Izšla je nova številka revije Maska

Nova številka, številka 225-226 revije Maska v letniku XV (pomlad 2025) nosi naslov Periferije II. Številko sta skupaj uredili Pia Brezavšček in gostujoča sourednica Jae Lee Kim.

Oblikovanje in prelom: Niko Lapkovski

Periferij nikoli ne zmanjka, vedno nekaj ostane, saj se širijo od znotraj navzven in od zunaj navznoter. Druga številka Maske na to temo nadaljuje raziskovanje teh toposov in njihove potencialnosti, kar je ostalo neobravnavanega, nezamišljenega, nedotaknjenega, ampak bistvenega, če ne osrednjega. Iz teh perspektiv izvemo, da vedno obstaja periferija periferije. Obrobje, bolj obrobno od tistega, o katerem govorimo; način obravnavanja problema, ki seže globlje pod površje znanega, uveljavljenega besedišča. Izvemo pa tudi, da ne gre za tekmovanje v tem, kdo je bolj periferen, ampak kakšna sredstva solidarnosti so na voljo; ne govoriti v imenu drugega, ampak se učiti drug od drugega, da lahko delamo na lastnih omejitvah in naredimo fiksne meje med središči in periferijami bolj porozne.

Središče pogosto, včasih čisto nezavedno nosi plašnice, da ne vidi periferije, ki je vedno tam. Periferijo vidi samo, ko ta s pogosto izjemno bolečimi prizadevanji poskuša prebiti njegove meje. V tej obliki je dojeta kot grožnja trdnjavi. Toda včasih je ta sila premočna, da bi jo ustavili in omejili njeno širjenje – včasih se pojavi kot bitje v obliki pol milijona študentov in njihovih podpornikov, kot to, kar je zdaj na pohodu v Srbiji, in bo vztrajalo, dokler ne zruši skorumpirane vlade in jo nadomesti s svojimi alternativnimi vizijami. To je subverzivna sila periferije, s katero smo solidarni.

Po razglasitvi vojnega stanja lansko leto in v luči represivnih političnih pogojev v Južni Koreji je solidarnostno gibanje z obrobij oblikovalo konstelacijo upora in se postavilo po robu silam oblasti, ki so privedle do družbenega razkroja. Posamezniki so vsak na svoj način prižigali sveče, da bi ubranili demokracijo in si povrnili svoja vsakdanja življenja – simbole povezanosti med subjekti, ki obstajajo onkraj političnega in institucionalnega središča.

To gibanje presega čas in se pridružuje bojem državljanov brez imen, ki so žrtvovali svoje življenje v gibanjih za demokratizacijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Han Kang, pisateljica, ki je ubesedila spomine in trpljenje tistih, ki so se borili za demokracijo v tem obdobju, je ob spremljanju upora pripomnila: »Preteklost pomaga sedanjosti.«

Na ta način je solidarnost marginaliziranih nad časom, prostorom in ideološko razdeljenimi strukturami moči ter se prelevi v osvobodilno in revolucionarno silo v iskanju novih možnosti. Je več kot samo upor, je boj – boj, ki si zamišlja in aktivno zasleduje drugačen svet.

Članek Myoung-jin Heo raziskuje posamezne prakse, ki presegajo binarne meje med modernostjo in tradicijo ter zahodom in nezahodom skozi zgodovino korejskega plesa. Kritizira zunanje plesne oblike, ki so bile v času procesov modernizacije Koreje zgodovinsko vpeljane v korejski ples po zahodnjaških vzorih. Sprejemanje zahodnega sodobnega plesa je bilo pogosto uokvirjeno kot sredstvo doseganja sodobnosti, pri čemer je bila hitrost odziva bolj pomembna kot kritičen razmislek ali samopreizpraševanje. V korejski plesni krajini, ki so jo izoblikovale institucionalne in disciplinske strukture, ukoreninjene v kolonialni zapuščini, so se pojavili elementi, ki ne pripadajo v celoti niti zahodnim niti tradicionalnim okvirom. Avtorica izpostavi to vmesno stanje kot proces, v katerem se postopoma vzpostavlja singularnost v korejskem plesu. Negotovosti glede samoidentifikacije in nezaupljivega odnosa do plesa niso omejujoče, ampak so odprle nove možnosti za ples. Skozi te heterogene prakse članek tudi razkrije, kako nemogoča je domneva o univerzalnem diskurzu.

