Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Anton Tomaž Linhart: Županova Micka. SSG Trst, premiera 4. 4. 2025, ogled ponovitve 6. 4. 2025.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
V letu, ko od smrti praočeta slovenske dramatike mineva 230 let, na slovenske profesionalne odre spet stopata njegovi komediji – po Matičku se ženi v MGL (premiera sicer že decembra 2024) tržaško gledališko sezono sklepa Županova Micka. Jedrnata veseloigra, prirejena po nemškem izvirniku Die Feldmühle, je dramsko besedilo, v katerem je Anton T. Linhart z živo rabo slovenščine dokazal primernost ljudskega jezika za oder. Tokratna postavitev se poigra prav z jezikovno platjo besedila, saj je uprizoritev postavljena v okolje tržaškega zaledja. V režiji Vita Tauferja po kranjski Micki (ki, mimogrede, po 24 letih od premiere še vedno živi v PG Kranj) tako oživi njena primorska polsestra.
Dogajanje igre je prestavljeno v petdeseta leta preteklega stoletja (priredba besedila Boris Devetak, Žan Papič in ustvarjalci predstave), ko je bil obalni pas ob Trstu do kraškega roba označen kot Svobodno tržaško ozemlje (sicer pa pod nadzorom Združenih narodov). Micka in njen oče, župan in gostilničar Jaka, sta Slovenca iz vasi v okolici pristaniškega mesta. Oče si ljubljeno hčerko prizadeva poročiti s klenim slovenskim ribičem Anžijem, medtem ko se ona zaljubljeno vdaja sanjarijam o italijanskem zapeljivcu Casabelli. Da je Casabella pravzaprav lažnivi Casabassa, ki bi jo rad le izkoristil, ji razkrije nemška turistka, vdova Sternfeld, ki se ji ob srečanju z Micko potrdijo sumi o nezvestobi tržaškega ljubčka. Dogajalni prostor in čas elegantno izpričuje kostumografija (Alan Hranitelj), odrska pripoved pa tudi drugače odseva večjezikovni splet medkulturnega območja, saj eksplodira v živahni mešanici tržaščine, nemščine, italijanščine, angleščine in primorskih slovenskih narečij. Sprva je treba nekoliko našpičiti ušesa in se uglasiti na premene jezikovne dinamike, nato pa spremljanje babilona jezikov ne predstavlja večje težave. Odrsko dogajanje je namreč jasno v svoji preprostosti, ves čas pa so, projicirani na zadnjo steno, prisotni tudi nadnapisi (prevod nadnapisov Tanja Sternad, prevodi v nemščino Cecilia Zoratti).
Male in velike skrivnosti se ena za drugo razkrivajo na vrtu vaške gostilne Pr' Županu, ki ga definirajo tri gostilniške mize s pripadajočimi stoli in rdeče-belimi kockastimi prti (scenografka Urša Vidic). Desno od vrta stoji Županova hiška stilizirano primorske tipologije, skrajno levo pa je umeščena glasbena zasedba (Marko Jugovic (bobni), Jan Kalc (bas), Patrik Pregarc (kitara)), ki dogajanje spremlja v duhu rokenrola (avtor glasbe Ilija Ota, ki občasno prisede tudi h glasbenikom in zaigra na klaviature). Instrumentalna podlaga je ključnega pomena tudi za izvedbo songov, v katerih se karakterji – vsak vsaj enkrat – na neposredneje izpovedni način obrnejo na občinstvo (avtorja besedil songov Ilija Ota in Barbara Gropajc). Glasba sama po sebi uprizoritev bogati in tudi besedila nekaterih songov so duhovito posrečena (npr. zaključni očetov song) – problematična pa je njihova umestitev oz. dramaturgija. V tako kratko besedilo umestiti ca. devet songov je izziv, ki v pričujočem primeru poruši ravnovesje prostega teka zgodbe in nastopaških pevskih točk. Zgodi se, da so songi nanizani malone neposredno en za drugim in vmes ni časa niti toliko, da bi naslednji izpovedujoči se v pesmi dobil motivacijo za to dejanje – nekateri songi zato izzvenijo, kot da so namenjeni sami sebi.
