foto Željko Stevanić, UL AGRFT
Aleša Valiča ljubitelji gledališke umetnosti poznajo predvsem po številnih vlogah, ki jih je zasnoval v SNG Drama, in kot interpreta številnih umetniških besedil v radijskih in televizijskih oddajah. Poleg funkcije igralca pa od leta 2006 opravlja tudi vlogo dekana na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Akademija se že vse od daljnega leta 1946 ubada s prostorsko stisko in finančnimi težavami, študentje pa (vseeno) dosegajo odmevne uspehe tako v Sloveniji kot zunaj njenih meja. Valič je spregovoril o zgodovini razvoja študijskih smeri in veliki prepoznavnosti študentskih izdelkov.
foto Željko Stevanić, UL AGRFT
Leta 2006 je Akademija za gledališče, radio, film in televizijo praznovala 60 let delovanja. Kako bi na kratko zajeli razvoj samih študijskih smeri? Najprej je bila samo Akademija za igralsko umetnost. So se gledališka in filmska režija ter dramaturgija igri pridruževale postopoma ali je bila širitev zasnovana homogeno?
Takratni ustanovitelji Akademije so gotovo imeli ideje o vseh smereh, ki so se razvile tokom desetletij. Odločili pa so se za ime Akademija za igralsko umetnost in prvo smer, smer igre. Prvič zato, ker je bilo najbolj enostavno, da se Akademija ustanovi z osnovno smerjo gledališča. Drugič pa, ker je takratni slovenski gledališki prostor potreboval predvsem šolane igralce. To je pokazalo obdobje pred vojno, še bolj pa obdobje partizanskega gledališča, kjer se je jasno videlo, da so šolani igralci v veliki prednosti, predvsem kar se same odrske dikcije tiče. Eden glavnih snovalcev Akademije je bil profesor Filip Kumbatovič Kalan, zato je jasno, da je del začetnega programa predstavljala tudi teorija, ne samo praksa. V kasnejših letih so se tako razvile vse smeri. Zavedamo se razvoja filma in televizije, ki se še danes najhitreje širi.
Je bila Akademija za igralsko umetnost ustanovljena po vzgledu katere tuje gledališke šole?
Mislim, da ne. Akademija je povzročila in omogočila nekaj, kar imenujemo evropeizacija gledališča. Šolani študenti so ves čas kazali interes po mednarodni uveljavitvi in oni so razvijali povezovanje in s tem evropeizirali slovensko gledališče in slovenski kulturni prostor. Prav konkretnejših vzorov ni bilo. Po družbeni ureditvi je bil Jugoslaviji – takoj po drugi svetovni vojni – najbližje socialistični ruski sistem, vendar se naša Akademija, vsaj po sistemski ureditvi, ni zgledovala po ruskem principu. Ves jugoslovanski gledališki prostor pa je bil res razvijan po ruskih teorijah igre, predvsem po Stanislavskem. Tu je Akademija dobila močno osnovo vsaj za prva leta svojega delovanja.
Sprejemni izpiti veljajo za zahtevne, predvsem na igri. Je bilo vedno tako?
Ja, vedno. Prav je, da je tako. Akademija ima v zadnjih letih nekaj težav zaradi svoje vpetosti v Univerzo. Dokler je bila samostojen visokošolski zavod s svojim rektorjem, je imela še celo ostrejše pogoje za sprejem. Interes za študij je bil vedno velik, včasih pa so na igro sprejeli celo manj študentov kakor danes, saj je v prvem letniku potekala selekcija s preverjanjem petih glavnih predmetov in so v drugi letnik prišli samo štirje oziroma največ šest. Zaradi vpetosti v Univerzo se je ta sistem moral nujno spremenit. Zahteve so bile po sistemu, ki je nekako bolj dostopen študentom kot prejšnji. Danes je – zaradi financ – sistem torej drugačen, ni selekcije. Je pa res, da občasno do konca študija pride študent, ki potem v svojem poklicu ni uspešen. In tu se pokaže slabost zdajšnjega sistema.
Še vedno je na nekaterih tujih igralskih akademijah tako, da mora bodoči gledališki režiser najprej opraviti študij igre oziroma opraviti nek drug humanistično usmerjen študij.
Tega pri nas ni nikoli bilo. Je pa res, da so včasih na sprejemnih izpitih ali še pred njimi profesorji študentom svetovali, naj najprej študirajo nekaj drugega, kakšen humanističen študij. Ni bilo pogoja, da morajo bodoči gledališki režiserji diplomirati na drugem faksu, ampak da imajo vsaj dve leti drugačnega izobraževanja. V času študija se je namreč velikokrat pokazalo, da če študentje gledališke režije nimajo nekaj več izkušenj in znanj, zaostajajo za študenti igre. Program igre je namreč zelo intenziven in igralci hitro napredujejo predvsem v praktičnem smislu. Študentje režije, izhajajoč iz programa, malo počasneje. Zato morajo bit na nek način bolj izkušeni, da lahko ustvarjalno vodijo ekipe.
