Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Maja Šorli: TEGA OKUSA ŠE NISTE POSKUSILI. SLG Celje, 19. 5. 2023.
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Prevladujoča siva barva v zaključenih celotah, kot sta prostor in garderoba, običajno aludira na univerzalnost, formalnost in eleganco. V sivini se zdijo dominantne tudi nevtralnost, objektivnost in možnost vsesplošnosti: nič ni zares dorečeno, vse je sprejemljivo in hkrati na voljo ovržbi. Zadnja uprizoritev sezone 2022/23 SLG Celje, krstna izvedba z Grumovo nagrado ovenčanega dramskega besedila Tega okusa še niste poskusili avtorice Maje Šorli, se vizualno in atmosfersko osredinja ravno na formalnost in nevtralnost sivine: takšen je izčiščen prostor, razdeljen na več prizorišč (scenograf Branko Hojnik), pa tudi kostumska podoba, ki blaži in ostri sivo formalnost glede na hierarhični položaj likov na družbeni lestvici (kostumografka Tina Pavlović, asistentka kostumografije Zala Žagar). Hierarhija likov je eno izmed osrednjih ogrodij, ki sproža zaostritev situacij: dekanja, trije profesorji in njihov (brezimenski) kolega, bodoči rektor nove univerze ter študentka in partner ene izmed profesoric tvorijo več dogajalnih slik, vsaka zase pa ustvarja svoj lastni problemski sklop. Razpiranje več zapletov in konfliktov je tudi najzagonetnejši del sicer dialoško zelo izčiščenega nagrajenega besedila: uprizoritev to rešuje z vzporejanjem simultanih prizorišč, katerih fokus je subtilno naznačen z lučnimi premenami (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak) in s skoraj melanholično videoprojekcijo, ki podčrtava krhanje že tako načetih čustvenih stanj protagonistov (oblikovalka videa Vesna Krebs).
Ta izvirajo tako iz poklicnega kot iz zasebnega življenja: kot zrahljana rdeča nit se pojavlja problem privatizacije Fakultete za praktično humanistiko in družboslovje, s katerim se oportunistična dekanja (Manca Ogorevc) strinja na račun omogočanja poleg svoje še zaposlitve drugih profesorjev, medtem ko se profesor Blažin (Branko Završan) ter profesorici Kalisch (Tanja Potočnik) in Kovač (Barbara Medvešček) s prodajo fakultete absolutno ne strinjajo. Medtem ko dekanja rešuje potapljajočo se ladjo z novim rektorjem Univerze Ivana Cankarja, gospodom Studenom (Damjan M. Trbovc), se Ivona Kalisch spopada z bolečino razpadle zveze z novinarjem Teom (Urban Kuntarič), Doroteja Luna Kovač pa z obtožbami spolnega nadlegovanja perspektivne študentke Eve Vode (Lucija Harum). Slednja je kljub tehtnosti svoje prisotnosti režijsko najšibkeje umeščena v prostor, saj z občasnimi sprehodi čez oder daje bolj vtis mimobežnosti kot pa nenamerne nosilke jedrnega problema; najbolj osmišljen in podčrtan je kolegialno-koketen odnos profesoric, zato si lahko Tanja Potočnik in Barbara Medvešček tudi vzameta več igralskega prostora za svojo interpretacijo.
Prostorsko dobro razporejene dogajalne ploskve, ki gladko drsijo iz ene v drugo in kljub teži konfliktov ne zaustavljajo ritma po nepotrebnem (dramaturga Tin Grabnar in Rok Andres), so manj uspešne v razvoju in predvsem v rezultatu: publika lahko spremlja precej odprtih in vedno zapletenejših snovi za prevpraševanje, ki na koncu in še po njem ostajajo nerazrešene, deloma pa tudi nereflektirane.
Prostorsko dobro razporejene dogajalne ploskve, ki gladko drsijo iz ene v drugo in kljub teži konfliktov ne zaustavljajo ritma po nepotrebnem (dramaturga Tin Grabnar in Rok Andres), so manj uspešne v razvoju in predvsem v rezultatu: publika lahko spremlja precej odprtih in vedno zapletenejših snovi za prevpraševanje, ki na koncu in še po njem ostajajo nerazrešene, deloma pa tudi nereflektirane. Tak je že začetek uprizoritve: sicer dobro pevsko pripravljena izvedba Bodi zdrava, domovina deluje bolj kot uperjen prst v slovenski prostor, vendar kot vsiljiv in poučen nastavek; pesem pa precej bolje odzveni pozneje kot nekoliko prikrita glasbena tema (skladatelj Laren Polič Zdravič). Uprizoritev v režiji Nine Šorak je navsezadnje estetsko smiselno zaključena celota, ki zadrži pozornost gledalk in gledalcev vse do konca, v vsebinskem smislu pa preblago zareže v naznačeno problemsko tkivo. Če visoko šolstvo kot perpetuum mobile znotraj svojih težav generira le nove težave in to delno razumemo kot odprti konec, je ljubezenski odnos v finalu vse preohlapen, celo nekoliko plastičen, da bi ponudil zadostitev – isto se zgodi s temo spolnega nadlegovanja znotraj pozicij družbenih moči, ki minejo prelahkotno in preveč poenostavljeno. Krstna uprizoritev Tega okusa še niste poskusili se tako zdi ravno to: sicer premišljeno okušanje (pomenljivih) nevšečnosti izobraženega sveta, ki pa bi zahtevalo radikalnejše zaokroževanje in opredelitev do pokazanega.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/okus-nevsecnosti-r