Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
SNG Drama Ljubljana, Robert Icke: ZDRAVNICA, režija Martin Kušej, premiera 17. april 2025.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Zakaj me zanima Zdravnica?
Zelo preprosto: v tem liku prepoznavam sebe. Osebo, ki deluje iz popolnega prepričanja in v skladu s svojim svetovnim nazorom; osebo, ki je svetilnik na svojem področju in je tudi v hierarhiji svojega poklica dosegla najvišji položaj. In ki je kljub temu v prvi vrsti ne zanimajo pozicije moči - razen, v kolikor bi lahko z njimi pridobila dodatne prednosti za svoj poklic, za svoje cilje in za ekipo, ki jo vodi. To je oseba, ki deluje na podlagi izkušenj, pa tudi intuicije in instinkta. Hkrati ostaja človeška, kar pomeni, da se ji dogajajo tudi napake, za katere mora prevzeti odgovornost. V svoji vnemi lahko spregleda grozečo izgubo empatije in ji umanjka določena daljnovidnost, kakšne posledice bi utegnili imeti njena drža in dejanja. Ko je enkrat napadena, izgubi sposobnost sklepanja kompromisov in popuščanja: trmasto vztraja pri svoji poziciji in je na koncu izključena in s tem tudi osamljena.
Kot sem rekel, je ta oseba »človeška« - vsi poznamo takšne parametre neke življenjske poti, za katero so vsaj v osnovi značilni strpnost, razumevanje, zmožnost vživljanja in hrepenenje po ljubezni, ki pa jo dramatični dogodki in zaostrovanje dogajanja v drami seveda izzovejo in postavijo pod vprašaj.
»Nobody is perfect!«
Ruth Wolff je ves čas prikazana v dveh svetovih, na dveh različnih življenjskih področjih: na eni strani imamo medicinski znanstveni inštitut za bolezni demence, ki ga izjemno uspešno vodi. Kot zdravnica je nesporno velika strokovnjakinja, obenem pa je odgovorna za svoj tim in ustanovo, ki je pod njenim vodstvom postala ena najbolj uglednih v državi.
Dokler bo njeno delo uspešno in dokler bo zagotovljeno financiranje sponzorjev in države, njena pot ne bo ogrožena. Zdi se, da je prihodnost jasno začrtana in naravnost »rožnata«. Seveda pa takšen inštitut zaznamujejo tudi različne druge osebnosti s svojimi individualnimi interesi in zahtevami po moči.
Sestava takega »tima« je »raznolika« - z drugimi besedami, sestavljajo ga ljudje iz različnih okolij, z različnimi verskimi prepričanji oziroma političnimi interesi. To, kar se zdi, da lahko na videz neproblematično sobiva v zgoraj omenjenih okoliščinah skupnega uspeha in za kar so značilni strpnost, spoštovanje in medsebojno razumevanje, lahko v kriznih razmerah hitro postane žarišče spora, ki vodi do uničujočih in skrajno nehumanih posledic. Mislim, da je nevarnost te situacije v vsej svoji zastrašujoči aktualnosti najbolje podana v naslednjih replikah:
Ruth: Ja. Občutek imam, da se marsikaj končuje. Povojne inštitucije, povojni ideali. Javno dobro, ki je cvetelo v miru. Vse, za kar so se borili. Vse začenja pokati.
Oče: Jezus ni živel v digitalni dobi.
Ruth: Danes jih križamo drugače.
Sodobno in srhljivo aktualno je tudi dogajalno prizorišče (setting) vseh prostorov v drami in na kliniki, ki se tičejo problema »identitete«. Če je šlo v Schnitzlerjevem Profesorju Bernhardiju v najširšem smislu »le« za tleči antisemitizem, ki pa je kmalu zatem izbruhnil z vso močjo, se ta spekter leta 2025 razširi na različna področja, ki so vsako zase dovolj eksplozivna, da podžigajo družbene skupine in strukture drugo proti drugi ter sprevračajo individualno svobodo, ki zaradi tega postane izključevalna, nestrpna in v svoji zahtevi po ekskluzivnosti tudi reakcionarna in represivna.
Menim, da je to tisto področje, na katerem se mora Ruth Wolff uveljaviti in na katerem ji nazadnje tudi spodleti. Različne sile, ki stremijo po moči, nestrpnosti, prevladi in dominaciji, najdejo dovolj oprijemališč (temelječih na vprašanjih vere, porekla, političnega prepričanja ali na drugih ideoloških področjih), da se lahko razbohotijo in brezsramno uporabijo vse možnosti demokracije za svoje namene.
Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi mediji, katerih družbena funkcija in objektivnost sta že zdavnaj postali žrtev lova na škandaloznost, sle po dobičku in tako imenovanih »alternativnih dejstev«. »Klinika« in z njo povezana področja so torej v drami tisti del Ruthinega življenja, s katerim se identificira, ki jo v veliki meri opredeljuje in na katerem tudi propade. V moji uprizoritvi bomo do tega morali zavzeti jasno, zelo kritično stališče - in tako razumem tudi kritične nastavke Roberta Icka do razbohotenja diskurza identitetne politike.
Tega postavi avtor v opozicijo z »zasebnim« življenjem glavne osebe v drami. Pri tem tematizira čustveni svet Ruth Wolff in pokaže, da so posamezni človeški konflikti, povezani z vprašanjem porekla, pripadnosti, spolne ali verske usmerjenosti itd., vsekakor upravičeni - ker preprosto obstajajo in ker si seveda želimo odgovorov na ta vprašanja in njihove rešitve. Ruth doživljamo v povezavi z njenim partnerjem/partnerico Charlie, ki očitno trpi za demenco in je storil/a samomor (Ruthino poklicno področje delovanja se torej neposredno nadaljuje v njenem zasebnem življenju!).
Opraviti imamo torej z zelo čustveno situacijo, ki naj bi jo tudi v uprizoritvi obravnavali in prikazali z zelo poetičnimi/dramatičnimi podobami. Tragika te dispozicije je v tem, da Ruth izgubi ljubezen - pa tudi naklonjenost in prijateljstvo s Sami, svojo mlado sosedo in skoraj »nadomestno hčerko«, ki predstavlja drugi steber Ruthinega zasebnega življenja. V obeh primerih se družbena oziroma javna sfera usodno vrine v Ruthino drugo življenje - in uniči njeno spoprijemanje z legitimnimi in povsem individualnimi vprašanji identitete.
Ruth se znajde ujeta v spiralo neobvladljivih sil, ki grozijo, da bodo požrle ne le njeno individualno svobodo, temveč tudi dosežke svobode naše celotne družbe po letu 1945. Obupana in nemočna se Ruth na koncu igre znajde spet na začetku - kar je vseeno še vedno najboljše, kar se nam trenutno lahko zgodi.
Veliko huje in nevarnejše je namreč, da se vzporedno s takšnim razvojem na obzorju nakazuje gibanje, ki deluje in manipulira ravno s tem kriznim stanjem naše družbe. Gre za krepitev nove desnice, novega fašizma, in temu v resnici posvečamo bistveno premajhno skrb, medtem ko je naša pozornost »zamotena« z »razpravami o spolu« ali s »predelovanjem kolonializma«.
Nobenega dvoma ni, da so se morali ljudje od nekdaj spopadati s takšnimi in podobnimi vprašanji. Pri tem sta imela osrednjo vlogo ravno umetnost in zlasti gledališče. Dejstvo, da sta trenutno v nevarnosti - potihem prežeta s popolnoma napačno razumljeno in izrojeno »prebujenostjo (wokeness)« - in da lahko izgubita še zadnji smisel svoje funkcije in potenciala, je le še dodaten vic v tej zgodbi.
Če ne bomo pazili, bi to utegnil biti tudi zadnji vic. In temu se želim odločno postaviti v bran. Zato bi se rad ukvarjal in obdelal prav to (resda zelo kompleksno in komplicirano) dimenzijo Zdravnice in jo prevedel v gledališki dogodek, ki nas bo predramil in nam odprl oči. Ljudi lahko nagovorimo le tako, da doživljajo in prepoznavajo - nikakor pa ne s kodeksi vedenja in pravili samooklicanih varuhov morale.
»Kdo?« - se Ruth Wolff sprašuje na začetku in na koncu predstave! In postavlja s tem pod vprašaj tudi samo sebe. Takšno stanje je dobro znano in upravičeno. Mar se ne želimo vsi vedno znova spraševati in na novo opredeliti - pri čemer pa se ne bi radi odpovedali svoji kompetentnosti in svoji eksistenci. In prav na robu tega prepada stoji glavni lik drame že od samega začetka.
(Režiserjev zapis iz gledališkega lista uprizoritve)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/reziser-martin-kusej-o-drami-zdravnica