V Mali Drami Schimmelpfennigov Dan, ko jaz ni bil več jaz

V Mali Drami bo v petek premiera prve slovenske uprizoritve drame Rolanda Schimmelpfenniga Dan, ko jaz ni bil več jaz v režiji Maše Pelko. Igra nemškega dramatika, ki velja za enega najradikalnejših in najpomembnejših sodobnih dramskih avtorjev, se lucidno in hkrati nepredvidljivo poigrava z vprašanji identitete ter doživljanjem današnjosti.

Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Kot je na novinarski konferenci povedala Maša Pelko, je že v začetku prišlo do odločitve za drugačen postopek uprizarjanja, saj je besedilo po eni strani izjemno odprto in po drugi neverjetno hermetično in kompleksno. Gre za postopek, ki je močno povezan ne le z igralsko interpretacijo, ki je prav tako zelo specifična, ampak tudi s tem, kako deluje telo in kako telo deluje v prostoru.

Od začetka so se po njenih besedah ukvarjali z dekonstrukcijo. Besedilo samo po sebi dekonstruira in razstavlja en specifičen dan, eno specifično entiteto človeka in to predvsem družinsko celico. To je posledično pripeljalo tudi do vprašanja, kaj se zgodi s telesom, ko se ga razstavi in kaj s prostorom, v katerem bivamo, ko se ga razstavi, je pojasnila režiserka.

Schimmelpfennig v ospredje postavi osnovno družinsko celico, očeta, mater in njuna otroka, sina in hčer, ki na poletni večer sedejo za družinsko mizo. Vsakdanjost situacije, v kateri je vsaka gesta predvidljiva in v kateri si nimajo ničesar več povedati, se začne sesuvati, ko se v prostoru pojavi dvojnik očeta oziroma moža. Ta gesta, ki je sicer dramsko znana predvsem iz komičnih zapletov, v zgodbi sproži brutalnost soočanja akterjev samih s seboj ter z njihovo preteklostjo in prihodnostjo.

Kot namiguje že naslov drame, se pred nami začne dekonstrukcija dneva, ko je posameznik na surrealen način prenehal biti on sam in se s tem poglobil v tisto, kar ga vzpostavlja kot individuuma, so na spletni strani gledališča navedli besede Maše Pelko.

Po besedah dramaturga predstave Roka Andresa Schimmelpfennigove igre pogosto zabrišejo meje med resničnostjo in fantazijo. Avtor vpleta magične elemente v vsakdanje življenje svojih likov ter ustvarja svet, v katerem izredni dogodki sobivajo z vsakdanjimi. S temi strategijami gradi nadrealistično vzdušje, v katerem so meje časa, prostora in drugih relacij popolnoma izkrivljene. Pričujočo uprizoritev je opisal kot "izjemno avtorsko branje predvsem režiserke" ter poudaril, da ob tem izredno zvesto sledi duhu besedila in duhu Schimmelpfennigove pisave.

Dramsko besedilo, napisano leta 2018, je prevedla Anja Naglič. Kot je povedala, besedilo na prvi pregled z jezikovnega stališča morda deluje dokaj preprosto, a je pri prevajanju potrebno biti zelo pazljiv. V besedilu se namreč prepletajo didaskalije in replike, veliko je ponovitev in variacij, zato je bilo potrebno veliko preverjanja, nekatere stvari je preverila tudi pri avtorju.

Prostor sam poskuša po besedah scenografa Doriana Šilca Petka na nek način katalogizirati, muzejsko zapisovati ali hranit pomembne trenutke, spomine, intimne slučaje razpadajoče družine. V predstavi uporabijo veliko zabojev, ki so namenjeni arhiviranju.

Ravnateljica ljubljanske Drame Vesna Jurca Tadel je ob tem dodala, da je letošnja sezona posebna, saj se poslavljajo od Drame takšne, kot je sedaj. Ukvarjanje s selitvijo in zaboji je tako po njenih besedah res simbolno.

V predstavi igrajo Barbara Cerar, Klemen Janežič, Maruša Majer, Domen Novak, Saša Tabaković in Tina Vrbnjak. Kostumograf je Andrej Vrhovnik, skladatelj Blaž Gracar, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, svetovalka za gib Bojana Robinson.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/v-mali-drami-schimmelpfennigov-dan-ko-jaz-ni-bil-vec-jaz