Foto: Urška Boljkovac
Anja Bezlova Završnik: Dekabaret. KD Priden možic, Dom kulture Kamnik, datum ogleda 7. 5. 2025.
Foto: Urška Boljkovac
V sredo, 7. maja, smo v baru kamniškega Doma kulture prisostvovali premieri predstave Dekabaret kamniške performerke Anje Bezlove Završnik, ki se je poleg igralskih in pevskih vložkov ponovno preizkusila tudi v vlogi režiserke celovečernega kabareta (režirala je tudi ZIZ Kabaret v Mariboru in Katzen Kabaret v Kamniku), h kateremu je povabila številne mlade kamniške ustvarjalce, ki so prispevali svoje avtorske točke, ki jih je Bezlova sestavila v dramaturško zaokroženo celoto – tako smo na odru lahko videli poeta Pina Pograjca, ki je kabaretskih nastopov vajen že s pesniških »Ignor« večerov na Metelkovi, pevko Najo Lipičnik, ki je z vrhunskim glasom zapela presunljivo pesem o deklici po imenu Ab+q9, ki sta ji bila v zibelko oz. retro voziček položena tako dar petja kot družinski status, plesalko Dašo Resnik, ki je zaplesala sodobni ples z ekspresivno koreografijo obraznih grimas, igralko Tanito Rose, ki je odplesala skeč na temo zasvojenosti s telefoni, vsestranskega glasbenika Gašperja Selka, ki je – kot že na številnih drugih kamniških prireditvah – ustvaril dinamično glasbeno koreografijo s pomočjo trobil, in moderatorja Matica Mačka, ki je pred slabim desetletjem povezoval Katzen Kabaret in tokrat napeljeval publiko k razmisleku o tem, ali se bodo nedeljskega referenduma udeležili ali morebiti tudi ne.
Vso predstavo je namreč to vprašanje viselo v zraku, ne da bi dobilo ustrezno prizemljitev. Kamniška publika je bila namreč – poleg na pladnju serviranega kolaža različnih multimedijskih izrazov in žanrov (od sodobnega plesa, fotografskih projekcij, klasičnega petja pa do pank in rap »koncerta«) – tudi izzvana, da razmisli o tem, kaj kultura sploh je in kako pomembna je za vsakdanje funkcioniranje v družbi. Kultura ni zgolj tisti presežni, luksuzni »moment«, ki vnaša v vsakdanje življenje zabavnost, živost, ustvarjalnost in inovativnost, je osnovna baza in forma, ki prinaša življenjski smisel, učvrščuje vrednote in ki šele omogoča, da se pogovor o političnem sploh lahko začne. In prav to je tudi sporočilo Dekabareta: za delovanje v kulturi in interpretacijo umetniškega dela ni treba biti intelektualec, ki bi do podrobnosti seciral oz. analiziral pomen videnega in slišanega, dovolj je, da se kot človek iz mesa in krvi odpreš spontanemu doživetju. To, da se neobremenjeno odpreš doživetju z vso svojo čustveno kapaciteto, pa vseeno terja prizemljenega, osredotočenega človeka, ki je v stiku s samim sabo in ki premore osnovno znanje ločevanja semena od plevela oz. da kot gledalec prepozna umetnikovo pristnost, ko jo začuti v živo. Umetniki skupaj z obiskovalci delijo iste strahove, travme, hrepenenja in vizije, vprašanje je le, koliko je obiskovalec prireditve odprt za to, da jih zazna in se z njimi identificira. Tudi v pričujoči predstavi so naslovljeni določeni strahovi ob sprehodu skozi domače mesto (Pino Pograjc), hrepenenja in težnje po izstopu iz kalupov (Naja Lipičnik), nevarnosti, ki izza zaslonov prežijo na lačne duhove (Tanita Rose) itd. Če se gledalec vsaj delno z njimi poistoveti, lahko pride do obojestranske katarze, sicer se lahko zgodi, da zapade (med drugim tudi) v ideološko poenostavljanje, ki lahko pripelje do obče psihoze ob zgražanju npr. nad umetničinim »dojenjem« psa, pa čeprav je to le majhen segment, izluščen iz konteksta in postavljen na piedestal prezira. Ali bomo šli pri vseh umetniških delih in kulturnih projektih tako daleč, da bomo od umetnikov zahtevali všečnost, transparentnost, ugodje in poenostavitev?
Ali bomo šli pri vseh umetniških delih in kulturnih projektih tako daleč, da bomo od umetnikov zahtevali všečnost, transparentnost, ugodje in poenostavitev?
