako se po prostem padu vedno ujeti na noge. Njeno gibanje je precizno in naseljenost telesa očarujoča (koreograf Miha Krušič), njen glas pa poln, zrel in mogočen. Odlično poznavanje moči lastnega glasu ji odpira vsa vrata v izvrstne interpretacije šansonov in songov (nabor pesmi obsega uspešnice Edith Piaf, Lize Minnelli idr. pa tudi avtorske pesmi same nastopajoče). V polnosti predaja sporočilo pesmi (prepesnitev Jera Ivanc in dr. Igor Saksida; nekateri songi so izvedeni v srbščini), med katerimi izstopajo avtorske, v katerih svoj prostor najde duhovitost (denimo song o pujsku). Njene pevske nastope poudarja dramatično lučno oblikovanje (Klemen Kuhar), ki jih očitno loči od običajnosti igralske vaje: nastopajoča izstopi in zasije, zaživi s podvojeno močjo.
Balkan bluz kabaret ironično osvetljuje ozadje gledališke produkcije, ki izbrance privilegira in zasipa s pozornostjo, obstrance – ki jih potrebuje, da zapolni svoj program in z nizkimi honorarji uravnoteži razsipne proračune ljubljencev – pa sili k mojstrenju v iznajdljivosti.
Četudi venomer v središču pozornosti, pa Nada na odru vendarle ni sama: njeno petje z bogato klavirsko igro podpira Samo Hude (tudi avtor glasbenih aranžmajev), prikupno zmeden, naivno zastavljen lik, ki predstavlja naslovnika večine njenih monologov. Igralka stopa v dialog tudi s tehnično kabino – s hišnikom Pavletom in čistilko Fato (Gojmir Lešnjak - Gojc in Lucija Ćirović sta prisotna le kot glas na posnetku) – in na ta način spretno razširi igralsko polje nad celoten avditorij, ki je v kontekstu igre še prazen, saj imamo gledalci privilegij spremljanja vaje.
Nadino/Larino žarečo prezenco in neizpodbitno samozavest poudarjajo kabaretski kostumi (kostumografinja Urša Grahovac): zvečine odeta v vzorčasto rumeno-zlato žametasto haljo, se za posamične pevske točke preobleče v različne glamurozne kostume. Izbrani kostumi z radodarnimi dekolteji in dolgimi nogami izpostavljajo njen seksapil. Igralka nedvoumno sije, vendar se izbira tovrstne kostumografije obenem tudi bije z nekaterimi vsebinskimi poudarki besedila. Poleg kritičnosti do gledaliških produkcijskih razmer(ij) se besedilo namreč obregne ob položaj žensk/igralk, ki jih tlačita imperativ večne mladosti in ponižujoča seksualizacija njihovih ustvarjalnih potencialov. Besedno se zavzema za pozornost ženskemu (bog postane boginja, gospod gospa), a dlje od besed ne pride. Njeno kvazifeministično zavzemanje očitno spodjeda rivalstvo z mlajšo igralsko kolegico, ki ji, preden jo spozna, že pripiše, da je spala z direktorjem; razmislek o tem, zakaj se ponuja kot prostitutka, se prelije v naslednjo pevsko-plesno točko, v kateri poudarja atribute telesne privlačnosti; ker misli, da si jo je mladi pianist poželel, se mu začne nemudoma brezsramno ponujati. Ob slednjem se izriše nezrela in neuravnovešena plat Nadinega karakterja, saj je bila do »pianista« še trenutek pred tem prav matronasto pokroviteljska. Kot občinstvo je sicer ne obsodimo, saj nam je v svoji »južnjaški« neposrednosti – tudi zaradi sposobnosti, da se zna hitro umakniti v humor in samoironijo – simpatična; kaže pa to na nedoslednosti pri sporočilnosti samega besedila. Da jo pianist in Fata postavita na prestol kot nekakšen zgled za vse ženske, izzveni kot strel v prazno.
Balkan bluz kabaret sicer teče brez zatikanja in z lepo merico duhovitih domislic: v spomin se zapiše Nadina iznajdljivost, ko namesto divana uporabi navadno blazino za podlogo, namesto gledališke megle pa si nonšalantno napuha cigaretnega dima. Ploskanje po slehernem songu je zasluženo, Lara Jankovič pa tako igralsko kot pevsko kondicijsko in interpretativno odlično pripravljena. Četudi uprizoritev pretenciozno zabluzi, ko skuša zabrenkati na feministične strune, lahko občinstvo od začetka do konca uživa v bleščicah – in razkritem trnju – mikrospektakla balkanske dive.
* Znajdi se s tistim, kar imaš
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/snadi-se-sa-onim-sto-imas-r