V pričujočem primeru aktualizacije besedila se zdi tolikšna neobčutljivost za integriteto Mickinega karakterja nadvse naivna. Že res: očkove Micike so bile in so in bodo – pa vendar bi veljalo dekletu iz petdesetih danes bolje prisluhniti.
Igralske stvaritve se skladno s predlogo ne naslanjajo na poglobljeno psihologijo likov, temveč izraščajo iz izbrane posebnosti posamičnega karakterja. Casabella Francesca Borchija je dvolični lahkoživec, njegov kompanjon Monkolan Ilije Ote pa že nekoliko nejevoljno sit prijateljevih naklepov. Če – kot Monkolanu – ne bi šlo za denar, s katerim se gre lahko nazaj v gostilno, se tudi advokat Bičerin Primoža Forteja ponoči ne bi odpravljal sklepat poročne pogodbe; Frau Sternfeld Nikle Petruške Panizon pa je samozavestna moderna ženska, ki se ne bo nikomur pustila voditi se za nos in je odločena z dobro mero povrniti varljivcu. Anži Mateja Zemljiča je s surovim pevskim nastopom in robato telesno govorico idealen zet za župana, župan Jaka Franka Korošca pa ljubezniv oče, ki išče način, kako svojo vizijo prihodnosti zediniti s hčerkino. Svojeglavo Micko, ki sanja o drugačnem, bolj finem in vznemirljivem življenju od vaške povprečnosti, uteleša Tina Gunzek. Njena interpretacija je zastavljena dokaj premočrtno, jezikavo in kričavo. Jeza, ki jo najprej obhaja zaradi očetovega siljenja k poroki z Anžijem, se nato preseli na Casabello ter se stopnjuje v bes, ki ga prepričljivo izkriči v svojem drugem songu.
Sicer pa se Micka v drugem dejanju povsem umiri – kaj umiri, zaspi! Ob kozarčku ali dveh jo po prestanih psihičnih naporih zmanjka za mizo, kjer je bilo na vrat na nos – za kazen in v poduk italijanskemu nadutežu – podpisano ženitno pismo med njo in Anžijem. Da, prav tistim Anžijem, ki se ga je še par ur poprej strastno otepala! V uspavanju Micke je kleč, ob kateri se verodostojnost uprizoritve (ne glede na pristno Vespo iz leta 1952) spotakne. Glede na izbrani dogajalni čas izredno težko verjamemo, da bi se jeznorito dekle, kakršna je Micka, ki posluša radijsko glasbo po svoji izbiri in snuje skrivno zaroko z lepotcem, v katerega se je zaljubila, kar tako, na mah dala »poboljšati«. V nerazumno kratkem času in ob pomanjkanju kakršnekoli lastne motivacije se iz uporne trmoglavke spremeni v poslušno hčer, ki bo naredila, kot je bilo zanjo vnaprej odločeno – in vzela ribiča Anžija. Čeprav Micka privoli in podpiše, vsa štorija zadobi žalosten nadih dogovorjene poroke, pri kateri si tast in zet nevesto podata kot vrečo blaga. Dragocenega blaga, to že – pa vendar: kot vrečo blaga.
Linhartova Županova Micka je odsev svojega časa in tovrstnega razpleta ji ne zamerimo, zlahka ga sprejmemo v historični postavitvi, ki nas k razmisleku vabi z distanco do takratnih družbenih vlog – pravzaprav pa Linhartova Micka izpriča več lastnega veselja do kmečkega ženina kot pa tržaška, ki je predvsem otopela. V pričujočem primeru aktualizacije besedila se zdi tolikšna neobčutljivost za integriteto Mickinega karakterja nadvse naivna. Že res: očkove Micike so bile in so in bodo – pa vendar bi veljalo dekletu iz petdesetih danes bolje prisluhniti.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/moja-tvoja-njegova-micika-r