Sedaj na Akademiji teče že drugo leto bolonjskega sistema. V čem je – poleg uvedbe nekaterih novih predmetov in smeri – bistvena razlika v primerjavi s starim?
Bolonjski sistem ni tako slab za Akademijo, kakor mnogi trdijo. Profesorji smo zelo natančno pregledali in premislili o programih in smereh in to na novo zapisali. Jasno je, da je velika nevarnost, če se bo uveljavila nova zahteva po akreditaciji programov s 3 plus 2, predvsem za gledališko režijo in igro. Zanju smo sicer sedaj še uspeli narediti program 4 plus 1, ki je tudi edini smiseln in prinaša nek uspeh oziroma znanje. Težko si predstavljamo, kakšno »delovno silo« bi lahko Akademija oblikovala po samo treh letih študija. Za druge programe je drugače, saj po treh letih proizvedejo poklice, ki so na trgu iskani in zaželeni. Na igri in režiji se zavedamo težav, ki bi lahko nastale: najbolj talentirane ljudi bi trg takoj sprejel.
Vendar pa gre za vprašanje sistematičnega znanja, ki ga lahko Akademija ponudi v samo treh letih. Veliko dobrih, a neizšolanih igralcev ima nek manko v znanju, in to bi se verjetno – po samo treh letih študija igre – ponovno pričelo dogajati. Posledično bi, sicer zelo počasi, pa vendarle, začela upadati kvaliteta slovenskega gledališkega prostora. Za gledališke režiserje pa si sploh ne predstavljam, kako bi lahko ustrezno razvijali svoje znanje po tako kratkem študijskem obdobju. Prepričan pa sem, da so vsi novi bolonjski programi bistveno boljši od prejšnjih. Kadar pa začne bolonja postavljati enake norme naravoslovnim in umetniškim študijem, pa nastane problem. Mi smo se vseeno uspešno spopadli z novim sistemom.
Kako poteka selitev v nove prostore?
Akademija ves čas deluje v nasprotju z znanim slovenski pregovorom »najprej štal'ca, pol pa krav'ca«. Imamo krav'ce, štal'ce žal ne. Gradnja skupne stavbe umetniških akademij Univerze v Ljubljani je v povojih, podpirajo nas mnogi ključni akterji, vendar ko se bomo pričeli konkretno pogovarjati o denarju, bodo nastopile velike težave.
Majhnosti in prostorski stiski navkljub pa Akademija dosega lepe in odmevne rezultate tako v Sloveniji kot tudi izven njenih meja.
Študenti prejemajo tudi mednarodne nagrade in to predvsem na filmski smeri. Filmi so poslani na razne tuje festivale, z DVD-ji je seveda prenos veliko lažji. V zadnjih letih so dosegli izjemne stvari: dve nominaciji za študentskega oskarja, družbeni vpliv, ki ga je »povzročil« Trst je naš (režiserja Žige Virca, op. a.). Akademija je bila tudi proglašena za najboljšo filmsko šolo v Evropi. Na gledališkem področju je produkcije malo težje plasirati na tuje festivale, predvsem zaradi financ in časa, ki ga študenti tako izgubijo za nadaljnje izobraževanje na Akademiji. Kar pa izvedemo, in mislim, da uravnoteženo s potekom študija, pa je zelo kvalitetno.
Imamo veliko stikov s tujimi gledališčniki, prejšnji teden je prišel k meni ustvarjalec iz Koreje, ki je na Borštnikovem srečanju videl tudi akademijske predstave, prvi zelo pozitiven vtis pa si je ustvaril v Peruju (Svetovni festival gledaliških šol, op. a.), kjer so naši študenti igrali Plešasto pevko (pod mentorstvom Branka Šturbeja, op. a.). Veliko znakov je, ki kažejo, da je naša Akademija kakovostna tudi v svetovnem merilu. Na festivalu v Peruju smo dobili ponudbo za gostovanje v Bolgariji, ki je imela odlično predstavo, in v Berlinu. Povabil je čedalje več, mnogi si želijo sodelovanja z nami.
Kaj bi – če bi finance dopuščale – nemudoma spremenili oziroma na novo uvedli?
K sodelovanju bi nemudoma pritegnil še nekaj kvalitetnih slovenskih ustvarjalcev. Na vsak način bi poskusil razbremeniti nekaj ključnih profesorjev na Akademiji tako, da bi pripeljal goste in jim omogočil nadaljnje izobraževanje in raziskovanje v tujini. Uvedel bi tudi pogoste mednarodne delavnice in k sodelovanju pritegnil profesorje iz tujine. To bi bilo ključno za delovanje Akademije v naslednjih letih. Zelo intenzivno bi delal tudi na ustvarjanju festivala akademij s področja bivše Jugoslavije in pa na festivalu svetovnih akademij. Če bi se vse to uresničilo, bi bila narejena velika pot navzgor.
Povezavi:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/imamo-kravce-stalce-zal-ne