Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Bertolt Brecht: Malomeščanska svatba. SLG Celje, datum premiere in ogleda 6. 6. 2025.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Slovensko institucionalno gledališče je že desetletja prostor, kjer se (malo)meščanska morala teatralizira, razgalja, tudi banalizira – pogoste so postavitve dramskih klasikov in sodobnih besedil, ki družinske odnose berejo kot mikrokozmos družbenih patologij. Rušenje fasade kultiviranosti je postalo nekakšen kanon, skoraj samoumevna dramaturška gesta, ki se ponavlja z različnimi stilnimi variacijami (od groteske in parodije do naturalistične izpovednosti), a pogosto brez pravega tveganja ali premisleka o lastni izpraznjenosti. Z osredotočenostjo na razpad vrednot srednjega razreda gledališče razkriva svojo razredno umeščenost, saj s tovrstnim prevpraševanjem redko nagovarja imaginarije družbenih slojev zunaj tega okvira. Zato se je ob postavitvi Malomeščanske svatbe, ki v režiji Primoža Ekarta zaokroža sezono na odru SLG Celje, smiselno vprašati, ali lahko še ena v vrsti manifestacij razkrivanja razpoke med zunanjostjo in notranjostjo, med fasado obrazcev kultiviranosti (npr. poroke kot obredja ljubezni in skupnosti) ter njihovo prazno, celo groteskno vsebino, ponudi nov zorni kot – tak, ki ne razkriva zgolj meščanske dvoličnosti, temveč tudi današnjo udeleženost gledališča v reprodukciji njenih preživelih oblik?
Prostorsko in časovno poenoteno dogajanje Malomeščanske svatbeje umeščeno v stanovanje mladega para (Lucija Harum in Žan Brelih Hatunić), ki je ravnokar sklenil zakonsko zvezo in na slavnostni večerji gosti svate. Prostor z neometanimi, zgolj zakitanimi stenami in osnovnim pohištvom domačnost zamenjuje z učinkom začasnosti, v katerem estetika nedokončanosti ustvarja vizualni kontrapunkt teatralni retoriki praznovanja (scenograf Marko Japelj). Jezikovno razkošje, značilno za absurdistično dramatiko, Ekart in dramaturginja Tatjana Doma, ki se podpisujeta tudi pod avtorstvo uprizoritvene verzije besedila, na začetku zavestno reducirata in prevedeta v območje predjezikovnega – v telesno, gestično in mimetično komunikacijo med protagonisti. Namesto da bi poudarila besedilno plast z jezikovnimi igrami, prežetimi z absurdom, pozornost usmerita na fizično dinamiko med liki. Ti medsebojno kontrolo in tekmovalnost vzpostavljajo prek pogledov, telesnih napetosti, ponavljajočih se prikimavanj, zadrževanj in karikiranih odzivov, ki učinkujejo kot groteskni rituali bitke za premoč.
Prek natančno uglašenega aranžmaja kolektivne igre se orkestrira uprizoritvena situacija, v kateri postane meščanska morala dejanski protagonist. Vsi nastopajoči, razporejeni za praznično omizje, so njeni nosilci – ali natančneje posredniki, izvrševalci, ujeti v permanentni boj z njenimi represivnimi dimenzijami. Eden izmed osrednjih principov, ki strukturira interakcije, postane princip nadzora, ki se med protagonisti vzpostavlja prek mikrogest, pogledov in ritualiziranih odzivov. V tem neprestanem korigiranju drugega se oblikuje večsmerna dinamika, znotraj katere afektivna vezivna snov postane vzbujanje sramu: kot notranji odziv na zrcaljenje v pogledu drugega, v katerem si vedno že izpostavljen, ogrožen, razkrit. Pod površjem pa tlijo potlačeni impulzi, ki jih uprizoritev tudi s pomočjo ironične glasbene akcentuacije (skladatelj Drago Ivanuša) razpira prek strukture komičnega kot instrumenta dramatizacije meščanske morale. Ti poganjajo mikrorepertoar telesnih in verbalnih kodov, ki govorijo drug jezik – jezik telesa, nagonov, emocij. Gre za subverzivno plast izraza, ki pronica skozi špranje omikanosti, pri čemer razkriva razpoke v fasadi nadzora ter razglaša prisotnost tistega, kar naj bi bilo obvladano, prevzgojeno, neizgovorljivo.
