Foto: Andrej Lamut
Jesús Rubio Gamo: GRAN BOLERO. Španski borci, premiera 4. 4. 2023, ogled ponovitve 5. 4. 2023.
Foto: Andrej Lamut
Da se bo na velikem odru Španskih borcev v naslednjih petdesetih minutah zgodil zločin, nehote naznani že uvodna sekvenca hitrih udarcev na mali boben, ki iz zvočnikov bučijo kakor streli mitraljeza. Ko se odstre zavesa, v publiko z roba odra zažarijo bele luči kakor avtomobilski žarometi na prizorišču zločina. Skozi zaslepljujočo svetlobo se zvrsti defile plesalk_cev EN-KNAP Group (Nuria Capella Florensa, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini) z ene strani odra in plesalk_cev Zagrebškega plesnega ansambla (Luna Lilek, Nika Lilek, Silvija Musić, Endi Schrötter, Linda Tarnovski, Karlo Topolovec) z druge. Plesalke_ci so sumljivo precej oblečene_i, saj jih je poleg v sproščena, plesu prijazna oblačila kostumografinja Katarina Markov odela še v jopice in puloverje. To lahko pomeni le eno: vse bo moralo dol!
»Najbrž največji sodobnoplesni projekt v Sloveniji« – kot ga je naznanil piar (Ivana Lulić, Danica Juričić) – je plod navdušenja Iztoka Kovača nad plesno predstavo Gran Bolero, ki si jo je direktor Zavoda EN-KNAP ogledal na lanski ediciji festivala Aerowaves ter jo označil kot »silovito ekstatično«. Plesna predstava je nadaljevanje petnajstminutnega dueta iz leta 2015, ki ga je madridski koreograf Jesús Rubio Gamo leta 2018 razvil v petdesetminutno delo za 12 plesalk_cev iz Madrida in Barcelone. Obsežen ansambel, skoraj nezaslišan za slovenski prostor (tolikšno število plesalk_cev na odru že desetletja vidimo zgolj v gostujočih predstavah in šolskih produkcijah), sta po prenosu v Ljubljano sestavila ansambel EKG in Zagrebški plesni ansambel z idejno zasnovo in koreografijo Rubia Gama ter asistentk koreografije Alicie Cabrero in Clare Pampyn. Za glasbeno podlago pa je José Pablo Polo partituro Ravelovega petnajstminutnega Bolera raztegnil v petdesetminutni crescendo.
Po eksplozivnem fortissimu uvodne sekvence se Palova priredba umiri in skladno z Ravelovim izvirnikom prične pianissimo. Sprva, ko Casan sam obstoji pod medlim reflektorjem (oblikovanje svetlobe Leon Curk po izvirnem načrtu Davida Picaza) na sredini odra, zgolj z nekaj sporadičnimi udarci na boben, ko pa se mu z roba odra pridruži soplesalka, ki z ravnim hrbtom hodi z na videz sproščenim korakom, zaslišimo ikonični dvotaktni ritem malih bobnov. Osnova ostinata, ki se neprekinjeno ponavlja do konca partiture, postane gibalni princip, ki se mu plesalke_ci priklenejo do konca uprizoritve. Po sprva atomističnem tavanju po širini in globini odra se postopoma – kot da bi uravnovešale_i medsebojni privlak – sklenejo v enotno krožnico, ki rotira okoli sredine odrske površine. Ves čas v usklajenem taktu in z ravnimi hrbti. Vsake toliko z baletnimi ekstenzijami hojo pohitrijo v tek, da stiki stopal s tlemi odzvanjajo takt malih bobnov, ki prihaja iz zvočnikov. Tako kot Bolero sčasoma razvije izmenjavajoči se melodiji, ki jih odigrata flavta in fagot, se tudi plesalke_ci postopoma za kratke sekvence ločijo od krožnice za solistične gibe – Valentini denimo roke iztegne visoko v zrak ter se pripogne k tlom, preden se ponovno priključi krožnici – ki imajo tako kot melodije značaj legáta. V tistih bežnih trenutkih odrska telesa niso podrejena konstantnemu ritmu ostinata, temveč mu na trenutke kontrirajo. Glasbena spremljava variira zven, ko se soloflavti v enaki melodiji pridruži trobenta, kar se zgodi tudi na odru. Solistki_u se pridruži soplesalka_ec, ki sedimentira prvotno solistično sekvenco. Tako se denimo Niki Lilek pridruži Tuza. Za trenutek postaneta, glava Lilek čez iztegnjeno ramo Tuze, nato se prva vrže z roko vznak (à la Raffaella Carrà).
Gamova predstava je spektakel tehnike, glasbe in giba, ki s postopnim naraščanjem glasnosti razgalja atletska telesa, iz katerih začne bruhati ekspresivnost. Ne določena/usmerjena izraznost, zgolj ekspresivnost kot taka.
