Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Renato Zanella: LJUBEZEN. SNG Opera in balet Ljubljana, 22. 4. 2023.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Zadnja premiera ljubljanskega Baleta je sledila ljubezni. Umetniški vodja Baleta Renato Zanella je na oder postavil izvirni koreografiji, ki sta pot iskali skupaj z glasbo, tudi naslova obeh delov sta enaka naslovoma izvajanih glasbenih del – Ozarjena noč (Arnol Schönberg) in Pesem o Zemlji (Gustav Mahler). V obeh koreograf zaobjame različne vidike ljubezni, ki si sledijo od človeka do narave. Kot so že v stari Grčiji razlikovali med telesno, duhovno, prijateljsko in ostalimi oblikami ljubezni, se tudi v tej uprizoritvi prikažejo najrazličnejši pogledi na to, kar je pravzaprav velik del naših življenj.
V prvem delu večera se v celotni upodobitvi pojavljajo različni pari, pri čemer se plesalci spretno prebijajo skozi Zanellovo koreografijo. Del ansambla dobro prevzema vsak gib in ga vestno izpeljuje do konca. Tu je smiselno izpostaviti mlade plesalce, ki v ljubljanski Balet vnašajo novo energijo. Tehnično so dobro izpeljali korake in se s tem v duetih odlično ujeli (Mariya Pavlyukova, Filippo Jorio, Nina Noč, Yujin Muraishi, Tjaša Kmetec, Kenta Yamamoto). Ravno v teh duetih se je začutil pomen besede ljubezen – ljubezen do sočloveka, ki pa je podvržena spreminjanju, spreminjanju časa in s tem tudi človeka, skupaj s spremembo določenih vezi. Na trenutke se je sicer žal zazdelo, da plesalci čustveno plat ob vsem rahlo zanemarjajo in ji v želji po dobri izpeljavi korakov ne posvečajo dovolj pozornosti. Prav tako se občasno začuti, da se drugi del ansambla v duetih pojavlja kot nekakšen podaljšek, ki stalno lovi rep prvih, ki jim je koreografija bližje. Samo gibanje po prostoru je prepredeno s tekočimi gibi, ki eden drugega dopolnjujejo. Vmesne slike prekinejo sekvence bolj odrezavih gibov. Toda na koncu vsa celota še vedno, kljub tem prekinitvam, sili k želji po občasnih premorih in vdihih. Zvrstijo se različni principi plesa, ki delujejo, kot da ponazarjajo različna časovna obdobja. Celotno dogajanje venomer ločujejo solo deli plesalke (Erica Pinzano), oblečene v popolnoma črn kostum. V tem delu se nekako pojavi distanca med plesalci, med dueti in zborom na eni in plesalko na drugi strani. Najočitnejša ločnica se bere skozi kostumsko podobo (Alexandra Burgstaller), ki kot se zdi, barvno zelo očitno ločuje med dobrim in zlom. Omenjena plesalka v črnini tako venomer preprečuje izpeljavo vseh upodobitev do popolnega konca. To lahko beremo kot nekaj, kjer zlo v različnih preoblekah neprenehoma preprečuje določeno obliko brezmejne ljubezni.
Uprizoritev je postavljena na dobro izkoriščen oder, kjer se pojavi relativno preprosta, abstraktna scenografija (Alexandra Burgstaller), ki pa s svojo preprostostjo zapolni vse dele uprizoritvenega prostora, vendar ob tem plesalcem dopušča, da izkoristijo celoten prostor, kar jim je večinoma tudi uspelo. Celotno podobo dodatno podkrepi jasna lučna zasnova (Andrej Hajdinjak).
Po prvem delu, ki se je več kot očitno osredotočal na sobivanje človeka z drugim, je sledil drugi del večera, ki se je sicer povezoval s prejšnjim. Na trenutke se pritaji občutek, da bi lahko prav tako gledali vsako enoto posebej in bi bil s tem večer obarvan zgolj v luči ene.
V obeh delih koreograf zaobjame različne vidike ljubezni, ki si sledijo od človeka do narave.
