foto Damjan Švarc
Festivalska vročica je popustila, organizacijska histerija usahnila, luči bledijo, strasti se umirjajo, nagrade so že skoraj pozabljene, upam, da tudi zamere, življenje gre naprej.
foto Damjan Švarc
To bi bil najkrajši rezime peti dan po zaključku letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje. Glede na izjemno ambiciozen načrt, ki smo si ga zastavili, in na zelo bogat in pester program, kakršnega smo zasnovali, bi bilo pričakovati, da se bo več stvari zalomilo, spodrsnilo ali klecnilo, odpadlo ali zgrmelo v škandal. A zgodilo se je presenetljivo malo nevšečnosti. Naš stroj je bil – kot kaže – odlično podmazan in tako rekoč ni zatajil.
No, nekaj zapletljajev je seveda bilo, a tudi teh ne morem pripisati našim napakam, marveč bolj neprofesionalnosti drugih. Tik pred začetkom festivala smo morali (spet) zaradi nepravočasno usklajenih terminov in prekrivanja igralčevih nalog na dveh lokacijah hkrati odpovedati eno od produkcij AGRFT. Žal mi je za študentsko ekipo, ta dogodek je vendarle enkraten in ob tako rekoč celotni študentski reprezentativni produkciji je odsotnost diplomske predstave toliko bolj opažena.
Ena letošnjih boljših potez je bilo vabilo študentom in profesorjem AGRFT, da v času festivala gostujejo in delajo v Mariboru. Študentje so se neverjetno izkazali: poleg svoje produkcije so se sicer plaho, a redno udeleževali pogovorov po predstavah, sodelovali pri bralnih uprizoritvah ciklusa Iz antike, vestno gledali predstave in v Trač baru dolgo v noč premlevali gledališče in pretakali alkohol. Brez izgredov, brez objestnosti, brez težav. Vsi zadovoljni. Madžarski režiser Zoltán Balász jih je izčrpaval na delavnici in jih še dodatno navdušil za poklic, ki so si ga izbrali. S svojo energijo, mladostnim žarom in gledališko strastjo so starikavemu »Borštniku« priklicali hudomušen nasmešek na lice in ga s svojo svežino dregnili pod rebra. Prima!
Tudi oba velika mednarodna dogodka, ITI-jev simpozij o dramaturgiji in AICT-jeva konferenca o interkritiki, sta se dobro odrezala. Slednja se je navkljub začetnim težavam zelo uspešno iztekla in pohvale z vsega sveta dnevno dežujejo na naše maile. Res pa je, da je sprva slabo kazalo: Kanadčan se je v Gradcu zvijal zaradi napada ledvičnih kamnov, Francoz je v Parizu zamudil letalo, Poljakinja je v Varšavi ves dan čakala, da se razkadi megla, Finec se je v Maribor vozil z vlakom, ki se je na poti vnel in zagorel. Vsi pa so prihajali na dan, ko se je v Mariboru odpiralo novo lutkovno gledališče, ki zdaj domuje v prekrasno prenovljenih prostorih nekdanjega minoritskega samostana. In to z dvema premierama! Ena od njih je bila namenjena tudi zgoraj omenjenim tujcem. A na koncu so vsi prispeli, prespali, pozabili in se zbudili v zlato sončno mariborsko jutro. Konferenca je stekla.
Predzadnji dan je bil zame tudi najbolj naporen. Ne le, da sem se protokolarno poslavljala od številnih tujcev, v performansu s Katarino Stegnar sem nastopila v vlogi Bojane Kunst, kar ni niti najmanj preprosto za človeka, ki nastopanja ni vajen. Potem smo po dveh tekmovalnih predstavah dolgo v noč čakali na odločitev žirije. V nasprotju z lanskim letom so letos ekipe in veseljaki Trač bar zapustili že zelo kmalu, bržkone zdelani in siti vsega. Ko se je prikazala žirija s famoznim listkom, nas je ostala le še peščica. Od nagrajencev samo Uroš Kaurin, pa še on je bil z eno nogo na letalu za Sarajevo. Začeli so zvoniti telefoni, ki se praviloma niso odzivali. Nič čudnega, bilo je tri zjutraj. Obveščanje o nagradah je steklo. Ko smo vsi onemogli srkali še zadnje požirke pred počitkom, se je vsa mesečna prikazala Mateja Pucko. Prišla je po cigarete, dobila pa je Borštnikovo nagrado. Nič ji ni bilo jasno. Najbrž je tudi na čike pozabila. Seveda so bili naslednji dan komentarji zaradi nepodeljenega »grand prixa« ostri in različni, saj je bil to vendarle redek precedens. Jaz pa sem pomislila, tudi to je nekaj, po čemer se bo letošnji »Borštnik« zapisal v spomin.
Damjana Kenda Hussu, moja nekdanja sodelavka, o Liffu piše, da je »priprava festivala monstrum, ki terja, da se premakne z mesta in steče, premnoge vzvode, zapleteno kolesje, veliko goriva in predvsem ljubezni«. Res je, festival je kompliciran mehanizem. Gledališki mogoče še bolj kot filmski, saj v njem sodelujejo živi ljudje. In to z obeh strani rampe. Živemu človeku se lahko pa vse pripeti, a ne? Zato je še toliko pomembneje, da je festivalski organizem ubran in zanesljiv, miren in iznajdljiv, kajti nenadejanih razlogov za paniko in histerijo je vsak dan več kot dovolj. In samo zato, ker smo bili res uglašeni in z vsem srcem pri stvari, vsi, profesionalci in naše ljube prostovoljke z mariborskega filofaksa, smo zmogli to veliko podjetje. Še enkrat – hvala vsem.
Ko si zaližemo rane, nas čakata kurtoazija in evalvacija, zahvale in ocene, obenem pa tudi že tkanje pelerine, v katero se bo »Borštnik« odel leta 2011.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/na-cilju