Foto: Arhiv Šentjakobsko gledališče
Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Anton Tomaž Linhart: ŽUPANOVA MICKA, režija Dejan Spasić, premiera 26. april 2025.
Foto: Arhiv Šentjakobsko gledališče
Dejan, s Šentjakobskim gledališčem si povezan že vrsto let, tako rekoč od svojih začetkov. Z režijo prve slovenske komedije Županova Micka si se v svoji karieri srečal že prej. Kako in v čem te je navdihovala in s čim te navdihuje Linhartova pisava?
Vedno me je v Županovi Micki navdihoval spopad med mestom in podeželjem, najbrž zato, ker sem tudi sam kot otrok živel na vasi in sem se med šolanjem v Ljubljani privajal na mesto. Sicer pa gre za kratko in jedrnato komedijo, ki je v svojih sredstvih natančna in učinkovita. Vidi se, da je bil Linhart poznavalec gledališke prakse. Poleg tega se mi zdi, da vsakič, ko tekst trči ob sedanjost, ko ga uprizarjaš, ugotoviš, da je to pravzaprav sodoben material, ki odpira vprašanja in teme o osnovnih medčloveških razmerjih in čustvih.
Kaj te je posebej pritegnilo pri tokratnem branju besedila? Katere aktualnosti prepoznavaš v njem?
Dramski del. Zdi se mi, da imajo odnosi dramski potencial, poleg komičnega. Čeprav je materiala sorazmerno malo in so prizori v svoji dramaturgiji na prvi pogled enostavni, v sebi skrivajo mnoge plasti medčloveških odnosov in čustev, ki se manifestirajo skozi komične situacije. Npr. odnos oče-hči-zet, vprašanje mladostne, naivne prve ljubezni, vprašanje zavrženosti v ljubezni, pa tudi vprašanje spolne sle, telesnega prebujanja itd.
V Linhartovi komediji se prepleta več tem: družinska dinamika, razmerje med urbanim in ruralnim, vprašanje položaja ženske, kapital in zdrava pamet ... Kateri so osrednji poudarki tvoje režije?
Odnos med očetom in hčerjo, med Jako in Micko mi je neskončen vir inspiracije pri postavljanju te predstave; to prehajanje med ostrino in mehkobo v njunem odnosu, kako si gresta istočasno na živce in se imata rada.
Tu je tudi odnos med očetom Jako in v ljubezni nespretnim potencialnim zetom Anžetom, ki ga Jaka uči, kako naj se obnaša do Micke, da ga bo imela rada. Tu je tudi spopad Micke in Šternfeldovke; na začetku tekmic v ljubezni, ki ugotovita, da sta bili obe zavrženi itd. Poleg spopada med mestom in podeželjem, ki smo ga poskušali podčrtati z lektorsko posodobitvijo jezika in dramskega potenciala, ki ga ima Županova Micka, bi rekel, da po svoji atmosferi ta komedija govori o času, ko se rojeva ljubezen, ko ptički pojejo, ko je pomlad, ko se prebujajo notranji, prvinski nagoni, ki jih ne moremo kontrolirati ... kot npr. v Shakespearovem Snu kresne noči.
Kakšen odnos imaš do komedijskega žanra? Kaj pomeni komedija v času, ki ga živimo?
Mislim, da ima vsak svoj občutek za smešno. Ionesco je rekel, da je komedija bolj tragična kot tragedija, ker ne ponuja nobenega izhoda, rešitve. Po koncu komedije se morda še bolj zavedamo, da smo zgolj kolesje v rokah usode. Vse, kar nam preostane, je samoironija. Meni se itak zdi, da je dandanes vse mešan žanr, pa tudi če ni, ga uprizarjam tako, iščem to tragikomičnost življenja, ki je resnična.
Posebnost uprizoritve je odločitev za oblikovanje prostora. Kako si se domislil te rešitve?
Ko sem po dolgem času spet bral to prvo slovensko komedijo, se mi je s svojim starinskim jezikom sprva zdela kot nekakšen muzejski, arhivski eksponat. Rekel bi, da jih je veliko v slovenskem gledališkem miljeju, ki se s skepso sprašujejo, zakaj je take tekste sploh še treba uprizarjati. Iz tega spraševanja se je izluščila ideja, da bi imel sredi odra ogromen okvir (sliko). Takoj se mi je zazdelo, da bi v takem okviru igralci igrali drugače, še bolj osredotočeno, brez neskončnih mizanscenskih premikov ...
Kako si skozi leta spozna(va)l Šentjakobsko gledališče in kako ga vidiš danes? Zakaj se ti zdi ljubiteljska ustvarjalnost pomembna?
Veliko se je spremenilo, odkar sem sredi devetdesetih v Šentjakobskem gledališču prvič okusil gledališče. Takrat je imelo gledališče svoj prostor, okoli 20 zaposlenih … imelo je vse, kar potrebuje repertoarno gledališče za svoje delovanje: oder, garderobe, delavnico za izdelovanje scene, maskerke, garderoberke, lučne, tonske tehnike itd. Vse okoli igralcev, ki so bili ljubitelji, je bilo ustrojeno profesionalno. Danes, po zaslugi Mestne občine Ljubljana, gledališče nima več svojih prostorov, pač pa v svojih nekdanjih prostorih gostuje en teden na mesec, sicer pa se predstave izdelujejo v za to neprimernih prostorih, ki otežujejo postavljanje predstav in vplivajo na njihovo kakovost. Danes je Šentjakobsko gledališče zavržen, finančno podhranjen teater s štirimi zaposlenimi, ki še obstaja zgolj zaradi entuziazma njegovih članov, ki pa imajo, zaradi vedno večje naglice, v kateri živimo, vse manj časa, ki bi ga lahko posvetili gledališču. Kdor ni v tem ustroju, si ne predstavlja, kakšna odrekanja v zasebnem življenju so potrebna, da lahko nastane predstava.
Povezava: PDF gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/muzejski-eksponat-a-hkrati-sodoben-gledaliski-material