Ne nazadnje nas je prisotnost umetne inteligence, ki ponuja instantne rešitve, pripeljala tako daleč, da z enim klikom lahko dobimo odgovor na katero koli vprašanje, pa če je še tako nesmiselno, da ne govorimo o tem, da tudi »umetnino« lahko sami generiramo že s par pomanjkljivimi navodili. Zakaj bi sploh še imeli umetnost v strogo razumskem, tehnološko izpopolnjenem svetu, če pa se nam dozdeva, da se umetnik/umetnica prav trudi biti nevšečen/-na in nerazumljiv/-a? Prav s temi vprašanji se v predstavi Dekabaret ubada tudi Anja Bezlova Završnik, ki s svojo ekipo mladih umetnikov »odgovarja« – ker nismo roboti, temveč organska bitja s številnimi subtilnimi (na)gibi, ki ne nazadnje tudi projiciramo drug v drugega svoja stremljenja, zanimanja in strahove, kot jih npr. otroci v procesu učenja. Ker smo tako gledalci kot nastopajoči del istega organizma, pri katerem ne moremo zamejiti, na kateri točki se eden začne in drugi konča. Ker so umetniki nič brez svojega občinstva in je tudi občinstvo prazno brez svojih umetnikov. Ker drug drugemu nastavljamo zrcalo, pri katerem se izkaže, da je levo pravzaprav desno in obratno, na račun česar se nekje proti koncu predstave pošalita tudi Matic Maček in Goran Završnik, ko vsake toliko omenita referendum (»Seveda nas zanima, kdo bo na JSKD zamenjal Toneta Ftičarja, ki se odpravlja v penzijo, a še pred tem nas čaka – referendum.«). Zakaj se zdi ta referendum tako pomemben in kako ga videti znotraj koncepta predstave?
Uzreti ga je treba skozi optiko videokolaža, ki se v obliki Vodiča po sodobni umetnosti nahaja v osrednjem delu predstave – zanj je zaslužna umetnica Kristina Kokalj, ki je med drugim poskrbela za oblikovanje svetlobe in vizualij v predstavi – in ki v bistvu ponuja dobesedni rebus vedno istih podob, med katere so vpete fotografije čustveno pretresenih ali vzhičenih Kamničanov in Kamničank, medtem ko spremno besedilo naslavlja razumski reženj poslušalca in mu prigovarja, da je umetnost stvar občutenja, ne sistematične analize. Tudi vprašanje na tokratnem referendumu je sestavljeno iz racionalne in iracionalne komponente – če bomo šli na referendum, si bomo pljunili v lastno skledo? Kdo vse bo pridobil privilegije in kdo jih bo izgubil? Zakaj bi se sploh morali pogovarjati o »privilegijih« umetnikov, ko pa vsaj 70 odstotkov slovenskih ustvarjalcev v kulturi že desetletja živi globoko pod pragom revščine in bodo po vsej verjetnosti umrli, preden bodo prišli do pokojnine? Kako sploh ravnati, če je že zakon o »častnih« penzijah sam po sebi napačno zastavljen, da o vidikih njegove interpretacije in (medijske) manipulacije niti ne izgubljamo besed?
Čeprav Dekabaret eksplicitno ne govori o ekonomskem in eksistencialnem stanju umetnikov, pa ga posredno naslavlja – brez umetnosti bi bilo tudi duševno zdravje družbe kot celote sila osiromašeno in klavrno. Dramaturško gledano, se rdeča nit, ki povezuje posamezne vložke mladih kamniških umetnikov v predstavi, tu in tam prekine in je še stvar medsebojnega usklajevanja ter režiserkine dodelave – privilegij tovrstnega multimedijskega kabareta je med drugim tudi v tem, da se prilagaja tako specifičnemu lokalnemu okolju kot aktualnim družbenim razmeram, zato lahko s pomočjo improvizacije pridobi vsakič malce drugačno vsebino in obliko. Poleg vsestranskih kamniških ustvarjalcev, ki so se z dušo in telesom vživeli v svoje vloge, je treba še posebej omeniti neverjetno igralsko preobrazbo Anje Bezlove Završnik, ki ji je v nekaj sekundah uspelo povsem zamenjati tako ton glasu kot telesno mimiko, od imidža pank grunge dekleta preskočiti v vlogo temnopoltega reperja, kar je rezultat poznavanja tako številnih igralskih tehnik kot tudi intuitivnega občutka za različne psihološke profile. Upamo, da si bo Dekabaret v prihodnje ogledalo čim bolj raznoliko občinstvo, ki bo na odru prepoznalo, začutilo, sestavilo in zastavilo delček sebe ...
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/o-umetnikih-v-luci-aktualnega-referenduma-r