Skladno z Ravelovim Bolerom, ki je črpal iz tradicionalnega španskega plesnega in glasbenega formata (bolero), plesalke_ci v Gran Boleru vsake toliko unisono pokrčijo desno nogo, da se hitro odrinejo v naslednji korak. Podobnosti s preteklimi uprizoritvami Bolera, komponiranega za balet Bronislave Nižinske, ki ga je v izvirni uprizoritvi Ravelovega Bolera (1928) odplesala Ida Rubenstein, pa so bolj skope. Nemara najznamenitejša in večkrat rekonstruirana je koreografija Mauricea Béjarda (ustvarjena l. 1960 za jugoslovansko balerino Duško Sifnios), ki je tako kot izvirna ideja Nižinske osrediščena na eno figuro. Ta v subtilnih variacijah pleše na mizi, obdani s hierarhično podrejenimi plesalkami_ci, ki se tako kot melodije v Boleru nalagajo na osnovo osrednje figure. Gamov Gran Bolero pa fokus koreografije razprši v hierarhično enakovredne plesalke_ce, ki so z izjemno ene sekvence (plesalke na eni strani odra, plesalci na drugi) spolno nezaznamovane_i: tako plesalke kot plesalci so tako nosilke_ci kot nošene_i, kar je dandanes izjemno dobrodošlo.
Od ostalih koreografskih rešitev pa se Gamova razlikuje tudi v podrejenosti ostinatu. Medtem ko se plesalke_ci Nižinske in Béjarda gibljejo po melodijah, struktura Ravelove partiture služi bolj koreografskemu principu kot izvedbi. Vsak gib in zasuk, izveden znotraj kolektivnega telesa (izjeme so zgolj prej omenjene solistične in duetovske sekvence, od katerih velja izpostaviti tudi precizne vrteče mete – nove pridobitve EN-KNAPA – Davida Lafabiane v tankočuten objem Casona), je podrejen ritmu, in čeprav se skladno s crescendom razvija, ostane preveč zavezan osnovnemu principu, da bi dopuščal prostor za pristno občutenje. Da skoraj enourni crescendo priredbe Bolera zaradi hipnotizirajočega ostinata občinstvu zleze pod kožo, njegovi plesni ustreznici pa to ne uspe na enak način, je moral slutiti tudi Gamo, saj je plesno dogajanje dopolnil s slačenjem.
Okoli nastopa prve flavte so plesalke_ci ob rob odra že odvrgle_i vrhnje kose oblačil, ki so jih zaradi neumornega gibanja zagotovo že preveč greli. Ker pa se gibanje še zdaleč ni umirilo, slojev oblačil pa je bilo še kar nekaj, je postopno slačenje – z naraščanjem količine znoja, napredovanjem iz mezzo piano v mezzo forte in z vedno bolj ritualnim odrskim vzdušjem, zahvaljujoč se medli rumeni luči – del predstave. Ko v predzadnji etapi glasba napreduje v forte, je glavnina plesalk_cev že čisto gola ter v publiko kriči melodijo: »Ta, ta-ra-ra-ra-ra-ra-ra, ta-ra-ra!« kar pa v skeptičnem delu občinstva, ki ga uprizoritev ni »popolnoma potopila vase«, ni rezoniralo v predvidenem merilu. Pri avtorju je denimo zgolj potrdilo domneve, zakaj natančno in dinamično koreografiranih predstav nastopajoče_i ne izvajajo gole_i. Razlog ni ideološki, temveč banalen (kot tisti, zakaj dolgolaske_ci redko plešejo s spuščenimi lasmi): zaradi povečane sile trenja in netaktnega mahanja prsi in penisov.
Vtisi po zaključku plesne predstave so kljub pričakovanosti za čuda srhljivo odsevali odzive, ki naj bi jih leta 1928 prejel baskovski skladatelj. Občinstvo je njegovo skladbo oboževalo, kritiki pa so jo zavrnili. Kot velja še dandanes, mnenje kritikov seveda ni obveljalo in Bolero se je v zgodovino zapisal kot eden najbolj ikoničnih orkestralnih komadov. Njegova popularnost je zasenčila njegovo vsebino, s katero naj bi Ravel ciljal na praznino industrijskega sveta v luči mehaničnega napredka, in postala kliše – ohranila je zgolj površinsko vrednost. Občinstvo, ki se je tako kot očitno tudi nastopajoče_i potopilo v ritualnost prepotenega mesa, gibajočega se v vedno glasnejših repeticijah in variacijah, je to lahko prezrlo, ne pa tudi kritiško oko. Kljub vsemu napisanemu pa za konec želim poudariti še neizmeren užitek, ki ga tudi homo skeptikus najde v Gran Boleru. Gamova predstava je spektakel tehnike, glasbe in giba, ki s postopnim naraščanjem glasnosti razgalja atletska telesa, iz katerih začne bruhati ekspresivnost. Ne določena/usmerjena izraznost, zgolj ekspresivnost kot taka. S tem pa bi jo v kombinaciji s klišejskostjo Ravelove mojstrovine in z resnostjo, s katero so jo jemale_i nastopajoče_i in publika, res lahko oklicali za »najbrž največji sodobnoplesni projekt v Sloveniji« – a le, če največji pomeni najbolj kempovski.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/bolero-do-golega-r