Foto: T. Petelinšek
Šentjakobsko gledališče, Nikolaj Vasiljevič Gogolj: REVIZOR, režija Ira Ratej, premiera 8. april 2023.
Foto: T. Petelinšek
Revizor Nikolaja V. Gogolja govori o večnih temah vsakokratne oblasti in politike: korupciji, lenem uradništvu, slika omejenost, majhnost ključnih oseb majhne skupnosti (župan, zdravnik, učitelj), in še o marsičem. Kje in kako si prepoznala aktualnost vseh teh tem, da si se odločila za režijsko soočenje z Revizorjem?
Ko sva se pogovarjali o režiji za to sezono, me je tedanja umetniška vodja Šentjakobskega gledališča Mojca Kreft napotila na križišče političnega in komičnega. Potem sem brala sodobna in klasična dela in Revizor je bil eden med prvimi. Po branju sem ga odložila na stran, ker vsebuje čez dvajset oseb in terja zelo izkušenega režiserja. Iskala sem besedilo, ki bi bilo po svoji zasnovi bolj komorno in v uprizoritvenem smislu manj zapleteno. Po branju vseh mogočih del sem se vrnila k Revizorju, ker sem med branjem dobila občutek, kot da sledim kroniki dogajanja kakšnega manjšega kraja nekje v Sloveniji. Revizorja preveva močan duh avtentičnosti, saj je napisan po resnični anekdoti, ki jo je doživel Puškin in o njej pisal svojemu prijatelju Gogolju. Nazadnje pa je pretehtalo tudi dejstvo, da je po mojem mnenju prav ansambel Šentjakobskega gledališča umetniško zrel za uprizoritev te kompleksne komedije.
Katere vzporednice z aktualnim družbenim stanjem prepoznavaš, če primerjaš današnji trenutek in Gogoljev čas? Ali Gogoljeva komedija, skoraj 200 let po nastanku, še uspe učinkovito nagovarjati gledalca in ustvarjalca?
Živimo v času, ko se je korupcija razrasla ne le v naši mladi državi, marveč tudi v institucijah Evropske skupnosti, če se spomnimo nedavnega razkritja v zvezi s podkupovanjem podpredsednice Evropskega parlamenta. Za korupcijo pravimo, da je rak družbe. In to je zelo točna metafora, ker so rakaste celice nesmrtne in se kot metastaze razrastejo po vsem organizmu, dokler ga ne uničijo.
Gre za večno temo, saj nobena država, noben imperij oziroma družbena ureditev ni imuna pred korupcijo. In tako kot še nismo iznašli zdravila proti raku, še vedno nimamo učinkovitih sredstev, s katerimi bi znali izkoreniniti korupcijo. Vsak od nas ve, kaj korupcija je, in če bi se zdaj lotila naštevanja vseh slovenskih in tujih korupcijskih škandalov v zadnjih tridesetih letih, bi v gledališkem listu zmanjkalo prostora. Gogolj dogajanje postavi v majhno skupnost, ki jo, skupaj s svojimi ožjimi sodelavci in družinskimi člani, vodi prevejani in z vsemi žavbami namazani župan. Skupaj predstavljajo nekakšen ekstrakt družbe, saj so zastopani vsi družbeni sloji razen vojske, duhovščine in aristokracije. Lahko si mislimo, da komedije, ki bi se v carski Rusiji norčevala še iz zgoraj omenjenih, nebi nikoli uprizorili. Tako pa se je krstne uprizoritve udeležil celo car Nikolaj I. in se imenitno zabaval.
Besedilo si občutno skrajšala in priredila. Kako si prišla do teh rešitev in zakaj se ti zdijo pomembne?
