Foto: Jaka Varmuž
Willy Russell: SANJA VALENTIN. Gledališče Koper, 14. 4. 2023.
Foto: Jaka Varmuž
Sanja je za dolgo vrsto let pozabila na svoje sanje. Pri dvainštiridesetih, ko otroka zletita iz družinskega gnezda in mož postaja iz dneva v dan bolj tog, je njena najzvestejša družabnica kuhinjska stena. Stena poslušno vpija Sanjine samogovore, njo pa vse bolj zasleduje mučen občutek, da je na nekaj pozabila … toda špecerijski nakup je opravila brezhibno, na televiziji ni kosma prahu in brisače so zlikane … biti mora nekaj drugega, nekaj že zdavnaj pozabljenega …
Sanja Valentin je monokomedija, ki ji do dvainštiridesetega pravzaprav niti ne manjka prav dosti – britanski pisec in glasbenik Willy Russell jo je (pod izvirnim naslovom Shirley Valentine) namreč na svetlo spravil leta 1986 – do današnjega dne pa ostaja aktualna ne glede na družbene spremembe, ki so ženske izza domačih štedilnikov pripeljale na najrazličnejša delovna mesta. Ustrezati in ustreči je prva zapoved ženskam skorajda povsod po svetu že prek dvainštirideset krat dvainštirideset let – kar je več kot dovolj časa za njeno trdno ponotranjenje – in verjetno bo potrebnih še enkrat toliko let, da bo urok ustrezanja popolnoma presežen. Da bo nekoč resnično tako, je pomemben vsak korak v zdajšnjosti, četudi majhen. V Kopru so se odločili, da ta korak napravijo skupaj s Sanjo Valentin v novem prevodu Tine Mahkota, priredbi in režiji Katje Pegan ter z nosilko naslovne vloge Anjo Drnovšek.
Lahkotna komedijska predstava teče brez zatikanja, uspešno ohranja osrednji fokus protagonistkine življenjske drame (dramaturški sodelavec Matjaž Briški) in se večinoma vešče ogne monodramski nevarnosti monotonosti. Režijsko osmišljena avtorska priredba Katje Pegan namreč v pravih trenutkih pripovedovanje prekucne, prelije, potisne ali preseka s petim in/ali koreografiranim prizorom. Čustveno obarvani trenutki Sanjine pripovedi zazvenijo v pevskih točkah (zvečine gre za zimzelene slovenske popevke, ki jih je prepevala Marjana Deržaj, za predstavo pa jih je glasbeno priredil Patrik Greblo); vsakdanje (ne)zgode pa igrivo obudijo v koreografirano-igranih prizorih s plesalci (koreograf Miha Krušič; plesalci Angelo Menolascina, Dana Petretič, Eva Tancer ter Siniša Bukinac). Plesalci včasih oživljajo tudi zgolj dogajalni prostor (npr. kuhinja, plaža, restavracija) in tako za kratek čas postanejo del žive scenografije (scenograf Jaka Ivanc). Skladno s prostorom se menjujejo tudi kostumi (kostumograf Andrej Vrhovnik), ki podpirajo razbiranje prostora in akterjev.
Ustrezati in ustreči je prva zapoved ženskam skorajda povsod po svetu že prek dvainštirideset krat dvainštirideset let – kar je več kot dovolj časa za njeno trdno ponotranjenje – in verjetno bo potrebnih še enkrat toliko let, da bo urok ustrezanja popolnoma presežen.
Seveda pa je večji del živosti predstave odvisen od igralkine pripravljenosti – in Anja Drnovšek med več kot uro in pol trajajočo prisotnostjo na odru dokaže, da občinstvo lahko zapelje v Sanjin svet od začetka do konca predstave. Njeno pripovedovanje je slikovito in spodbuja domišljijo gledalca, da se pred njim izrisujejo osebe in dogodki, o katerih pričuje in v katere občasno govorno (pa tudi telesno) vskoči Sanja Valentin Anje Drnovšek. Igralka je kljub obilici besedila zelo dobro govorno pripravljena, govorica pa v pravšnji meri zabeljena (lektor Martin Vrtačnik). Očiten je tudi igralkin pevski dar in potencial, žal pa ji ga v interpretaciji ne uspe dodobra izkoristiti – splošni vtis je, da pri petju prehitro pokaže preveč in tako pesmi odvzame prostor za njeno postopno gradacijo ter pretanjeno razodevanje. S Sanjo Anje Drnovšek se je lahko povezati v neposrednosti njenega čustvovanja; manj razvidna pa je njena notranja preobrazba, o kateri gre sicer celotna štorija. Njen karakter se nam razkriva enak(o) od začetka do konca: je Sanjina sprememba v tem, da je bila svojo resničnost poprej pripravljena deliti le s kuhinjsko steno, sedaj pa se je, opolnomočena z izkušnjo odhoda od doma in prestopa dovoljene meje (tj. izkušnje ljubimkanja), odločila, da ne bo več tiho cinična, temveč vselej in povsod odkrito samosvoja? Dejanja sicer govorijo v prid protagonistkine spremembe, vendar pa je v uprizoritvi ne začutimo scela in vanjo težko zares verjamemo (za kar je odgovoren tudi konec, o čemer več v naslednjem odstavku).
Monolitnost monodramskega diskurza nekajkrat prekineta tudi dopisani tipski vlogi sosede Lili in grškega ljubimca Costasa. Oba se nagibata v karikaturi – Costas Maka Tepšića s stereotipnim šarmom, Lili Mojce Partljič pa s surovo oblastnostjo. Lili se izkaže za dobrodošlo dramaturško fugo, ki združi prvo dejanje z drugim in pomaga premostiti Sanjin prej in potem, tj. domačo izpraznjeno slovensko vsakdanjost in najdevanje polnosti v grškem odmiku. Čeprav želi prihod Lili ob sklepu igre poudariti poanto ženskega osamosvajanja in pomena avtentičnosti, njena kričava figura zasenči sporočilo Sanjine zgodbe ter ga zreducira na štos, ta pa se še potencira v nastopu Ženske vokalne skupine Deve OŠ Koper (KUD Vrtiljak). Celoten bataljon žensk, ki so zapustile domove in se šle družno osmišljat na grški otok, kjer skupaj s protagonistko zapojejo zaključno pesem, v prvem trenutku sicer doseže učinek »flash mob« presenečenja – to pa je tudi vse, saj izkušnja Sanjine individualnosti s tem zaključkom izgubi precejšen del kredibilnosti.
Koliko življenja je v ljudeh ujetega, koliko neizživetega?, se sprašuje Sanja Valentin, ko njeno hrepenenje po pristnejšem in polnejšem bivanju dobiva vse jasnejše poteze. Koprska Sanja Valentin je spretno postavljena in predstavljena – in čeprav mestoma karakterno in sporočilno poenostavljena – doseže, da Sanjino osrednje vprašanje, njeno iskanje sebstva, resonira.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/zivljenje-kot-v-popevki-r