Anže Virant / foto Fotosexcija Kud Medvode
Dva študenta, dramaturg in igralec, sta vsak v svojem slogu in s svojim pogledom – Anže je na Akademiji že tretje leto, Nik prvo – zapisala vtise o akademijskih dneh. Prvi zapis je enodnevni dnevnik študenta dramaturgije, drugi refleksija o prvih doživetjih in občutjih bruca igre.
Anže Virant / foto Fotosexcija Kud Medvode
Četrtek, 4. 11.
8.00
Budilka zvoni. Ignoriram jo. Budilka spet zvoni. Ignoriram jo. Budilka spet zvoni. Vstanem in jo ugasnem ter zaspim nazaj.
8.30.
Telefon zvoni. Mojca piše, da naj se petnajst čez devet spravim na kavo v Arta na sestanek za Oderuha. Zaspim.
8.50
Zvoni druga budilka, ki jo imam navito prav za namen, če prvo ignoriram. Vstanem iz postelje, čeprav se glava in želodec s tem ne strinjata. Spet si obljubim, da ne bom žural med tednom, če imam naslednji dan faks. Odvlečem se do kopalnice.
9.05
Hodim proti faksu s take away kavo v eni in take away rogljičkom v drugi roki. Ko sem bil še v gimnaziji, sem si predstavljal, da bom, ko bom enkrat na faksu, vsak dan šel na zajtrk, kjer bom jedel rogljiček in pil kavo in naravni pomarančni sok in s kolegi debatiral o pomembnih stvareh. In take away je najboljši približek temu.
9.30
Pridem pred faks in se usedem v Arta na drugo jutranjo kavo in se opravičim, ker zamujam na pomemben sestanek o Oderuhu. Mojca, letos urednica, mi pove, da nas je samo hotela videti, in da če ne bi napisala »Nujno – sestanek za Oderuha«, nihče ne bi tako zgodaj prišel. Kar je res. Vseeno sem izvedel, da moram poleg milijon ostalih stvari imeti še intervju z Nebojšo Popom Tasićem. Kar je kul.
10.03
Tečem na predavanje iz zgodovine gledališča. Profesorja še ni.
10.15
Profesor pride. Očitno akademskih četrt ne velja samo za študente. Usedem se v klop in se pripravim na še eno dolgočasno predavanje ter se jezim, ker si nisem prinesel s sabo kakšne fajn literature za brat. Recimo Žurnala.
10.30
Pa to sploh ni dolgočasno predavanje. V bistvu je zanimivo, konsistentno, profesor ve, o čem govori. Očitno so včasih nadomestni profesorji dejansko boljši od rednih. Če bi to vedel, bi na to predavanje šel že kdaj prej.
11.00
Okej, ne glede na to, da je predavanje zanimivo, počasi se malce vleče. Razmišljam, če bi šel malce ven na zrak. Ali pa do profesorja Poniža, kamor sem se namenil na govorilno uro, samo ne vem, če bo v kabinetu, ker mi ni odpisal na mail. Mogoče bi pa vseeno ostal do konca predavanja.
11.07
Ravnokar sem ugotovil, da imam zadnjih 25 minut nogi v istem čudnem na pol joga zavozlanem položaju in da desne noge ne čutim več. Sploh.
11.08
Kri se vrača v desno nogo.
11.30
Konec predavanja, šibam pred faks na svež zrak in se obenem odločim, da ne grem na seminar iz zgodovine gledališča, ker sem zmenjen za konzultacijo s profesorjem Mandićem.
12.00
Profesorja še ni, z Majo ga čakava v Artu.
12.10
Profesor kliče, da bo zamudil.
12.25
Profesor pride, pol ure govori stvari, ki so tako jasne in logične, da se počutim res neumnega, da se tega sam nisem spomnil. Konec faks obveznosti za nekaj ur.
17.05
Pritečem na faks, ker zamujam na predavanje iz zgodovine in teorije filma. Pridem v učilnico, ki je prazna. Grem pogledat na oglasno desko, med kupi papirja se skriva tudi obvestilo, ki sem ga zjutraj seveda spregledal – profesorja Koršiča zaradi službenih obveznosti danes ni. Super, to je šele tretje predavanje ta teden, na katerega sem prišel in izvedel, da odpade. Torej, še na hitro kavo v Arta (katero že danes, peto, šesto?) in domov pisat in delat stvari za faks. In spat. Jutri pa novim zmagam naproti (no, ne jutri, ker je petek in ob petkih se ne spodobi, da hodiš na faks).
(Anže Virant, dramaturgija, 3. letnik)
V glavi mi ostaja (všeč mi je)
to, da akademija zelo spretno, čeprav včasih neurejeno in zmedeno vara bolonjski sistem in univerzo in so urniki na papirju približek tistega, kar se v resnici dogaja, in tisto, kar bi se dogajati moralo,
to, da smo prvi teden že skoraj vsi poznali že skoraj vse,
to, da te nobeden ne gleda pretirano čudno, če greš na ženski WC, ko je moški zaseden,
to, da vlada zdrava pamet in se da vse zmeniti, na srečo,
kaos in politična propaganda študentskih volitev, kampanje,
to, da nas je v širšem smislu v razredu okrog 20, v najširšem pa okrog 30 in da se super razumemo in zafrkavamo,
to, da obstaja pojem širšega in najširšega razreda,
labirint, kakršna se mi je akademija najprej zdela, in kup nekih čudnih vrat, ki vodijo nihče ne ve, kam,
večna zanimivost in nepričakovanost stanja študentskega referata,
to, da Slanek praznuje rojstni dan in napiše na oglasno desko »Ob osmih vsi tam pa tam«,
da skoraj vsi so ob osmih tam pa tam,
to, da skačemo po HΜ in nam sošolke kupujejo pajkice (to smo verjetno vsi fantje napisali),
deset dni Borštnikovega srečanja in tisoč predstav, ki smo jih videli,
deset dni v hotelski sobi s cimri, deset dni druženja s celo akademijo (koliko je to, 120 ljudi?),
televižjon (interna),
to, da mi kaj tudi ni všeč, ali pa to, da tudi nisem stalno v oblakih in v zraku
paaaa še vsaj tisoč stvari …
(Nik Škrlec, dramska igra, 1. letnik)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/v-glavi-mi-ostaja-v%C5%A1e%C4%8D-mi-je