Scenografija se je dobro in v pravšnji meri spremenila, kar je omogočilo vidno ločnico med prvim in drugim delom. Veliki tulci, ki povezujejo strop/nebo s tlemi, se tako s konca prvega dela, kjer so sprva združeni v nekakšen neraven skupek, postavijo v vzporedne stolpiče in tako ostanejo celoten drugi del. Vsi ti stolpiči omogočajo imaginacijo, kjer se prelivajo ideje mesta, ulic, po drugi strani pa se lahko pojavi tudi podoba gozda, narave. Vsi ti možni prostori predstavi omogočajo, da loči dogajanje, ki se odvija spredaj, tik pred gledalci, od tistega, ki se odvija nekje v daljavi. Tako se ustvari sočasno dogajanje. Prostor dobi razsežnost in s tem se pojavijo ter ustvarijo mnoge zgodbe, ki jih mojstrsko odplešejo nastopajoči. V tem delu se sprva pojavijo plesalci, ki z natančnostjo odplešejo koreografijo, ki se rahlo razlikuje od preostale gibalne zasnove koreografa. Koraki tu so vidno lahkotnejši, brez velikih premikov in dobro ponazarjajo popotnike, ki iščejo in skušajo umestiti svoje bivanje v svetu. Minimalizem v koreografiji zbor med seboj poveže in ustvari prostor za nadaljnji potek predstave. Plesni deli se docela povežejo z vsemi operno odpetimi deli v odlični izvedbi Luisa Chape in Margarete Matišić pa tudi z odlično odigrano glasbo pod dirigentsko taktirko Kevina Rhodesa. Močna vez se ustvari ne le v idejni zasnovi postavitve, temveč tudi med pevcema in vsemi plesalci, četudi ne dajejo občutka, da se med seboj sploh vidijo in zaznajo.
V tem delu večera se tako odvije Mahlerjeva Pesem o Zemlji. Uprizoritev preko gibalne zasnove dobro in nikoli dobesedno ne povzema besedila pesmi, dovoljuje pa možnost občutenja vseh pripovedi. Tako nas koreografija skozi trpljenje Zemlje preko osamljenosti, mladosti, lepote, pomladi in slovesa vodi v slike, v katerih plesalci dodobra zaobjamejo vsa občutenja. Koreografija je zasnovana v abstrahiranih gibih in sili na plano, kjer je jasno izhodišče telo. Vse to je dodobra uspelo ujeti plesalcem (Gabriela Mede, Erica Pinzano, Hugo Mbeng, Nina Kramberger in drugi). Ljubezen do narave, v kateri se konec koncev pojavi tudi človek, je označena z linijami, ki se med seboj prepletajo. Prav tako se pojavi zanimiv del, ko štirje plesalci ponazorijo metulje in s tem ustvarijo iluzijo vsega živečega na svetu. Tu se zgodi nekoliko odvečen del, ki sili iz abstraktnosti v popoln realizem, namreč metulji, pritrjeni na plesalčeve roke, so narejeni izrazito realistično in tako skorajda prekinejo prej omenjeno iluzijo. Že samo gibanje in ples bi lahko ponazorila želeni element.
Četudi celotne uprizoritve ne moremo opredeliti kot zgodbe, ki bi tekla linearno z jasno določeno naracijo, se odvije prikaz določenih občutenj, ki so večkrat pozabljena, celo potlačena. Ljubezen, ki se ne zgodi zgolj med dvema človekoma, temveč ljubezen do vsega, kar nas obdaja. Skozi te slike se tako odvije končno dejanje – Slovo – ki ga plesalca oznanita s sklenjenimi rokami skupaj z drevesom. Slovo, ki ponazarja konec določenega stanja, ki se zgodi kot hipni trenutek in kmalu za tem izgine. Zadnja premiera v letošnji sezoni je tako s pomočjo plesa kot bistvo vsega ponazorila ljubezen, ki pa jo v zdajšnjem času večkrat pogrešamo, zanemarimo ali celo pozabimo.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/svet-kot-ljubezen-r