Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje. SNG Drama Ljubljana, datum premiere in ogleda 11. 4. 2025.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Režiserka Nina Šorak in dramaturg Rok Andres se zavedata, da Tramvaja Poželenje danes več ne moremo brati in uprizarjati zgolj kot študijo propadlih sanj in osebnih zlomov, temveč kot aktualen prikaz sistemske dinamike nasilja. Postavitev ameriške klasike z zgodovinsko distanco prikazuje mračno podobo položaja žensk, preizprašuje temelje patriarhalne strukture izvornega besedila in se hkrati osredotoča na mehanizme soodvisnosti, problematizira družinsko nasilje in reprezentacijo žensk v sodobnem družbenem imaginariju, obenem pa ostaja zadržana v formalnem razpiranju novih uprizoritvenih strategij. Rezultat je postavitev, ki je na ravni vsebine subtilno subverzivna, a se v inscenacijskem jeziku vendarle nagiba k varni estetiki repertoarne tradicije – kar jo umešča v vmesni prostor med reinterpretacijo in reprodukcijo.
Dramo Tennesseeja Williamsa, enega najpomembnejših ameriških dramatikov 20. stoletja, ki z občutljivostjo za notranje svetove ranljivih posameznikov orisuje razpoke ameriške družbe, režiserka poustvarja kot spopad dveh antagonističnih diskurzov: patriarhalno utemeljene tradicije in subverzivne feministične vizure, ki v prepletu odpirata vprašanja o patriarhalni distribuciji moči in gledališki reprezentaciji nasilja. Pri tem se osredotoča predvsem na osvetlitev dinamike sodobnih soodvisniških razmerij, ki delujejo kot relacijski vzorci, inherentni patriarhalni družinski (in družbeni) matrici. Ti zajamejo čustvene, telesne, ekonomske in celo eksistencialne dimenzije odnosov med liki. Uprizoritev te dinamike ne obravnava zgolj na besedilni ravni, temveč jo razgrinja skozi psihološko intenzivnost – intima tako postane prizorišče, na katerem se razkrivajo prikrite neenakosti, ki delujejo onkraj eksplicitnega nasilja.
Vizualna raven uprizoritve dosledno podpira osrednje dramaturške napetosti in psihološke vzorce, ki jih razgrinja besedilo. Scenografija (Urša Vidic) in kostumografija (Tina Pavlović) tvorita zgoščeno podobo ujetosti: interier, sestavljen iz vsakdanjih predmetov – postelje, omar, hladilnika in prostostoječe kadi – poustvarja atmosfero bivalnega prostora iz 50. let prejšnjega stoletja, hkrati pa deluje kot vizualna manifestacija Blanchine notranje tesnobe in razpadajoče psihe. Ta retro intimizem se v kontekstu družinskega nasilja razkrije kot konstrukcija represivnega kolektivnega spomina. Prostor brez sten, brez jasnih meja med zasebnim in javnim, v pridušeni, mračni osvetlitvi Danija Žorža materializira stanje, v katerem liki ne morejo ubežati drug drugemu – njihova telesa, čustva in bolečina so neprestano izpostavljeni pogledom in okrepljeni v medsebojni napetosti. V takšni mizansceni se prostor prelevi v mehanizem nadzora, kjer intimnost nima zavetja in obstaja kot gledališki prikaz razgaljenosti.
V ospredje postavitve se režijsko zarisuje razmerje med tremi ključnimi igralskimi prezencami, ki razpirajo temeljne napetosti sistema patriarhalnih razmerij.
Kostumografske rešitve delujejo kot vizualni ključ za razumevanje razmerij moči in percepcije znotraj sveta uprizoritve – razkrivajo, kdo lahko nemoteno zaseda prostor realnosti in kdo je vanjo prisiljen projicirati lastno, fiktivno naracijo. Kostum je v tem kontekstu eden osrednjih označevalcev Blanchine estetske avtoprezentacije: njene obleke, nakit in skrbno izbrane tkanine niso zgolj površinska maska, temveč tudi manifest ideološke drže, ki vztraja pri ohranjanju idealiziranega sveta – sveta lepote, dostojanstva in kontemplativne ženstvenosti. V ostrem kontrastu pa kostumi Stanleyja in Stelle utrjujejo njuno umeščenost v vsakdanjo, robustno stvarnost, ki ne dopušča odmika in kjer telesnost in neposrednost izpodrivata vsakršno estetsko sublimacijo. Njuna oblačila so utilitarna in prizemljena, kar dodatno poudarja prepad med svetom domišljije in svetom dominacije.