Čeprav uprizoritev Malomeščanske svatbe deluje kot dramaturško strukturirana, vizualno premišljena in igralsko usklajena celota, se prav zaradi svoje dovršenosti ne izmakne občutku varnosti.
Nemo uvodno sekvenco zamenja dialog, poln dvoumnosti, ki vzpostavi razkol med interno prostaškostjo in zgolj navidezno uglajenostjo družbene forme tudi na jezikovnem nivoju. Korpus izmenjav temelji na tipološki gradnji likov: vsak od devetih protagonistov (Branko Završan, Lučka Počkaj, Eva Stražar, Andrej Murenc, Barbara Medvešček, Damjan M. Trbovc in Borut Doljšak) uteleša specifičen družbeni arhetip, ki deluje kot karikatura meščanske norme. K temu prispeva tudi kostumografija Tine Kolenik, ki z izrazito kodiranimi barvnimi kontrasti ironično komentira simbolne vloge znotraj slavja ter obenem izpostavi razredno, spolno in statusno plastitev likov. Oblačila napetosti ne zamegljujejo, temveč jih potencirajo: bolj kot so kostumi »pravilni«, bolj delujejo kot maska, pod katero vre potlačeno. Znotraj navidezno urejenega poročnega slavja se skozi njihove besede in geste postopoma razkriva duhovna praznina, iz dvoumnosti vljudnostnih fraz vse jasneje prehaja v polje opolzkosti in jezikovne agresije. Govorica nekultivirane telesnosti, ki se ob pomoči alkohola in drugih substanc vse bolj osvobaja izpod nadzora razuma, omogoči, da izza tančice spodobnosti privrejo spolne napetosti, erotične aluzije, ljubosumje in posesivna materinska navezanost, ki meji na incestualno nelagodje.
Likom nadzor nad sabo sprva odpoveduje v drobnih izpustih – jezikovnih zdrsih in telesnih reakcijah. Ti mali prelomi sprva počasi, nato pa silovito, v spremljavi plesa in glasbe, ki delujeta kot ventil za potlačena čustva in napetosti, erodirajo fasado kulturnosti, bontona in samodiscipline. Koreografija Rosane Hribar v tem kontekstu deluje kot mehanizem razpada: z ekspresivnimi gibi, ki najprej vznikajo posamezno, nato pa postopoma zajamejo večji del kolektiva, telesa preplavljajo oder in vzpostavijo atmosfero čutne destabilizacije. Gibanje ni estetsko izčiščeno, temveč grobo in sunkovito, kot da telesa izgubijo gravitacijo družbene norme in se prepuščajo lastnim afektivnim tokovom. Prehod v neobvladano telesnost, ki se opoteka, pada, ruši in pobira, se torej zdi namerna strategija, s katero režiser poudari telesnost kot območje, kjer se še zmeraj vzpostavlja »resnica«.
Tragikomičnost situacije se potencira z vedno bolj farsičnim razpadom materialne kulise. Pohištvo, ki ga je izdelal ženin sam, se med slavjem ruši, z njim pa se notranje napetosti uresničujejo v fizičnem razpadu prostora. To postane simbolna artikulacija razpada iluzije o sreči ter razkroja medosebnih odnosov, v katerem se zvrstijo različne medosebne patologije iz močvirja človeške kultiviranosti. Simbolni red – poroka, družina, dom – se tako sesuje pod težo človeških potreb, telesnih impulzov in čustvenih frustracij. Končni prizor, v katerem se tudi postelja – kot zadnji simbol obljube skupnega življenja – sesuje sama vase, dokončno izriše absurdnost in grotesknost sveta, ki ga drama upodablja.
Čeprav uprizoritev Malomeščanske svatbe deluje kot dramaturško strukturirana, vizualno premišljena in igralsko usklajena celota, se prav zaradi svoje dovršenosti ne izmakne občutku varnosti. Njen potencialni subverzivni naboj se razblinja v estetsko oblikovanem kaosu in tehnično izvedeni ekscesnosti, ki gledalcu dopušča dovolj distance, da se z neprijetnostjo ne identificira, temveč se ob njej predvsem zabava – iz varnega zavetja komične distance.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/krhkost-uglajenosti-r