Gogolj je napisal komedijo za 25 oseb in že to se mi je zdelo neobvladljivo veliko, zato sem se lotila »pobijanja likov«, kot temu rečemo v dramaturškem žargonu. Želela sem obdržati vse bistvene dogajalne linije in informacije, ki jih gledalci potrebujejo za razumevanje, igralski ansambel pa za ustvarjanje vlog in situacij. Besedilo sem skrajšala za več kot polovico in pri tem »pobila« 14 likov. Odrekla sem se tudi predstavnikoma nižjega plemstva Dobčinskemu in Bobčinskemu, ki s svojo klepetavostjo in površnostjo nosita velik del komičnih zapletov. Ko sem zapisovala besedilo svoje priredbe, sem zasledovala predvsem zagatnost situacij. Zanimalo me je neugodje tega stisnjenega sveta, ki v primežu strahovlade, prikrivanja, sprenevedanja in laži zaradi korupcije, nepotizma in birokracije nemočno ječi. Nekatere moške like sem spremenila v ženske, zato ker smo, kar se tiče korupcije, ženske že enakopravne. Predvsem pa sem razširila lik gospodinjske pomočnice pri županovih in se s tem zoperstavila Gogoljevi nameri, da bi v Revizorju izpostavil samo pokvarjene posameznike. To mlado dekle, danes bi ji rekli »prekarka«, ki opravlja priložnostna gospodinjska dela, čeprav je izobražena in vešča intelektualnega dela, sem izpostavila kot žrtev korupcijskega sistema. Ena izmed negativnih posledic delovanja družbe, ki jo razjeda korupcija, je množica šolanih mladih ljudi, ki ne more uresničiti svojih aspiracij in talentov, ker enostavno nimajo zvez. Smelejši med njimi zapustijo svoje okolje in odidejo drugam, navadno v tujino, ostali pa životarijo na robu družbe. Tako s korupcijo prežeta družba izgublja neizmeren potencial mladih, kreativnih ljudi in začne sčasoma stagnirati na vseh področjih.
Domislila si umestitev dogajanja v specifičen čas in prostor. Kaj v estetskem in vsebinskem izhodišču pomeni ta odločitev?
Ko sva pred petimi leti v Šentjakobskem gledališču skupaj s scenografko Barbaro Matul Kalamar postavili Dvanajst jeznih mož v na pol podrto razpravno dvorano med gradbeno prenovo, sva hoteli sporočiti, da je iskanje pravice vedno proces prenavljanja, graditve občutka za pravičnost, ki se nenehno prilagaja družbenim okoliščinam oziroma našemu pojmovanju pravičnosti, ki se tudi spreminja. V eni izmed kritik sva izvedeli, da je takšen prostorski dispozitiv povsem neumesten in neverjeten, kar pomeni, da danes beremo gledališko scenografijo zgolj kot ilustracijo, ne pa kot nosilke pomenov. Zato sva tokrat malo manj metaforični, saj se mora tudi gledališče prilagajati umevanju svojih sodnikov. Revizor je poleg vsega drugega tudi komedija rekvizita, in ta rekvizit je pismo. Moja želja je bila, da bi dogajanje približala našemu času, in določila sem se za poslednje obdobje dvajsetega stoletja, ko telefoni niso bili tako zelo razširjeni in smo si še pošiljali pisma, brali časopise in poslušali radio. To so sedemdeseta leta; čas prvih naftnih kriz, zatona optimizma, plahnenja upora hipijev in vzpona disko kulture. Poleg tega je to doba, ki se ponaša z zelo prepoznavnim dizajnom, arhitekturo in modo s slavnimi »zvonarcami« in geometrijskimi vzorci. Potem sva skupaj z Barbaro iskali prostor, ki bi bil javen, multifunkcionalen, a bi hkrati omogočal tudi določeno mero zasebnosti; in na misel nama je prišel tipičen slovenski kulturni dom, ki danes vse bolj postaja tudi dom za šport in turistične dejavnosti. Na Slovenskem enačimo umetniško ustvarjanje z vsemi prostočasnimi dejavnostmi, ki jih umeščamo pod besedo kultura, zato je Barbara Matul Kalamar ustvarila hibrid prostora za javne prireditve,športne aktivnosti in druženje – zanimivo novogradnjo, kjer manjka še nekaj malenkosti, kot so sedeži in podobno. Nad tem prostorom vsesplošnega kulturnega potenciala, ki zagotovo stoji v samem centru mesta, pa stanuje župan z družino. Tej časovni premisi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je z veseljem prikimala tudi kostumografka Katja Komljanec Koritnik, ki že tedne vneto brska po gledaliških fundusih in išče oblačila iz tega obdobja.
