Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Robert Icke: Zdravnica. SNG Drama Ljubljana, datum premiere in ogleda 17. 4. 2025.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
V središču uprizoritve Zdravnica sodobnega britanskega dramatika Roberta Icka je natančno artikulirana refleksija sodobne identitete kot družbeno posredovanega konstrukta in iz nje izhajajoče identitetne politike. Skozi zgodbo o zdravnici, ki zaradi odločitve, utemeljene na njeni strokovni presoji in načelu varovanja bolničinega dostojanstva, trči ob institucionalne mehanizme oblasti in postane projekcijsko platno za razklane družbene predstave o spolu, veri, moči in odgovornosti, uprizoritev postopoma razpira napetosti med osebno etiko in politiko. Njen strokovni in etični akt, ki ga institucija razume kot ideološko opredeljeno gesto, sproži val političnega in medijskega linča, ki postopoma eskalira v njeno javno diskreditacijo. Že v uvodnem prizoru, kjer igralci v spodnjem perilu deklarativno predstavijo svoje identitete – spol, raso, veroizpoved – a te niso usklajene z njihovim vidnim telesnim videzom, postane jasno, da se Kušej zavestno odpoveduje psihološkemu realizmu, da bi razkrinkal mehanizme družbene percepcije in arbitrarnost identitetnih oznak. Politično ostro uprizoritev oblikuje na način, ki gledalcu ponudi izkušnjo o tem, kako identiteto pogosto razumemo kot naravno in nespremenljivo, čeprav je v resnici vedno posredovana skozi jezik, pričakovanja in družbene norme. Uprizoritev tako subvertira gledalčevo željo po transparentnosti identitete ter opozori, da vizualna podoba ni nevtralna, temveč je vedno izjavljena in s tem izpostavljena družbenemu branju, razumevanju ali zavračanju.
Režiser Martin Kušej, znan po politično artikuliranih uprizoritvah, tudi tokrat ostaja zvest svojemu značilnemu režijskemu jeziku, ki združuje hladen minimalizem, intenzivno atmosfero in psihološko preciznost. V tandemu z dramaturginjo Diano Koloini uprizoritev umešča v strogo geometričen, skoraj sterilno prazen prostor, ki presega zgolj funkcionalno zasnovo in v premišljeni postavitvi Jessice Rockstroh postaja učinkovito prizorišče za metaforično konfrontacijo ideologij. Izbira sterilne estetike se zdi na prvi pogled nevtralna, a prav skozi prevladujočo belino, geometrijsko simetrijo in klinično čistost postavlja telesa v ospredje in jih razgalja kot nosilce sistema, ki se želi prikazovati kot objektiven, a je v resnici prežet z ideologijo. Tako prostor postane vizualni katalizator idej, ki v prepletu raznolikih uprizoritvenih sredstev gledalca vodijo k premisleku o ideoloških napetostih, družbenih strukturah in eksistencialnih razpokah, ki jih drama odpira.
Dramaturgija Zdravnice temelji na natančno premišljeni strukturi postopnega razkrivanja informacij, ki gledalcu omogoča, da v vsakem trenutku na novo preizprašuje svoje sodbe o likih in njihovih dejanjih. Robert Icke besedilo koncipira tako, da se konfliktne točke skozi razvoj dogajanja neprestano nadgrajujejo z novimi plastmi informacij, retrospektivnimi uvidi in razkritji odnosov, ki spreminjajo interpretacijo videnega. To ustvarja učinek stalne percepcijske destabilizacije – kot eno ključnih dramaturških značilnosti Ickovega pisanja ga za globlji refleksivni učinek izkorišča tudi režija: oder, zasnovan s pomočjo premičnih sten, je strukturiran za hitro menjavanje perspektiv in montažno prehajanje med dvema planoma uprizoritve; intimnim in družbenim življenjem zdravnice. Po zatemnjenih premorih, nasičenih z glasbo skladatelja Akija Traara, ki s prepletom elektronskih tekstur tvori večplastno akustično kompozicijo in ustvarja občutek napetosti in psihološke nelagodnosti, se razkrivajo razgibane kompozicije likov, v katerih zdravnica prevzema osrednje mesto. Politično seciranje njene strokovne odločitve se razširi prek meja diskurza in se zareže v samo topografijo njenega jaza – od javne vloge do zasebne ranljivosti. Zaznavo dodatno usmerja integracija svetlobe (Stefan Pfeistlinger), ki ne sledi naravni logiki, temveč ustvarja psihološke in dramaturške poudarke; z ostrimi kontrasti in barvnimi niansami podpira emocionalna stanja ali označuje ideološke prelome. Nasičeni barvni toni, pripadajoči prostorom zdravničine intime, se zgostijo v nadrealistične filtre, ki delujejo emocionalno in asociativno usmerjajo podtone gledalčeve zaznave. V tem kontekstu tudi prostor deluje kot materialni odtis zdravničine izolacije, ki se s premišljeno rabo kontrastne svetlobe, mizanscene in zvočnih poudarkov preoblikuje v zaznavno izhodišče, ki se dovrši šele v gledalčevi subjektivni percepciji.
