Krst pri Savici / foto Boštjan Lah
Lutkovno gledališče Maribor: France Prešeren KRST PRI SAVICI, premiera 20. oktober 2010, režiserka Andreja Kovač.
Krst pri Savici / foto Boštjan Lah
Izsek iz pogovora z režiserko uprizoritve
Prva ideja se mi je porodila povsem intuitivno. Prešernovo pesnitev sicer režiram že tretjič (pred tem Lepa Vida in Povodni mož) in lahko rečem, da se ga kar ne morem naveličati. Pravzaprav si že postavljam cilj, da bi na oder postavila vsa njegova dela. Po kratkem razmisleku lahko prepoznam, kaj v pesnitvi me nagovarja: trenutno živim med dvema kontinentoma in nikoli prej nisem imela tako jasno pred seboj povsem drugega zornega kota na Slovenijo. Zdi se mi, da na vsakem koraku opažam, kako izginja svet, ki sem ga poznala, svet mojih staršev in starih staršev, in kako se vse okoli mene spreminja v to, kar vidim na drugi strani oceana. In ta občutek veje tudi iz Krsta pri Savici: stari svet se umika novemu, obstajata pa dva posameznika, izgubljena v viharju krvavih sprememb; in ker visita med obema svetovoma, zanju ni prostora v nobenem.
Krst se mi je zgodil intuitivno in že takoj na začetku sem čutila močno izraženo atmosfero. To se ni spremenilo, spremenila se je le forma, skozi katero zgodbo pripovedujem. V začetku sem videla cel oder kot ogromen bazen, dobesedno jezero, iz katerega se dviga meglica, po njem pa pluje čolniček in v njem Črtomir. Prvotna slika je bila precej temačna, ritem predstave počasen in skoraj zamaknjen. Razen Črtomirja stvarnih likov ni bilo, obstajal pa je močan občutek strahu, čakanja na nek trenutek in potem praznina, odsotnost kot neke vrste izdih. Ko se je predstava začela prelivati iz prvih vtisov v dejanske prizore, je postajala vedno bolj oprijemljiva. Skozi pogovore s sodelavci so začeli nastajati posamezni prizori in likovna oprema zanje, pravi lutki pa sta bili že od začetka v bistvu dve: Črtomir in Bogomila. No, bile so tudi ptice, kar naprej različne ptice, ki kar ne morejo iz moje glave ... Pojavilo se jih je ogromno: majhen ptiček, ki dela družbo Bogomili, pa grozeča ujeda, simbol Valjhuna, ki jadra nad trdnjavo, v katero se je zatekel Črtomir, bili so tudi jastrebi, ki kljuvajo trupla, pa pisani kanarčki, ki živijo v telesu Bogomile. Nekateri so odleteli, nekateri pa naseljujejo predstavo tudi danes, ko stopa v življenje.
(Iz gledališkega lista)
Povezave:
- Več o predstavi
- Andreja Kovač na Geslu
- Andreja Kovač na Repu
- Fotogalerija na SiGledal
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/iz-pogovora-z-reziserko-andrejo-kovac