Aristotel piše, da »komedija prikazuje ljudi, ki so slabši. Vendar pri tem ne prikazuje slabosti v vseh njenih pojavih, temveč le v tem, kar je na njem smešnega; smešnost je namreč poseben odtenek grdega. Smešnost bi lahko označili kot vrsto popačenosti ali grdobije, ki ne povzroča bolečine ali škode«. Kakšni so liki v Gogoljevem Revizorju? Zakaj se jim lahko nasmejemo?
Gogoljevi liki so večplastni, polnokrvni karakterji, dramska situacija je potisnjena v območje absurda, kar je sploh Gogoljeva posebnost. Spomnimo se njegovih novel Nos ali Plašč in romana Mrtve duše, ki tematsko izstopajo iz dobe realizma, v kateri je ustvarjal. Poleg tega se je Gogolj zelo poglobljeno ukvarjal s problemoma komičnega in smeha, še posebej po premieri Revizorja, do katere je bil zelo kritičen, ker so se igralci pri upodabljanju dramskih likov zatekli v pačenje in burkaštvo. Za Gogolja je bil smeh katarzičen, saj se med smehom človek sooči s svojimi pomanjkljivostmi in slabostmi in se jih pri tem tudi očisti. V našem novoreku bi Gogolj smeh definiral kot razstrupljanje (detox) duha. Pri smehu potemtakem ne gre zgolj za to, da se krohotamo slabšim od sebe, ampak da se smejemo slabemu v sebi.
Kaj ti pomeni smeh? Čému se najpogosteje sama nasmeješ?
Smeh je bistvena prvina človeškega bitja in tudi katalizator potlačenega, neizrečenega, jeze, ogorčenja in napetosti. Vladarji so imeli dvorne norce, da so izrekli tisto, česar si plemstvo ni upalo. Zato me zelo žalosti globalni razmah politične korektnosti, ki ne le da ne razlikuje različnih tipov humorja (ironija, sarkazem, satira, groteska itd.), ampak vsako šalo razume dobesedno oziroma kot neposreden in brutalen napad na nekaj ali nekoga. Svečeniki novega prebujenja brez trohice oklevanja izvedejo javni linč humorista. Njihov pravičniški bes sproži poanta šale, ne pa družbena disfunkcija, ki jo šala razpre. So kot kralj, ki ubije sla, ker mu je prinesel slabo novico. Za glasnike prebujene politične korektnosti smeh ni orožje ponižanih, ampak zgolj obsojanja vedno poniževanje. Ti moralistični prekrščevalci humor in z njim smeh dojemajo kot nekaj slabega in rušilnega in ne, kot je zapisal Gogolj, Božji dar. Ja, za Gogolja je bil smeh svet. Zame, ki se že od nekdaj z veseljem norčujem sama iz sebe in se od srca smejim duhovitim šalam, tudi tistim na svoj račun, je smeh znak inteligence in duhovne širine. Zato so mi pri srcu nenavadne komedije, odbiti filmi in standup komiki.
Režija Revizorja je tvoje četrto sodelovanje s Šentjakobskim gledališčem. V čem se razlikuje tvoje delo tukaj od siceršnjega in zakaj se rada vračaš, kako razvijaš svojo režijsko poetiko z našimi igralci?
Za vsakega ustvarjalca iz profesionalnega gledališča je delo v ljubiteljskem gledališču v osnovah podobno našim poklicnim nalogam - z eno veliko razliko: tukaj delamo z ljudmi, ki po dolgem in napornem delavniku stopajo na oder z neskaljeno radostjo in ljubeznijo do igre. In to ni samo občudovanja in spoštovanja vredno, ampak je, vsaj zame, nekaj najbolj dragocenega in poživljajočega, ker se ob njihovem ustvarjalnem zanosu na vsaki večerni vaji spomnim, zakaj imam rada teater.
Pogovarjal se je Rok Andres.
Povezava: PDF gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-z-iro-ratej-za-gogolja-je-bil-smeh-svet