Zelo dobrodošel intersekcijski vidik marginaliziranih subjektov – kvirovskih skupin, ki performativno zavzamejo ulice v favelah Maréja v Riu de Janeiru – predstavi Clara Lhullier. Gre za rasializirane, subalterne kvirovske subjekte s svojo nikoli povedano platjo zgodbe o zloščeni podobi liberalnega, LGBTQ+ prijaznega mestnega središča, kjer je preživetje teh posameznikov vsak dan ogroženo.

Azade Shahmiri v sodelovalnem projektu Sprotnega arhiva za neskončne predstave zbira didaskalije o ženskah, ki ostajajo na periferijah dramskega teksta in razmišlja o spopadanju s frustracijo in prisiljenosti obstajati v stanju nemogočega – tako v svojih osebnih izkušnjah kot v odzivu na sodobne realnosti. Kot iranska umetnica kritično premišljuje, ali je kljub soočanju z rasno diskriminacijo in dvojnim zatiranjem kot režiserka na prevladujoče moški iranski gledališki sceni vseeno dojemala svoje izkušnje skozi objektivprevladujočih norm. Ob razkrivanju marginalizacije žensk, potisnjenih na periferijo, se istočasno ukvarja s svojo odpornostjo na rigidne okvire gledališča in performansa. Prizna, da so jo obhajali dvomi in je izkusila proces samoizbrisa, ujeta v nasprotje upiranja izključevanju in hkratnega delovanja znotraj ustaljenih gledaliških struktur. Vendar pa ta dvom, negotovost, obotavljanje in spremenljivost ne delujejo samo kot omejitve, ampak vzbujajo domišljijo, ki omogoča, da performans krmari med ekstremi ter preizkuša in raziskuje vse možnosti.

Koža je porozna »meja« telesne avtonomije človeka, pri čemer profesionalni plesalci sodobnega plesa, ki so večinoma ženske, razvijejo trše plasti kože, saj se lahko te prakse gibljejo na robu. Tova Gerge na temo dotika in privolitve piše o tem, da racionalno postavljena pravila o privolitvi niso ustrezna, saj so procesi dogovarjanja vedno nekaj večplastnega, kompleksnega in v stalnem pogajanju. Te oprijemljive izkušnje so lahko dobra lekcija za morebitno (politično) interakcijo.

Temo zaokroži besedilo z naslovom Ne manifest dekolonizacije, kolektivna predelava kultnega No Manifesto Yvone Rainer iz leta 1970, ki si ga je zamislila skupina »belih, ne čisto« plesalk in avtoric na delavnici Biljane Tanurovske Kjulavkovski in Dražena Dragojevića v berlinski Tanzfabrik poleti 2023.

V recenziji nove knjige Claire Bishop se vrnemo na temo pozornosti, ki je bila obravnavana že v prejšnjih številkah. Zuzanna Berendt nas opomni, da motnje pozornosti niso samo hegemonski mehanizmi, ampak bi morale voditi tudi v drugačne prakse gledanja in pisanja, ki posežejo v prevladujoči red umetnosti in založniške distribucije, ki sta videna kot potrošniška produkta.

Sekcija Neodvisni predstavi vidik manjkajočih prostorov, drugih prostorov in neprostorov (sodobnega plesa) v lokalni slovenski umetniški skupnosti, ki oriše perspektivo marginalizacije (področja), ki se ne uspe izkazati kot vredno pogojev za svojo stalnost, svojo institucionalizacijo.

Ta številka Maske je bila znova zasnovana na obrobjih – obrobjih Evrope, obrobjih zahoda, obrobjih mehanizmov financiranja, obrobjih akademske sfere, obrobjih krize tiskanih medijev, obrobjih družbe spektakla. Vendar pa te razprave ne umeščajo marginalizacije zgolj kot nasprotje središča, ampak se takim binarnim okvirom tudi upirajo.

Manjšinske politike na periferiji ne izhajajo neposredno iz konfrontacije s središčem, ampak iz vzpostavljanja stikov med raznolikimi subjekti in pogajanj o medsebojnih razmerjih. Prav tako pri njihovih praksah ne gre za rušenje središča, ampak eksperimentiranje z umikom priznanja, ki ga je središče blagovolilo dati. Ta pristop predlaga politiko periferije – take, ki ostaja v stanju minimalne prisotnosti in omogoča stalno preobrazbo in sozvočje z drugimi obstoji.

Iz uvodnika Jae Lee Kim in Pie Brezavšček.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/izsla-je-nova-stevilka-revije-maska-7