Zasedba tako morda nehote, a učinkovito osvetli, kako gledališki sistem pri nas še vedno reproducira določeno normativno telesnost in kako identitetna pestrost pogosto ostaja simulirana, ne pa strukturalno utelešena.
Igralski kolektiv (Timon Šturbej, Bojan Emeršič, Aleš Valič, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak, Marko Mandić, Maša Derganc in Irena Yebuah Tiran), odet v funkcionalne kostume reducirane barvne in oblikovne raznolikosti Ane Savić Gecan, izkaže visoko mero interpretativne preciznosti in kolektivne usklajenosti. Igralsko izstopa Nataša Barbara Gračner, ki v vlogi zdravnice ustvari kompleksen, večplasten lik, v katerem se prepletajo avtoriteta, ranljivost, kontrola in notranja stiska. Razpeta med načeli, intenzivnim doživljanjem in obvladanim izrekanjem, nedemonstrativno uteleša notranji razkroj in karakterno zaokrožen lik plasti s kompleksnimi emocionalnimi poudarki.
V finalnem prizoru zasedanja, kjer se protagonistka znajde pred veččlansko komisijo, ki postane politična arena, razdeljena po linijah identitetnih reprezentacij, so ideološki govori postavljeni v frontalno konfrontacijo. Zaslišanje se ne ukvarja z okoliščinami dejanja, temveč z njegovimi diskurzivnimi učinki. Nastopajoči s strateškim doziranjem ironije problematizirajo identitetno politiko ravno v njeni banalizirani, formalistični obliki: kot govor, ki deluje znotraj vnaprej danih okvirov legitimnosti, kjer je posameznikovo ravnanje interpretirano izključno skozi prizmo pripadnosti. Zdravničin zagovor postane negotov, tvegan, politično zaznamovan akt, ki razgali enega ključnih paradoksov sodobnega diskurza politične korektnosti: kako prav tisti, ki v imenu pravičnosti in zaščite manjšin nastopajo kot moralni korektiv družbe, znotraj strogo kodificiranega jezika ustvarjajo nove oblike nasilja. Igra tako razgali mehanizem, kjer jezik, ki naj bi ščitil, hkrati postane mehanizem sankcioniranja, discipliniranja in, paradoksalno, novega izključevanja.
Z razkrivanjem oportunističnih pozicij tistih, ki nastopajo kot glasniki manjšin, a delujejo v skladu z lastno politično koristjo (lik duhovnika), Kušejeva režija kirurško prikaže tudi, kako javno izrekanje nosilcev moči ni več odvisno od njihovega osebnega prepričanja, temveč od pričakovanj identitetnih skupin, ki jih reprezentirajo. V tem smislu Zdravnica opozarja, da noben, še tako moralno utemeljen diskurz, ni nevtralen, saj je vedno vpet v razmerja moči in pogosto služi ohranjanju ali prerazporejanju simbolnega kapitala v javnem prostoru. S tem gledalca ne uči, da zavzame določeno ideološko pozicijo, ampak da dvomi; ne o pravici do identitete, temveč o načinu uporabe identitete v političnem govoru.
Kušejevi Zdravnici uspe še nekaj. S tem, ko sledi avtorjevi zahtevi po razmiku med telesno pojavnostjo igralcev in spolno ali rasno identiteto njihovih likov, razkrije pomembno refleksijo nacionalne gledališke krajine. Medtem ko številna evropska gledališča lahko sledijo Ickovim navodilom skozi rasno in spolno identitetno raznoliko igralsko zasedbo, se v primeru slovenskega institucionalnega gledališča pokaže očitna omejitev: ansambel Drame je v veliki meri homogeno sestavljen iz belopoltih, telesno konvencionalnih cisnormativnih igralcev. Zato mora predstava to pomanjkanje raznolikosti rešiti na drugačen, bolj konceptualen način – z zavestno porušitvijo povezave med igralčevo pojavnostjo in identiteto likov. Kušejeva zasedba tako morda nehote, a učinkovito osvetli, kako gledališki sistem pri nas še vedno reproducira določeno normativno telesnost in kako identitetna pestrost pogosto ostaja simulirana, ne pa strukturalno utelešena. Čeprav uprizoritev opozarja na nevarnosti tega, da merilo zastopanj manjšinskih identitet prehiti merilo kompetentnosti, sama obenem razkriva konkretno strukturno težavo, ki jo je treba razumeti kot simptom širših institucionalnih in kulturno-političnih okoliščin, v katerih obstaja.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/problematizacija-ideologij-identitet-in-reprezentacij-r