V ospredje postavitve se režijsko zarisuje razmerje med tremi ključnimi igralskimi prezencami, ki razpirajo temeljne napetosti sistema patriarhalnih razmerij. Režiserka ne operira z radikalnimi formalnimi premiki, temveč ustvari prostor za psihološko izostreno in telesno precizno igro. Iva Babić v vlogi Stelle ustvarja tankočutno, a čvrsto figuro ženske, notranje razklane med lojalnostjo do sestre in afektivno, telesno ter ekonomsko odvisnostjo od Stanleyja. S svojo zvestobo partnerju, idealizacijo romantične zveze in normalizacijo njegovega oblastniškega nadzora Stella racionalizira Stanleyjevo nasilje, s čimer reproducira pozicijo mnogih žensk v patriarhalnih razmerjih. V vlogi Stanleyja ustvari Jure Henigman izrazito telesno, dominantno in impulzivno prezenco, ki združuje nevarnost, karizmo in čustveno zaprtost, pri čemer nasilje ne izvira iz enodimenzionalne grobosti, temveč iz kompleksnega občutka ogroženosti v soočenju z neukrotljivo drugostjo Blanche.
Tako kot režija odnosa med Stello in Stanleyjem ne reducira na individualno psihološko dinamiko, temveč ga razpira kot kompleksen preplet razrednih, družbenih, ideoloških in čustvenih silnic, tudi Blanche DuBois ne idealizira kot žrtve patriarhata niti je poenostavljeno ne obsoja kot moralno sporne ženske. Namesto tega se predstava zavestno zadržuje v prostoru med obema interpretativnima poloma: Blanche v interpretaciji Polone Juh, ki spretno prehaja med kompleksnim in širokim emocionalnim registrom, med poetičnimi aluzijami, zaznavno ranljivostjo, zapeljivostjo in avtonomijo, je hkrati ujetnica lastnih iluzij in žrtev brutalne realnosti. Pomembno prispevajo tudi stranske vloge: Boris Mihalj kot Mitch ustvari pretanjeno in čustveno ranljivo figuro moškega, ki ni zmožen preseči družbeno pričakovane moškosti; soseda Steve (Gorazd Logar) in Eunice (Vanja Plut) pa s svojo prisotnostjo zaokrožata podobo okolja, ki je hkrati prizorišče in sokrivec nasilja – marginalni, a ključni člen v sistemski verigi, ki omogoča, da se destruktivni vzorci neprekinjeno ponavljajo.
Ob zaključnem Blanchinem čustvenem zlomu kot posledici trka med njeno notranjo krhkostjo in neizprosnostjo okolja, ki zanjo ne premore več prostora, režija dopušča, da gledalec ostane v nelagodju. V tem smislu Šorak ne razrešuje napetosti med interpretacijama Blanche kot senzibilne mučenice in kot seksualno razvrednotene ženske, a bi lahko dosledneje razpirala perspektivo, ki bi gledalcu omogočila globlje uvideti, kako ti podobi sobivata v eni osebi – ker ju tako pogosto projicira družba sama. Ambivalenca presoje najjasneje zaživi v zaključnem prizoru, kjer Blanchino odhajanje v institucijo sproži ključno vprašanje o odgovornosti za njen propad. V ospredje stopi vprašanje, ali gre res za osebno odgovornost posameznikov – kot je Stella – ki zaradi svojih čustvenih in materialnih okoliščin niso zmožni preseči družbenih vlog, ki so jim bile dodeljene, ali Stanley, ki nasilje izvaja ne toliko iz osebne zlobe kot iz globoko internaliziranega občutka upravičenosti, zraslega iz patriarhalnih in razrednih struktur. Namesto obsodbe predstava ponudi zametke uvida v to, kako sistemske dinamike oblikujejo zasebne izbire – in kako so te izbire pogosto vse prej kot svobodne.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/intimnost-kot-prizorisce-druzbenih-silnic-r